V vseh treh izborih Zlata nit sodelovalo nekaj več kot 26.000 zaposlenih, kar pomeni že široko raziskovalno bazo. V Zlati niti 2007 je na vprašanja odgovarjalo 10.517 zaposlenih, leto pozneje 7738, v Zlati niti 2009 pa 8014 zaposlenih. V povprečju je na anketo odgovorilo 60 odstotkov vprašanih, elektronsko 59 odstotkov zaposlenih, 15 odstotkov pisno in 27 odstotkov kombinirano. Povprečna odzivnost zaposlenih v podjetjih se je povečala za pet odstotkov. V Zlato nit 2008 se je prijavilo 117 podjetij, v Zlato nit 2009 115, medtem ko se je za sodelovanje v prvem izboru, torej v Zlati niti 2007, odločilo 133 podjetij.

Poglejmo še najboljše zaposlovalce po velikosti. V izboru Zlata nit 2008 je bilo 21 velikih podjetij (več kot 250 zaposlenih), 33 srednje velikih podjetij (od 51 do 250 zaposlenih) ter 47 malih podjetij, v izboru Zlata nit 2009 pa 25 velikih podjetij, 26 srednje velikih in 50 malih.

V vseh treh izborih Zlata nit je torej sodelovalo več kot 26.000 zaposlenih, ki so ocenjevali 39 trditev po petstopenjski lestvici, pri čemer 1 pomeni, da trditev za podjetje sploh ne drži, in 5, da trditev popolnoma drži. Med vprašanimi je bilo 66,9 odstotka zaposlenih v velikih, 21,9 odstotka v srednje velikih in 11,2 odstotka zaposlenih v malih podjetjih. Po zvrsti delovnega mesta močno prevladujejo zaposleni (76,4 odstotka), sledijo jim vodje manjšega tima ali skupine (16,2 odstotka) in vodstveni kader s posebnimi pooblastili (7,3 odstotka). Pri interpretaciji podatkov moramo biti previdni in pri vpogledu v primerjavo pazljivi, saj so bila vsa tri leta v Zlato nit vključena različna podjetja. Je pa bilo v vseh treh izborih med 101 najboljšim zaposlovalcem kar 46 podjetij.

Povprečna agregatna ocena je bila v vseh treh letih najnižja v izboru Zlata nit 2009, saj znaša 3,62, v Zlati niti 2007 je znašala 3,68, leto pozneje 3,71. Najvišje povprečne vrednosti v letu 2009 so dosegle trditve:

Vesel sem, ko sodelavcem nekaj uspe.(4,67)

Jasno mi je, kaj se od mene pričakuje pri delu.(4,47)

Zavedam se vpliva mojega dela na delo sodelavcev.(4,27)

Ponosen sem, da sem član našega podjetja.(4,12)

Razporeditev delovnega časa mi ustreza.(4,03)

Moj delovni čas je predolg (2,30) je edina trditev, ki je v primerjavi z letoma 2007 in 2008 ocenjena nižje, in trditev "v podjetju štejejo pobude, ideje in predlogi" (2,90) edina, ki je ocenjena višje. Oboje odraža pozitiven premik v primerjavi s preteklimi leti, saj pomeni, da je obseg delovnega časa ustreznejši in da imajo podjetja več posluha za pobude, ideje in predloge.

Zanimiva je primerjava povprečij v velikih in malih podjetjih. V velikih podjetjih v letu 2009 ni zaznati porasta povprečnih ocen glede na prejšnji obdobji. Najvišja povprečna vrednost med velikimi podjetji znaša 4,14, medtem ko se v kategoriji srednje velika podjetja močno približa 4,5, pri malih podjetjih pa skorajda petici, kar pomeni, da so v malih podjetjih, kjer so kolektivi še veliko bolj občutljivi za spremembe, zaposleni zelo zadovoljni. V velikih podjetjih so nižje ocenjene trditve: vodstvo s svojimi dejanji zaposlenim daje dober zgled; v zadnjem mesecu sem od nadrejenega dobil priznanje za dobro delo; za nadrejene sodelavce nisem samo številka; pri delu je zelo malo po nepotrebnem izgubljenega časa, energije ali denarja; v podjetju napredujejo pravi ljudje; učenje je v našem podjetju vrednota; v zadnjem letu sem se imel v podjetju priložnost veliko naučiti; zaposlitev v tem podjetju mi povečuje možnosti, da se zaposlim tudi drugje.

V malih podjetjih je rast na bolje zaznati pri trditvah: jasno mi je, kaj se od mene pričakuje pri delu; pri delu v tem podjetju uživam; pri delu, ki ga opravljam, pridejo do izraza samo nekatere moje sposobnosti; v podjetju napredujejo pravi ljudje; v podjetju vlada razumevanje za zasebno življenje; razporeditev delovnega časa je ustrezna; moj delovni čas je predolg; za doseganje delovnih ciljev imam postavljene prekratke roke; svoje delo samostojno načrtujem. Na drugi strani pa so v povprečju nižje ocenjene naslednje trditve: moj prispevek k uspehu podjetja je ustrezno nagrajen; vodstvo s svojimi dejanji zaposlenim daje zgled; komuniciranje z zaposlenimi je odkrito; v podjetju štejejo pobude, ideje in predlogi; v podjetju je razumevanje za učenje na napakah; učenje je v našem podjetju vrednota.

Medtem Kohont opozarja, da se je koeficient prodaje v letu 2009 še znižal (z 1,37 v letu 2007 na 0,32 v letu 2009), prav tako je zaznati padec koeficienta zaposlovanja (z 2,23 v letu 2007 na 0,13 v letu 2009), nihaj navzdol opažata tudi Makovec Brenčičeva in Rašković pri tržnih deležih, tako na glavnih trgih kot v glavnih izdelčnih skupinah. Sta se pa okrepila pomen dodatnih storitev (za 14 odstotnih točk) in dejavnik zaupanje in dolgoročnost odnosov s podjetjem (za 12 odstotnih točk). V zadnjih treh letih se je tudi (o)krepil pomen trženja ter upravljanja človeških virov, kar po mnenju Makovec Brenčičeve in Raškovića dokazuje, da pri doseganju trgovin in kupcev najuspešnejša slovenska podjetja postavljajo v središče svojega zaposlenega. Podjetja, ki odkrito komunicirajo z zaposlenimi, imajo visoko stopnjo zaupanja in dolgoročnosti odnosov s podjetjem v očeh kupca.

Strokovnjaka z ekonomske fakultete poudarjata, da odnosi, zaupanje, odprtost, komunikacija postajajo prvine notranjega in zunanjega trženja 101 najboljšega slovenskega zaposlovalca. Podjetjem so lasten in "naraven" odziv na dogajanja finančne in ekonomske krize, saj krepijo notranje moči podjetja, ki so skrite v zaposlenih in procesih. Utrjujejo trikotnik IN-Č-TR (inovacija-človeški viri-trženje) in usmerjajo njegov razvoj v neotipljive, tako imenovane mehke vire. "Ti pa so težje posnemljivi in lažje obranljivi do konkurentov, še posebej, če jih gradijo zadovoljni zaposleni in podjetje kot celota," poudarjata dr. Maja Makovec Brenčič in mag. Matevž Rašović.