Z vidika študenta je izjemno pomembno, da lahko z opravljanjem dela, ki je del organiziranega delovnega procesa, pridobi praktične izkušnje. Te mladim diplomantom lahko pomagajo pri uspešnosti iskanja in pridobitvi prve zaposlitve. Izkušnje, pridobljene s študentskim delom, se pri izbiri kandidata upoštevajo že sedaj, seveda pa morajo biti ustrezno izkazane.
Z vidika delodajalca ima študentsko delo vlogo blažilnika notranje in tudi zunanje togosti delovnih razmerij. Tako se lahko ob odsotnosti delavca na sistemiziranem delovnem mestu, bodisi zaradi izrabe letnega dopusta, bolezni ali podobnega razloga, delodajalec pravočasno odzove na nastali položaj in zagotovi nemotenost delovnega procesa. Seveda je mogoče začasnim potrebam po delu zadostiti tudi na druge načine, ki pa so brez izjeme tako dolgotrajni in vezani na vrsto postopkov, da njihova uporaba, glede na čas trajanja spremenjene situacije, ne bi bila smiselna. 

Predstavljani osnutek predloga Zakona o malem delu izrecno prepoveduje opravljanje malega oziroma študentskega dela na sistemiziranih delovnih mestih, torej delih v okviru organiziranega delovnega procesa. To v praksi pomeni, da malega dela dejansko ne bo mogoče opravljati, saj so delovna mesta pri delodajalcih sistemizirana. S tem se delodajalcu odvzame še zadnji »ventil«, ki mu je omogočal pravočasno prilagajanje začasno spremenjenim potrebam delovnega procesa.
Kakšno delo bodo študenti torej sploh lahko opravljali? Mogoče kuvertiranje in zlaganje dokumentov, a še to le pod pogojem, da ta dela niso del sistemiziranega delovnega mesta. Kaj to pomeni za pridobivanje praktičnih izkušenj bodočih diplomantov, ni treba posebej poudarjati.

Takšen pristop ministrstva k reševanju problema je s človeškega vidika lahko tudi razumljiv, vprašanje pa je, če je primerno, da se ministrstvo odziva »človeško«. Zlorabe študentskega dela so se razširile in pogosto so študenti opravljali delo na sistemiziranih delovnih mestih osem ur na dan, vse leto. Takšno ravnanje velja tudi v skladu z veljavno zakonodajo za nezakonito, preprečevanje nezakonitosti pa je stvar nadzora in ne nove, še bolj restriktivne zakonodaje. Kompenziranje neučinkovitega nadzora nad izvajanjem veljavnih predpisov s sprejemanjem restriktivnejših predpisov je lastna predvsem vzhodnoevropski pravni kulturi, kamor pa se neradi uvrščamo.

Restriktivnost predlagane ureditve je v osnutku predloga zakona tako izrazita, da de facto preprečuje opravljanje malega dela, pri tem pa je treba poudariti, da se bo trg dela na nerazumne omejitve zagotovo odzval, žal s povečanjem števila zlorab in večanjem obsega dela na črno, ki je že sedaj komaj obvladljivo. Izziv za predlagatelje na tem mestu bi bil oblikovati malo delo tako, da bi to lahko uspešno konkuriralo delu na črno in ga tako postopno izrivalo, ne pa da ga še dodatno generira.

O nekaterih rešitvah v osnutku predlaganega zakona bi bilo smiselno ponovno temeljito premisliti, nikakor pa si ne smemo ustvarjati iluzije, da lahko vedno bolj strogi predpisi nadomestijo temeljit in dosleden nadzor nad izvajanjem veljavnih predpisov.