Začela se je križati s soško in jo v naslednjem stoletju genetsko skorajda povsem izpodrinila. Pred osemnajstimi leti je že veljalo prepričanje, da obstaja le še ena populacija genetsko čistih soških postrvi, in sicer v potoku Zadlaščica v hribih nad Tolminom. Zato sta dr. Meta Povž z Zavoda za Ribištvo in dr. Alain J. Crivelli s Station biologique de la Tour du Valat iz Arlesa v Franciji leta 1993 začela mednarodni projekt ohranjanja soške postrvi, k sodelovanju pa sta pritegnila tudi Ribiško družino Tolmin. Raziskave danes vodita Alain Crivelli ter doktor veterine in vodja ribogojstva v Ribiški družini Tolmin Dušan Jesenšek, genetske raziskave pri nas pa dr. Aleš Snoj z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Od takrat so odkrili osem genetsko čistih populacij v majhnih nedostopnih grapah porečja Soče, od katerih je eno leta 2000 povsem uničil plaz. Te populacije so ohranili potoki, ki so od odprtih voda povsem ločeni s slapovi ali umetnimi pregradami, ki potočnim postrvem preprečujejo napredovanje. Teh osem populacij je omogočilo genetsko rehabilitacijo soške postrvi v celotnem porečju Soče. Cilj projekta, ki ga je finančno podprla tudi mednarodna organizacija WWF, je bila izdelava varstvenega načrta za soško postrv, ki vključuje ohranjanje obstoječe populacije, ustvarjanje duplikatov in naseljevanje v gojitvenih potokih, s preučevanjem križanja v tako imenovanih kompeticijskih potokih pa tudi pridobivanje znanja, s katerim bi v porečju Soče dvignili odstotek čiste DNK v križancih, dokler ne bi nekoč povsem odpravili tujega genetskega zapisa. Projekt je v prvi fazi dosegel tudi prepoved vlaganja potočnih postrvi in zaščito porečja Soče.
Sprva je bil glavni cilj vzorčenja populacij ugotavljanje genetske čistosti, danes pa gre predvsem za preučevanje demografskih in genetskih lastnosti ustvarjenih duplikatov. Vsako leto junija in septembra Crivelli obišče Tolminsko, da skupaj štirinajst dni premagujejo težko dostopne soteske in opravljajo monitoring. Postrvi s pomočjo agregata ujamejo, jih izmerijo, stehtajo, zapišejo njihovo številko ali jih markirajo, če številke še nimajo, jim vzamejo vzorec repa za genetske raziskave in vzorec lusk za ugotavljanje rasti in starosti. Vzorec repa jim z genetskimi raziskavami lahko pove, katere ribe se reproducirajo in kolikokrat, katerim staršem pripada določena postrv in ali genetska raznolikost zaradi kontrolirane reprodukcije v ribogojnici morebiti upada. Že v prvi fazi do leta 1995 so vzorčili tudi križance iz potoka Volarja, leta 1997 pa so začeli načrtno vlagati 50 odstotkov čistih soških postrvi in 50 odstotkov potočnic v tako imenovane kompeticijske potoke, kjer z raziskavami poleg že omenjenega ugotavljajo tudi, kolikšen delež DNK zaseda soška postrv in kako se te lastnosti spreminjajo glede na spremenjeno vlaganje.