Druga lažna teza govori o tem, da so skupinice čečenskih upornikov če te seveda sploh še obstajajo popolnoma razpršene in nepovezane, celo sprte med sabo in da čečenski uporniki nimajo skupnega vodje. V ruskih medijih je bilo zaslediti, da je to velik problem za rusko stran, saj na čečenski strani domnevno nimajo kompetentnega sogovornika, s katerim bi se lahko dogovorili še o zadnjih podrobnosti popolne prekinitve uporniških aktivnosti. Dejstvo, da vodja čečenskih upornikov ne obstaja, naj bi bilo eden glavnih razlogov za nestabilnost, ki ostaja, v ozadju pa naj bi bilo razčiščevanje med različnimi skupinami Čečenov, ki se spopadajo za vpliv in prestiž. To naj bi bil po ruski interpretaciji tudi razlog za posamezne teroristične akcije v zadnjem času, ki smo jim priče.

Dogajanje v zadnjem tednu je pokazalo vso lažnost teh dveh tez. Kar se prve tiče: nedvomno dejstvo je, da je ruska vojska z uporabo brutalne sile dobila popoln nadzor nad severnim, nižinskim delom Čečenije in tam zatrla vse uporniške aktivnosti. No, ta brutalna sila, ki jo je spremljalo množično kršenje človekovih pravic, je pustila za sabo tudi nepričakovane posledice. Čečenski borci so se umaknili globoko v hribe, hkrati pa prenesli svoje aktivnosti v sosednje muslimanske regije na Severnem Kavkazu, v Ingušetijo, Dagestan, Severno Osetijo in nekatere druge. Še več: čečenski uporniki so se odločili, da svoje oborožene aktivnosti razvijejo na celotnem območju ruske federacije in zadnje eksplozije na moskovski podzemni železnici in v Dagestanu so del tega, prav tako tudi lanski napad na ekspresni vlak Moskva-Sankt Peterburg in druge teroristične operacije.

Druga teza, da so čečenski uporniki razbiti, razdeljeni in brez skupnega vodje, prav tako ne drži. Zadnja leta je postal center upora 46-letni Doku Umarov, ki je čečenski vojni dal nove dimenzije. Širjenje terorističnih akcij na širše območje ruske federacije je samo del te strategije.

Doku Umarov je bil pomemben akter čečenskega uporništva od samega začetka vojne. Počasi je utrjeval svoj položaj znotraj čečenskega vodstva, dokler ni pred štirimi leti kljub nekaterim pomislekom uglednih čečenskih politikov postal vodja upornikov. Položaj si je izboril predvsem zato, ker so ga podpirali praktično vsi pomembnejši čečenski komandanti, ki so vedeli za Umarova dela v prvih dveh čečenskih vojnah z Rusijo.

Umarov se je rodil leta 1964 v hribovitem južnem delu Čečenije. Študiral je gradbeništvo v Groznem, potem pa delal na raznih koncih ruske federacije. Ko se je konec leta 1994 začela prva čečenska vojna, se je vrnil v Čečenijo, se pridružil eni od uporniških skupin in se v bojih zelo izkazal. V premirju po koncu prve vojne, ko so uporniki dobili priložnost, da sestavijo svojo lokalno vlado, je Umarov postal šef državne varnosti v vladi predsednika Aslana Mashadova. S tega položaja je bil umaknjen zaradi pritiskov ruskih oblasti, ki so sumile, da se tajno ukvarja s terorizmom in ugrabitvami.

Ko je leta 1999 izbruhnila druga čečenska vojna, je bil Umarov imenovan za komandanta v samem vrhu uporniške vojske. Organiziral je številne spektakularne akcije proti ruskim silam, pa tudi teroristične akcije. Leta 2000 je bil huje ranjen v obraz (kasneje je bil ranjen še večkrat), vendar se je po zdravljenju v tujini vrnil v Čečenijo in nadaljeval vojskovanje. Takrat je bil vrhovni komandant čečenskih upornikov Šamil Basajev, Umarov pa je z njim sodeloval pri projektu širjenja vojne zunaj čečenskih meja. Govori se, da je prav on organiziral spektakularne akcije v Ingušetiji in Stavropolskem okraju. Prav tako naj bi bil Umarov komandant teroristov, ki so leta 2004 izvedli enega najgrozovitejših terorističnih zločinov, vpad v šolo v Beslanu v Severni Osetiji, kjer je v posredovanju ruske vojske umrlo 300 ljudi, med njimi 170 otrok.

Leta 2005 so ruske tajne službe ubile čečenskega predsednika Mashadova, leta 2006 je umrl njegov naslednik Abdul Halim Sadulajev, še istega leta pa je v skrivnostnih okoliščinah umrl tudi Basajev. Tako je Umarov postal novi čečenski vojaški vodja. Vendar je širša javnost zanj izvedela šele leta 2007, ko je razglasil tako imenovani Kavkaški emirat, ki poleg Čečenije zajema še Ingušetijo, Dagestan, Severno Osetijo, Balkirijo in del Stavropoljskega okraja, sebe pa razglasil za emirja te nove tvorbe in s tem najavil skupni boj islamskih narodov Severnega Kavkaza proti ruskim oblastem. Gre za politično tvorbo z izrecnimi in jasnimi islamističnimi temelji, ki prerašča sfero "čečenskega problema". Umarov želi razširiti območje boja, skupaj z območjem za rekrutacijo novih borcev. Čečenija zanj ni več edini fokus delovanja, niti v političnem niti vojaškem smislu. V enem redkih intervjujev je izrecno napovedal, da bo operacije razširil na celotno območje Ruske federacije, in to s terorističnimi metodami. Ko so ga vprašali, ali lahko pričakujejo podobne akcije, kot je bila tista v šoli v Beslanu ali pa operacija leta 2002 v gledališču Dubrovka v Moskvi, kjer je umrlo 170 ljudi, je odgovoril: "Da, če je takšna Alahova volja. Poskušal se bom izogibati civilnim žrtvam, kolikor bo le mogoče, vendar v Rusiji ni civilistov. Zakaj? Ker se genocid nad mojim narodom izvaja s tiho privolitvijo ruskih državljanov."

Njegov Kavkaški emirat je prevzel odgovornost za lanski napad na vlak na progi Moskva-Sankt Peterburg, hkrati pa je prevzel odgovornost tudi za eksplozije na podzemni železnici v Moskvi v tednu, ki je za nami. Zdi se, da je pot še dolga.