Tudi v notranjosti petih preprostih hišic, ki stojijo ob stezi okrog nogometnega igrišča, teme ne poznajo od upora in samomora treh ujetnikov leta 2006 ujetniki spijo z maskami za oči. Zdaj pa se taborišče številka štiri počasi spravlja k življenju.

Na planem se pojavijo prvi ujetniki v belih haljah in dolgih črnih bradah in se v tišini, ki jo režejo glasovi čričkov, odpravijo na kratek sprehod ali jutranji tek po prašni stezi. Potem se pred hišico pod stražarskim stolpom pojavijo molitvene preproge. Nekaj minut čez peto se približno petnajst ujetnikov ubrano obrne proti Meki, kamor jih usmerja na tleh narisana črna puščica. Čas je za jutranjo molitev, v Guantanamu se začenja še en dan.

Jutranja spokojnost kompleksa, v katerem v resnici nikoli ne manjka napetosti med tistimi na eni in onimi na drugi strani bodeče žice, je le ena od mnogih nasprotujočih si slik Guantanama. Tu, na Castrovem dvorišču, imajo ZDA od leta 1903 oporišče, postavljeno sredi slikovite pokrajine s tropskim podnebjem ob bistrem morju, o katerem krožijo zgodbe o nepozabnih karibskih potapljaških doživetjih. In tu od leta 2002 domuje razvpiti zapor, ki med kritiki v svetu velja za absolutno antitezo raja. Tu tudi hitro čelno trčijo trditve o pravi naravi kompleksa, ki je postal eden simbolov ameriške vojne proti terorizmu.

Dva pogleda na en kompleks

Na eni strani so tiste, ki kompleks vidijo kot simbol vsega, kar je šlo v vojni proti terorizmu po zlu. Človekoljubne organizacije in drugi kritiki Guantanamo zaradi poročil o mučenju zapornikov in zaradi večletnega zadrževanja ujetnikov brez sodnega procesa primerjajo z najhujšimi zaporniškimi sistemi v zgodovini. Amnesty International mu pravi sodobni gulag. Nekateri ameriški senatorji so ga poimenovali taborišče smrti, kakršne je v Kambodži postavljal Pol Pot. Pravijo mu tudi koncentracijsko taborišče. Primerjave so pretirane, a sporočilo je jasno.

Na drugi strani so trditve vojske, ki je po ukazih politike zadolžena za upravljanje kompleksa, pri čemer se po lastnih trditvah drži najstrožjih profesionalnih načel, kjer ni prostora za napake. "Dobrodošli v Guantanamu," v svoji pisarni pozdravi brigadni general Timothy Lake. Lake je namestnik poveljnika Skupnih vojaških enot, ki so odgovorne za upravljanje Priporniške ustanove Camp Delta, kot se uradno imenuje zapor: "Z vojaškega vidika tu opravljamo tretjo najpomembnejšo stvar na svetu za Irakom in Afganistanom. Vodimo izredno profesionalno priporniško operacijo. Zelo sem zadovoljen z vojaki in njihovim profesionalnim opravljanjem dolžnosti v imenu naše velike nacije in pravzaprav vsega sveta."

Prvi trije meseci

Enajstega januarja 2002 je beseda "Guantanamo" v svetu dobila nov pomen. Tistega dne je na ameriški košček Kube prispela skupina prvih dvajsetih ujetnikov, ki so jih zajeli v operacijah v Afganistanu in jih označili za "nezakonite bojevnike". Po trditvah nekdanjega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda je šlo za nujo: zapor v afganistanskem Kandaharju je zaradi ostre zime postal povsem neprimeren. Izhod so našli v nekdanjem kompleksu za kubanske pribežnike, ki je v Guantanamu stal še od devetdesetih let, ko je Fidel Castro odprl mejo za tiste, ki so želeli tvegati prehod čez minsko polje. Zaradi narave kompleksa, ki je skupek mrežastih celic, skozi katere se vidi vse, so ga poimenovali taborišče X-Ray (rentgenski žarek). Paul Rester je direktor Skupne enote za obveščevalno dejavnost, ene od treh velikih enot na Guantanamu, ki je zadolžena za zasliševanje ujetnikov, analizo pridobljenih podatkov in njihovo razpošiljanje na ustrezne naslove. "Guantanamo smo odprli zaradi okoliščin," pravi, "zajeli smo veliko število posameznikov, ki so izpolnjevali kriterij domnevne nevarnosti za ameriške interese in državljane. Deset tisoč posameznikov smo zadržali, manj kot osemsto pa smo jih pripeljali sem. Upam, da se kaj takšnega nikoli več ne bo zgodilo v tem obsegu. Vsi bi si želeli, da tak objekt ne bi bil nujen."

