Partnerske zveze in družinske oblike se spreminjajo vzporedno z individualizacijo vsakdanjega življenja, pravi komunikologinja doc. dr. Metka Kuhar s Fakultete za družbene vede. Tradicionalne spone, kot je zakonska zveza, izginjajo in nadomešča jih tako imenovani čisti odnos. "Par vztraja skupaj, dokler je obema v interesu, dokler oba črpata iz zveze, dokler imata oba zadovoljstvo, tudi seksualno." Pomembno mesto v zvezi imata osebnostni razvoj posameznika in njegova avtonomija. Na naravo odnosov pa močno vpliva tudi spremenjena vloga ženske v družbi - ni ji treba več prenašati neenakosti in "potrpeti" za vsako ceno, opozarja Kuharjeva.

V Sloveniji po nekaterih značilnostih izstopamo v evropskem merilu. Po številu kohabitacij oziroma parov, ki so v zvezi, a niso poročeni, smo po besedah Kuharjeve med vodilnimi v Evropi, saj je takih parov že več kot poročenih, hkrati pa se več kot polovica otrok rodi zunaj zakonske zveze. A to ne pomeni, da je družina ali partnerski odnos na splošno v krizi. Nasprotno, poudarja Kuharjeva, taka zveza je lahko celo bolj kakovostna, ker se partnerja z njo veliko ukvarjata. "Ljudje so skupaj, ker res želijo biti skupaj, ker kakovostno preživljajo skupni čas, ker so kakovostna opora drug drugemu. To so dobre spremembe."

Ne le smiselne, pomoči parom so nujne

Življenje v sodobni zvezi pa je hkrati zelo naporno, opozarja Kuharjeva. Marsikdo prehitro obupa, potem pa skačejo iz ene zveze v drugo in uporabljajo venomer iste vzorce, ki jih nikoli niso predelali. "Tudi iskanje partnerja je vse bolj dolgotrajno, ker ljudje želimo najti čim primernejšega," pravi. "V sebi pa ima verjetno vsak željo po večni ljubezni. Ne le zaradi kulturne navlake, s katero smo oboroženi, pač pa smo kot človeška bitja nagnjeni k uniji. In ravno to nas motivira k tako obsežnemu iskanju in pogajanju v zvezi."

"Menim, da ljudje še vedno plešemo svoj ples med potrebo po spremembi in potrebo po stalnosti, stabilnosti. Še vedno izražamo potrebo po trajnih odnosih, seveda tudi ali še zlasti partnerskih in družinskih, po varnosti, domačnosti, zaupanju. Če tega ni, tudi težko osebnostno rastemo. Je pa koevolucija, se pravi vzporedna rast partnerjev, zahtevna naloga. Sodobni pravni sistem in način življenja na drugi strani omogočata hitre reorganizacije partnerskega in družinskega življenja," spremembe v odnosih komentira doc. dr. Lea Šugman Bohinc, ki se na Fakulteti za socialno delo ukvarja s svetovalnim in terapevtskim delom. Značilnost današnjega človeka in časa so spremembe, dodaja. Ko smo jim izpostavljeni, še toliko bolj zahtevamo varnost, stalnost, brezpogojno sprejemanje. Vse to običajno označujemo z besedo "dom", in s tem se, pravi, nekako uravnotežujemo.

Če v današnjih odnosih pomembnejše mesto kot zaveza po stalnosti zaseda uporabnost, ali sploh potrebujemo zakonske oziroma partnerske svetovalnice in terapije? Kakšen smisel ima trošenje časa in denarja za zvezo, ki ne deluje dobro in ji že po statističnih ocenah grozi razpad? Ravno zaradi tega so po mnenju Kuharjeve družinske in partnerske svetovalnice nujne. "Danes se morata partnerja veliko pogovarjati in pogajati. Tega se kot kultura šele učimo. S pomočjo terapije gradimo odnos, da partnerja ne gresta narazen takoj, ko se pojavi težava, ampak poskušata najti rešitve."

Tako potreba kot zanimanje parov oziroma družin in posameznikov za terapijo pri nas naraščata, pravi Bohinčeva. A pomoč, po njenem predvsem zaradi neurejenega poklicnega položaja psihoterapevta, ni dostopna vsem, ki si jo želijo. Večino svetovalnih in terapevtskih oblik pomoči v zasebnem sektorju je treba plačati. Tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, so diskriminirani oziroma prepuščeni osebni odločitvi svetovalca ali terapevta, ali bo svoje delo zaračunal ali ne, in če ga bo, v kakšni višini. S sprejetjem zakona o psihoterapevtski dejavnosti in vzpostavitvijo poklica psihoterapevt se bodo razmere na tem področju morda postopoma uredile, napoveduje Bohinčeva. Poleg zdravnikov in psihologov se povsod po svetu s terapevtskim delom ukvarjajo predvsem socialni delavci v centrih za socialno delo, v katerih Bohinčeva tudi pri nas vidi velik potencial. A za zdaj še neizkoriščen, dodaja, saj se soočajo z birokratizacijo dela in nezadostno usposobljenostjo. In prav to želijo na fakulteti spremeniti.

