Z dolgo ekspozicijo posname trenutek med tem, kar je kraj nekoč bil, in tem, kar nastaja. A njegova dela bi bilo napačno preprosto oceniti za družbeno kritična, saj se umetnik izogiba neposrednem komentarju. Prepričan je, da je vizualna umetnost substancialna tvar, ki govori sama zase brez razlagalnega teksta.

V primerjavi s slikarstvom se mu zdi fotografska tehnika sorazmerno enostavna in nebistvena pri razliki med dobro in slabo fotografijo. Prav tako je zadržan do vloge kadriranja ali pomena čiste, ostre fotografije, kar je več kot evidentno tako v njegovih nočnih posnetkih kot v zadnji seriji del Focus on the Invisible (Ostrina na nevidnem). S tehničnimi eksperimenti je opravil zelo zgodaj, v prvih letih študija. Kasneje se je osredotočil na mnogo bolj bistvena vprašanja vizualne zaznave, hierarhije recepcije vizualnih podob in možnosti objektivizacije pogleda. Ta mnogo bolj filozofski pogled na fotografijo, ki se pogosto prepleta z neoromantičnim odnosom do prostora, je do neke mere povezan z njegovo življenjsko zgodbo, z otroškim igriščem na okopih soške fronte, z razpadom Jugoslavije, pa tudi s težavami z vidom.

S samim procesom dela se načelno postavlja po robu utapljanju sodobnega človeka v banalnih vizualnih podobah. Vsega skupaj je v zadnjem desetletju posnel približno 70 posnetkov. Tu ne mislimo le izbranih fotografij, temveč vse fotografije, ki jih je posnel. Večinoma snema na drage filme velikega formata: na 10 krat 12 centimetrski film ali celo 20 krat 25 centimetrski film. Prepričan je, da velikost mehanske kamere mentalno vpliva na psihologijo avtorja, da ga spodbuja k meditaciji. Hkrati mu omogoča snemanje ravnih linij pri monumentalni arhitekturi, ki dajejo videz filmskega kadra, čeravno to ni njegova primarna intenca. Teži predvsem k redukciji odvečnih informacij.

Največ del snema ponoči v krajih, kjer živi in dela. Film izpostavlja nenavadno dolgi nočni ekspoziciji tudi po več ur. Pogosto s prostim očesom niti ne vidi motiva, temveč se zanaša na svetlobno onesnaženost, ki počasi, a vztrajno beleži na filmu minevanje časa. Rezultat je skoraj romantična poetika statične vedute, prazne, opustošene in ožarjene s svetlobo. Posnetek ukinja hierarhijo med različnimi sposobnostmi vida, saj je ponoči vsako človeško oko šibko, film pa ima "objektivne" kemične lastnosti. Išče poglede na mesto, ki so težko dostopni. Prepovedani vstopi na gradbišča igrajo pomemben in tisti bolj igriv vidik njegovega dela, kar je še toliko bolj pomembno v Italiji, ki trdovratno fetišizira zasebno lastnino. Velik izziv pri iskanju novega pogleda so bile za avtorja Benetke, saj je izredno težko posneti nekaj novega v kraju, ki obstaja skoraj nedotaknjen že stoletja. V vodnem mestecu je posnel dve večji seriji: eno, ki jo je posnel ob obnavljanju temeljev v kanalih s kamero pod nivojem vodne gladine, in drugo, posneto v območju Forte Marghera, kjer so številna opuščena napoleonska in fašistična vojaška poslopja.

Forte Marghera učinkuje skoraj romantično. Mnogo bolj zloveščo preteklost slutimo pri seriji diptihov iz leta 2007 na meji med mestom in vojašnico, v kateri so bili zaprti Francovi politični zaporniki. Diptihi, ki jih je snemal s stolpa za stražarje, prikazujejo protislovje med mestom in zaporom, med svobodo in ujetništvom, med neredom in redom, med svetlobo in temo. Še bolj pretresljive so fotografije, ki jih je Bizjak posnel med letoma 2004 in 2006 v Sarajevu in Bosanskem Grahovu mestu duhov. Lok med avtorjevo osebno zgodbo in politično realnostjo zaokroži fotografija Dom Kulture Gavrilo Princip, ki prikazuje bombardirano stavbo, posvečeno človeku, katerega umor prestolonaslednika je povzročil prvo svetovno vojno.