Katoliki, ki še niso povsem izgubili vere, si želijo konec dvoličnosti Cerkve, ki jo je v teh dneh najbolje opisala gospa Eva Wankerl iz Bad Tolza v Nemčiji: "Če si ločen in se ponovno poročiš, ti Cerkev zanika obhajilo, duhovnik, ki je obtožen spolne zlorabe otrok, pa lahko mašuje do konca svojega življenja."

V Rimskokatoliški cerkvi vre. Vrtincu čustev, ki je ob smrti in med pogrebom papeža Wojtyle v Rimu zajel milijonske množice vernikov, je Cerkev pred petimi leti odgovorila s hladno in racionalno odločitvijo. Izbrala je teologa in dolgoletnega prefekta Kongregacije za nauk vere. V nekem smislu - in naj nam bo odpuščeno je bila izvolitev Josepha Raztingerja podobna odločitvi, s katero absolutistični režimi praznino za karizmatičnim vladarjem nadomestijo z notranjim ministrom. Ministrom oziroma prefektom, čigar govor je pred petimi leti med strogo pogrebno ceremonijo priljubljenega papeža milijonska množica prekinila in na vse grlo od v Rimu zbranih kardinalov zahtevala, da Wojtylo razglasijo za svetega. Takoj! To ni bil zgolj spontani upor množice vernikov, ki so podlegli čustvom, temveč predvsem jasno in glasno izražen identikit naslednika Janeza Pavla II. Podoba papeža, kateri, resnici na ljubo, Benedikt XVI. ni ustrezal. Kot že rečeno, kardinali so izbrali Ratzingerja po hladnem premisleku, ki je sledil nekajdnevnemu medsebojnemu posvetovanju pred konklavom. Kot dolgoletni prefekt Kongregacije za nauk vere, ki je v mnogočem nasledila tradicije Svete pisarne oziroma inkvizicije, je Ratzinger do obisti poznal razmere v Cerkvi. V Rimu zbranim kardinalom je, preden so se zaprli v Sikstinsko kapelo, obljubil "očiščenje" in okrepitev korenin Cerkve, predstavil se je kot njihov idealni kandidat. Bil je tako zelo prepričljiv, da so celo nekateri največji skeptiki in poznavalci vatikanskih zadev planili po domnevi, da se bo pod vladavino Ratzingerja Cerkev modernizirala in s katoliško opozicijo vzpostavila demokratičen dialog.

Stvari so kasneje potekale nekoliko drugače. Reforme so se spremenile v restavracijo, ki po besedah Hansa Kunga, teologa disidenta in nekdanjega Ratzingerjevega prijatelja, Cerkev vodi v smeri srednjega veka. Po nekaj letih teoloških razpravljanj se je izkazalo, da Benedikt XVI. ne obvlada Cerkve ne rimske kurije. Rečeno z besedami vse številnejših kritikov, v Vatikanu danes vlada kaos, ki evocira situacijo izpred petih let, ko je Cerkev stala na velikem razpotju.

Med največjimi problemi, s katerimi se sooča Cerkev 21. stoletja, je vsekakor množična spolna zloraba otrok. Ne gre za občasne in posamezne primere. Poročila iz Združenih držav, Avstralije, Irske, zdaj pa še iz Nemčije, Avstrije, Švice in Nizozemske, pričajo o ustaljeni, dolgoletni in gnusni (beseda je papeževa) praksi zločinov nad otroki. "Cerkev je preplavila umazanija," je leta 2005 v besedilu za Via Crucis zapisal kardinal Ratzinger, ki je med takratnim velikonočnim slavjem nadomestil na smrt bolnega papeža Wojtylo.

Čeprav tega ni izrekel, je Ratzinger že takrat imel v mislih predvsem pedofilijo. Škandal spolnih zlorab je izbruhnil v Ameriki leta 2001, Janez Pavel II. pa je z "motu proprio" kmalu zatem odločil, da pristojnost preiskav o zločinih spolne zlorabe otrok prevzame Ratzingerjeva Kongregacija za nauk vere. Prefekt Ratzinger je nato v dopisu vsem škofijam po svetu ukazal, da poročila o spolnih zlorabah duhovnikov pošiljajo v njegov urad. Škofom je svetoval, naj bodo poročila "zaupna".

Ko je postal papež, so njegovi kritiki to okrožnico uporabili kot dokaz, da je kot prefekt skušal zatajiti zločine duhovnikov nad otroki. Pred dvema dnevoma pa se je izpod peresa Johna Allena pojavila svojevrstna rekonstrukcija, ki skuša Ratzingerja prikazati v drugačni luči. Allen, ki po naših podatkih pripravlja Ratzingerjev življenjepis in ima tudi sicer neomejen dostop do mnogih vatikanskih dokumentov in stike z najvišjimi prelati, v svojem zapisu na spletni strani National Catholic Reporter trdi, da je kardinal Ratzinger v letih 2003-2004 spremenil svoje stališče. Če je leta 2002 na nekem posvetovanju v španski Murcii še trdil, da med duhovniki sicer obstaja nekaj grešnikov, da pa je medijska kampanja proti pedofilskim duhovnikom pretirana in namenjena zgolj spodkopavanju Cerkve, je, tako trdi Allen, kasneje povsem spremenil svoje mnenje.