Težave v odnosu praznijo žepe

Reševanje zakonskih oziroma partnerskih težav s pomočjo profesionalcev je drago. Pari ali družine se po pomoč najpogosteje zatečejo k psihoterapevtom ali zakonskim in družinskim terapevtom. Uvodni pogovor na Slovenskem inštitutu za psihoterapijo je po besedah Barbare Debeljak brezplačen. Individualna psihoterapija, ki jo opravlja specializant psihoterapije, stane 30 evrov, pri psihoterapevtu pa od 40 do 50 evrov. Za par ali družino so cene višje in znašajo 50 oziroma 80 evrov. Na Inštitutu in terapevtskem centru Krog v Kranju, kjer izvajajo tudi program Frančiškanskega družinskega inštituta, so cene za posameznike, pare in družine enotne. Posamična terapija v dopoldanskem času stane 30 evrov, v popoldanskem 36, ciklus 12 terapij 360 oziroma 432 evrov in enkratni terapevtski pogovor 36 oziroma 42 evrov.

Tako psihoterapevti kot zakonski in družinski terapevti, združeni v združenje, želijo svoje storitve približati čim širšemu krogu ljudi. "Na našem inštitutu sicer velja samoplačniški sistem, a so cene fleksibilne. Imamo tudi program za socialno ogrožene, pri čemer storitve zaračunavamo s simboličnim prispevkom nekaj evrov," pojasnjuje psihiater in psihoterapevt na Slovenskem inštitutu za psihoterapijo Miran Možina, dr.med.

Centri, v katerih delujejo zakonski in družinski terapevti, so, da bi postali bolj dostopni, poiskali dodatne vire financiranja - ministrstva, občine, donatorje, pojasnjuje predsednik Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije Drago Jerebic. To jim omogoča, da je prispevek socialno šibkejših zares minimalen oziroma na nekaterih centrih svetovanje popolnoma brezplačno. "Pri ceni storitve je treba upoštevati, ali se dejavnost centra financira še iz drugih virov, pa tudi, da so v različnih regijah različne cene najemnin in drugih stroškov," opozarja Jerebic. Vsak center samostojno odloča o cenah svojih storitev, vendar večjih odstopanj ni, pravi Jerebic. "V našem združenju ni profitnih organizacij. Treba pa je vedeti, da center, ki nima dodatnega vira financiranja, lahko preživi le od plačljivih terapij, v nasprotnem primeru bi ga morali zapreti."

Za večjo dostopnost pomoči družinam in partnerjem s težavami imajo izvajalci programov možnost sofinanciranja ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Sredstva se dodeljujejo z razpisom za sofinanciranje socialnovarstvenih programov, pojasnjuje mag. Gordana Možina Florjančič z direktorata za družino na omenjenem ministrstvu.

V kranjskem Krogu so v preteklosti nezaposlenim in tistim v šibkem finančnem stanju svetovali, naj se obrnejo na tamkajšnji center za socialno delo in zaprosijo za izredno denarno pomoč za terapijo. Kot je pojasnila ustanoviteljica in strokovna direktorica zavoda Janja Frelih Gorjanc, so to počeli tudi v terapevtske namene, da so uporabnika že s tem spodbudili k delovanju. Včasih so klienti celo dobili pomoč za potrebe terapije, če pa je bila prošnja zavrnjena, so jim v zavodu znižali ceno terapije.

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pojasnjujejo, da se izredna denarna socialna pomoč lahko dodeli v izrednih okoliščinah. To je možno tudi v primerih, ko upravičenec sicer presega cenzus za dodelitev običajne denarne socialne pomoči (do te so upravičene osebe, ki nimajo dohodkov ali pa so ti pod določeno mejo), a se je iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, znašel v položaju gmotne ogroženosti. V vlogi mora vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč, in natančno opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje, upravičenec pa je dolžan prejeto pomoč porabiti za namen, za katerega mu je bila dodeljena. "Sporočilo o napotitvi na CSD smo umaknili, ker je ministrstvo zahtevalo, da imamo te stvari urejene s pravilnikom. Seveda to napotilo še vedno velja, a je zajeto v pravilniku. Ta je v zaključni fazi priprave, računamo, da bo za objavo pripravljen do konca aprila," pravi Gorjančeva. Gre za interni Pravilnik o znižanju stroškov, po katerem so upravičenci za znižanje stroškov vsi brezposelni in socialno šibki. "Naše vodilo je, da finančna stiska ne more biti vzrok, da človek ne bi prišel do terapevtske pomoči, ko jo potrebuje."