Takoj ob odprtju so ujetnike nastavili kameram. Tako so nastale znamenite fotografije prisilno klečečih ujetnikov v oranžnih pajacih z rokami in nogami v lisicah, z naušniki in maskami, poveznjenimi čez obraz in usta, ki so povzročile prvi val kritik. Taborišče X-Ray pa je bilo odprto vsega tri mesece. Zdaj sameva. Obdaja ga visoka trava, po kateri se sprehaja pestro živalstvo. Ne varuje ga nihče, čeprav so vstop vanj nedavno prepovedali. Njegova usoda ni znana, posegati vanj pa ne smejo, saj bo morda dokazni material v tožbah nekdanjih zapornikov, ki so proti Združenim državam sprožili sodne postopke zaradi domnevnega mučenja.

Zadnji ujetnik je od tod odšel aprila 2002. Takrat je podjetje Halliburton na oddaljenem koncu oporišča dogradilo prva taborišča novega kompleksa Delta, ki je danes po svetu znan kot zapor v Guantanamu.

Povprečna starost je 35 let

Taborišče Delta so z leti dograjevali in danes obsega vsaj devet taborišč (več o njih v stranskem tekstu). Sedem jih nosi številke, ki so jih podeljevali po vrstnem redu gradnje, dve pa sta znani po imenih Iguana in Echo. V Guantanamu je trenutno 188 ujetnikov. Zadnji štirje so sem prišli 14. avgusta 2007, odtlej se številka manjša. Po zadnjem pregledu njihovega statusa je vlada odločila, da jih je približno sto nared za premestitev ali izpustitev, približno 35 za sojenje pred civilnim ali vojaškim sodiščem, 47 pa je takšnih, ki jim ne morejo soditi zaradi šibkosti dokazov, hkrati pa so po ocenah vlade prenevarni, da bi jih izpustili. Najstarejši ujetnik šteje nekaj čez šestdeset let, v povprečju pa so stari 35 let. Varuje jih tisoč sto stražarjev, ki so stari od 18 do 25 let.

"Camp Delta - čast, da branimo svobodo," pravi napis ob vhodu v kompleks, ki združuje taborišča 1-4. Notranjost takoj razbije predstavo, da je to tipična masivna betonska konstrukcija, kakršne so gradili v Alcatrazu ali drugod po Združenih državah. To je labirint prostorov, ki spominjajo na kletke in so pregrajeni z visokimi žičnatimi ograjami. Te so kot tiste na teniških igriščih prekrite z zelenimi prevlekami, na vrhu pa obdane s kilometri spiralaste bodeče žice. Med njimi potekajo včasih betonirane, včasih peščene steze, mimoidoče pa na stenah ograje z napisi opozarjajo "Ujetniki v bližini - tišina".

Taborišč 1, 2 in 3 si ni mogoče ogledati in so po navedbah vojske večinoma prazna. Taborišče 4 je sredi vročega dneva pusto. Prebivališča ujetnikov so preproste hišice, ki spominjajo na večje kontejnerske domove. Nekaj ujetnikov se vztrajno sprehaja po žičnatih kletkah pred hišami in občasno pogledajo proti obiskovalcem. Na ograjah visijo bele in bež obleke, ki jih na lastno željo perejo sami. Tu je zaprtih od šestdeset do osemdeset najbolj poslušnih ujetnikov z največjimi privilegiji. V kompleksu je knjižnica s 14.000 knjigami - med najbolj priljubljenimi so Harry Potter, pravi vodja izmene, in športne revije. V bližnji bolnišnici višja medicinska sestra med razkazovanjem operacijske sobe trdi, da večinoma zdravijo zvine, ki nastanejo med igranjem nogometa. V učilnici pa so na voljo ure umetnostne vzgoje, pravi vodja izmene v taborišču 4. "Bolje od tega (v Guantanamu) ne more biti," reče o taborišču 4.