Po njegovem pričevanju je Ratzinger natančno prebiral vsa škofijska poročila, ki so se v zvezi spolno zlorabo otrok med duhovniki stekala v Rim. Tako se je podrobno seznanil z mračnimi razmerami, ki so jih prikrivali poškrobljeni duhovniški talarji. Toda odpravljanja umazanije Cerkve se je prefekt Ratzinger lotil zelo preprosto. Tako, da je škofijam odredil premestitev okoli 500 duhovnikov, trdi Allen.

Allenova pripoved, ki Benedikta XVI. sicer skuša postaviti v prvo vrsto borcev proti gnusnim zločinom duhovnikov, pa je nekoliko prekratka. Ustavi se namreč pri kaznovanju nižjega duhovništva, ob strani pa pušča škofe, ki v mnogih primerih prikrivajo zločine spolnih zlorab.

Poskusa obrambe papeža in Cerkve se je v intervjuju za Avvenire, glasilo italijanske škofovske konference, pred dnevi lotil tudi monsinjor Charles J. Scicluna, ki opravlja funkcijo tožilca Kongregacije za nauk vere. Po podatkih, ki jih je v intervjuju izluščil monsinjor Scicluna, je njegov urad v zadnjih devet letih preučil 3000 primerov spolnih zlorab. Največ jih je bilo iz ZDA, trdi monsinjor in zagotavlja, da je šlo za pravo pedofilijo zgolj v desetih odstotkov primerov; 60 odstotkov je bilo primerov efebolije oziroma istospolne privlačnosti med odraslimi, 30 odstotkov pa heteroseksualnih spolnih odnosov, je poročal Scicluna.

Poročilo vatikanskega tožilca je 15. marca z ogorčenjem zanikala SNAP (Survivors Network of those Abused by Priest), mreža, ki se ji je samo v ZDA pridružilo že 9000 žrtev spolnih zlorab in ki v svojem poročilu trdi, da kar 98 odstotkov vseh zločinov spolnih zlorab po svetu ostaja nerazkritih zaradi prikrivanja katoliške hierarhije.

Po zadnjih dogodkih in kritikah, ko so tudi v Nemčiji začeli razkrivati spolne zlorabe duhovnikov, je Vatikan nekoliko strnil vrste. V obrambo Cerkve sta stopila tako kardinal Tarcisio Bertone, državni tajnik, kot kardinal Camillo Ruini, dolgoletni vodja Italijanske škofovske konference. Za oba so poznavalci še pred nekaj tedni trdili, da sta največja rivala v boju za oblast, ki da poteka v senci vatikanskega brezvladja. Kot vsi visoki predstavniki Cerkve tudi kardinal Ruini brezkompromisno obsoja spolno zlorabo, vendar pa takoj zatem doda, da "kampanja obrekovanja proti papežu in Cerkvi zanemarja dejstvo, da je spolna deviantnost posledica vzgibov, ki izvirajo iz spolne svobode, ki prežema vse pore sodobne družbe, nikakor pa ne institucije celibata". Ruini je tako vzpostavil ideološko linijo, s katero se Vatikan v zadnjih dneh skuša braniti pred napadi.

Celibat je tako postal zadnji branik duhovniškega poslanstva. Kleru naj bi omogočal osredotočenje na razkrivanje čudežev vere in pastirstvo nad neposvečenimi množicami ovac. "Zakaj papež v nasprotju z zgodovinsko resnico trdi, da je celibat 'svet', in pri tem zanemarja še sporočilo Biblije, ki vsem cerkvenim dostojanstvenikom dopušča poroko?" se je v četrtek na prvi strani rimske Repubblice papeža lotil njegov bivši prijatelj Hans Kung. Teolog, ki mu je, ko je bil prefekt, Ratzinger prepovedal poučevanje, trdi, da celibat nikakor ni božja milost ne svetost. Če je kaj, trdi Kung, potem je celibat tragedija, ki od duhovništva oddaljuje celo vrsto sposobnih in nadarjenih duhovnikov. Če parafriziramo Kunga, bi Cerkev v Nemčiji zaradi svoje dvojnosti v teh časih izgubila volitve na vsej črti: po zadnjih raziskavah je v zadevi spolnih škandalov zgolj 10 odstotkov Nemcev zadovoljnih z ravnanjem Vatikana in domače cerkve. Kar 86 odstotkov Nemcev pa meni, da Cerkev zanika obstoj problemov, ki se jim ni več mogoče izogibati. Med njimi je tudi vztrajanje Cerkve, da med spolnimi zlorabami in celibatom ne obstaja nikakršna zveza, trdi Kung.