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve programe sofinancira do višine največ 80 odstotkov, v povprečju pa od 60 do 70 odstotkov, pravijo. Omejitev cen ne postavljajo, denar pa namenjajo pretežno za stroške dela. Denar za materialne stroške morajo inštituti zagotoviti iz drugih virov. "Cene terapevtskih programov so zelo različne, vsekakor pa morajo biti za socialno šibkejše brezplačni," opozarjajo na ministrstvu.

Zanimanje za sofinanciranje je izjemno veliko, opozarja mag. Gordana Možina Florjančič. Lani so na primer za sofinanciranje programov mediacije in družinskih centrov dobili 242 vlog, z več kot sto vlagatelji so sklenili pogodbe. V preteklosti pa je rekordno število doseglo tudi 419 vlog. Letošnji razpis se bo zaključil 6. aprila. Vanj bodo po besedah Florjančičeve morali vnesti varovalko, da se bo vedelo, koliko in kaj sofinancirani družinski centri zaračunavajo med "stroški programa brez stroškov dela".

Najbolj na udaru novopečeni starši

Raziskave tudi za Slovenijo kažejo, da ima največ partnerskih oziroma zakonskih težav populacija parov z majhnimi otroki. "Sklepamo lahko, da je reorganizacija iz para v par z otrokom zahtevna naloga, na katero smo slabo pripravljeni oziroma se je nanjo težko dobro pripraviti, zato je tu paru oziroma družini lahko v pomoč svetovanje ali terapija," pravi dr. Lea Šugman Bohinc. Predsednik Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije Drago Jerebic pravi, da se pari k zakonskim in družinskim terapevtom najpogosteje zatečejo zaradi prepirov, psihičnega in fizičnega nasilja, čustvene hladnosti, odtujenosti, nezvestobe, razveze, težav pri otrocih, veliko pa je tudi posameznikov, ki se oglasijo zaradi drugih težav: spolne zlorabe, različnih odvisnosti, težav s samopodobo ali smrti bližnjih.

Raziskave v Združenih državah Amerike po besedah Bohinčeve med dejavnike partnerske oziroma zakonske nestabilnosti uvrščajo na primer socialnoekonomske dejavnike, najrazličnejše stresorje, tudi etnično pripadnost. Tveganje za razvezo je večje pri parih, katerih starši so razvezani, pomembni so interakcijski vzorci v paru (zaničevanje, kriticizem, obrambnost in obstruiranje, čustvena nezavzetost in vzajemno stopnjevanje negativnosti), zelo različni pogledi partnerjev na družinsko življenje, malo skupnih interesov, prijateljev, spolna nezadovoljitev, prejšnje težave enega ali obeh partnerjev z osebnim prilagajanjem in podobno.

Ali se težave različnih socialnih skupin med seboj razlikujejo po množičnosti in vsebini? "Mislim si, seveda, da imajo težave tako revni kot bogati pari," pravi Bohinčeva. "Obenem pa sem precej prepričana, da pari, ki se v danem trenutku soočajo z veliko eksistencialno nestabilnostjo, nimajo energije, da bi se prav veliko ukvarjali z reorganizacijo svojega družinskega položaja, z 'delom na sebi'." Tej tezi v prid govorijo tudi podatki o zmanjšanju števila razvez parov v času naravnih katastrof, vojn, ekonomskih in političnih prehodov, opozarja. Sicer pa je po njenem mnenju terapevtsko neproduktivno ali manj produktivno človeka, ki je v veliki ekonomski, psihični, socialni nestabilnosti, spodbujati k spremembi temeljnih spoznavnih, čustvenih, vedenjskih in odnosnih vzorcev, saj v dani situaciji in času predvsem potrebuje stabilizacijo aktualnega položaja, ne pa še več sprememb, še več nestabilnosti.

Po mnenju Mirana Možine gre v razlikah med težavami bolj in manj premožnih predvsem za vprašanje avtoritete. Pari, ki so premožnejši, kar gre po njegovem večkrat skupaj z višjo izobrazbo, bolj prisegajo na demokratični model zveze. "Težko boste našli izobražen par, ki bo pristajal na patriarhalni vzorec, medtem ko je pri parih z nižjim ekonomskim in socialnim statusom pomembno, kdo je avtoriteta."

Izbirajte terapevta, ne terapijo!

Stisko v odnosih doživljamo vsi, meni zakonski in družinski terapevt Drago Jerebic. "Morda je pri socialno šibkejših to bolj vidno, prej opazno kot pri nekom, kjer se to lažje skrije 'v veliki hiši'." Temeljni problemi pa so po njegovem isti: v vseh zakonskih odnosih se lahko dogaja, da se partnerja oddaljita drug od drugega, lahko so v ozadju prevara, zloraba, odvisnost; v vseh družinah se lahko zgodi, da otrok postane nosilec neke družinske simptomatike. "Zapleti so isti, razlika je le v 'scenografiji', kako se to vidi na zunaj," opozarja Jerebic.

Par, ki se znajde v težavah, ima na voljo več vrst pomoči, ki se razlikujejo v doktrini. Vendar to, katero vrsto pomoči izbere, po besedah Možine ne vpliva pomembneje na prihodnost odnosa. Kar 40 do 45 odstotkov učinka terapije je povezanega s položajem človeka, para ali družine v času terapije. Dogodki med terapijo pomembno odločajo o tem, ali bo izid terapije pozitiven ali negativen. "Vzemimo par, ki je v krizi. Pogosto se zgodi, da ženska takrat zanosi. To je tako pomemben dogodek, da velikokrat obrne stvari. Ali pa se mama po nekajletnem ukvarjanju izključno z otroki odloči, da se vrne v službo. To lahko zelo spremeni stvari," opozarja Možina.

Odnos med terapevtom in parom k izidu terapije prispeva okoli 30 odstotkov. "Če se ujamejo, so na istih frekvencah, bo to dobro." Okoli 20 odstotkov odpade na terapevta kot človeka, kot osebnost - pomembno je, kakšen komunikacijski slog ima, ali je topel, empatičen -, medtem ko sama metoda, ki jo uporablja, na izid ne vpliva ali pa največ do pet odstotkov.

Razlogi, zaradi katerih pari poiščejo pomoč, so različni, poudarjajo sogovorniki. Ali obstajajo tudi taki, zaradi katerih se zveza ne bi smela nadaljevati? Če psihoterapevt svetuje prekinitev zveze, temu rečemo napaka poklica, pojasnjuje Miran Možina. "Pomembno je, da terapevt nikoli ne prevzame te odgovornosti na svoja pleča. Ljudem mora pomagati, ko prisluhnejo sebi in drugim, da pridejo do odločitev." Odločanje namesto drugih je po njegovem temeljna napaka, po kateri lahko ločimo profesionalnega terapevta od neprofesionalnega. Terapevt ljudi povabi k refleksiji - to je, kot bi se pogledali v ogledalu. Uporabniki so pripravljeni svoje misli, dejanja in občutke vzeti pod drobnogled.

Koliko parov rešijo iz krize?

Cilj pomoči, ki jo izvajajo zakonski in družinski terapevti, pa je po besedah Jerebica funkcionalen posameznik, ki živi v funkcionalnih odnosih. A ko gre v odnosu na primer za zlorabe, ne moremo govoriti o funkcionalnosti. "Pri nasilju je treba najprej poskrbeti za varnost žrtve in nasilje prijaviti. To večinoma žrtve naredijo same." Pri storilcih pa je nujno delati na tem, pravi, da sprejmejo odgovornost za svoja dejanja, da se naučijo prepoznavati lastne nasilne impulze in jih pravočasno obvladajo. "Ko je recimo moški pripravljen priti na terapijo, večinoma to pomeni, da je že pripravljen sprejeti svoj del odgovornosti in tudi nekaj spremeniti pri sebi." Če pa se nekdo odloči, da bo nasilen in zlorabljajoč do svoje žene ali otrok in tega vedenja noče spremeniti, se dejansko odloča, da noče živeti zakonskega odnosa, in to željo je treba "spoštovati", še dodaja Jerebic.

Pare s težavami najbolj zanima, v koliko primerih je ena ali druga terapija uspešna. "Ko prideta oba in sta oba pripravljena nekaj narediti in ostati skupaj, prevzeti odgovornost za svoje doživljanje in vedenje, potem je ta številka zelo visoka. Lahko pa na terapiji začutiš, ali si želita biti skupaj, da se imata rada, vendar se zaradi osebne ranljivosti velikokrat zapleteta v boleče prepire," pojasnjuje Jerebic.

Kako uspešno partnerske težave rešujejo na Slovenskem inštitutu za psihoterapijo, je za zdaj še težko reči. Miran Možina opozarja, da inštitut deluje šele leto in pol, zato številke udeleženih parov še niso visoke.