Etnične napetosti med ujetniki

Taborišče 5 je povsem drug svet. To je zapor v pravem pomenu besede zgrajen je bil leta 2004 za 16 milijonov dolarjev po vzoru najstrožje varovanega zveznega zapora Terre Haute v Indiani. "Huje od tega ne more biti," potrdi vodja izmene, pri čemer o domnevno še strožjem skrivnostnem taborišču 7 noče govoriti. Ob vhodu v obiskovalce udari hladen zrak klimatskih naprav, kompleks pa ima tudi avtomatiziran nadzorni center. V enem od blokov sredi hodnika nepremično stoji stražar, medtem ko drugi pogleduje v celice velikosti tri krat šest metrov, v katerih so po eno ležišče, stranišče in umivalnik. Domnevno je tu zaprtih največ Savdijcev, narodnost pa lahko igra veliko vlogo pri razporejanju ujetnikov po taboriščih, saj so med zaporniki prisotne verske in etnične napetosti suniti naj bi denimo zoper šiite izrekli fatvo, Jemenci in Savdijci naj bi se počutili nadrejene Afganistancem oziroma Paštunom ter Afričanom in tako naprej, v knjigi Znotraj Guantanama trdi Gordon Cucullu.

Taborišče 6 je nekje vmes. Tudi to je grajen objekt z najvišjo stopnjo varnosti, ki pa poslušnim ujetnikom omogoča druženje, gledanje televizije, poslušanje radia in tudi različne učne ure, pravi eden od stražarjev. To je dvonadstropni zapor (zgornje nadstropje so zaradi bojazni pred samomori dodatno zaščitili). Med ogledom zapornikov v skupnih prostorih eden pometa po tleh, drugi posluša radio, tretji pa zleze pod kovinske stopnice, zatakne stopala za eno od stopnic in začne delati sklece.

Javnomnenjska nočna mora

Vojska se imidža, ki se drži Guantanama, dobro zaveda. Zapor je njena javnomnenjska nočna mora, vse odkar so januarja 2002 sem pripeljali prve ujetnike in jih postavili pred fotoaparate. "Podobe iz taborišča X-Ray so prispevale k zgodbi o Guantanamu," pravi poveljnik enot v Guantanamu kontraadmiral Thomas Copeman, ki je položaj prevzel junija lani. Ko je leta 2004 izbruhnil škandal z zlorabami v bagdadskem zaporu Abu Grajb, ki so jih zakrivili ameriški vojaki, so se sumi še okrepili. Zdaj vojska vsak teden za nekaj dni sprejme manjšo skupino štirih ali petih novinarjev. "Ena naših temeljnih nalog je, da skušamo povedati, kaj se tu v resnici dogaja - v nasprotju s tem, kaj se o Guantanamu poroča," pravi Copeman, ki trdi, da je kompleks "ustanova, ki je lahko za zgled vsem v svetu".

Novinarske želje izpolnijo, če je mogoče, toda meje so bolj ali manj jasne. Obisk poteka po utečenem scenariju. V treh dneh ni mogoče videti ujetnikov v oranžnih oblekah, ki jih nosijo neposlušni in bolj problematični (to barvo obleke bojda sovražijo). Ujetnike je mogoče videti na oddelkih, kjer so zaprti poslušni, ter v taborišču Iguana, kjer so nameščeni tisti, ki so že nared za izpustitev. Ko ujetniki poskušajo komunicirati in razvijejo plakate z napisi, kot je "Potrebujemo svojo svobodo", se obisk hitro konča. Vsak stik z ujetniki ali pogovor (in s tem neposredno iskanje drugega mnenja) je strogo prepovedan.

Tudi v komunikaciji je vojska dosledna, četudi gre za eno samo besedo. Zaporniki? Ne, ponavljajo vojaki, tu ni zapornikov, so priporniki, ker niso v kazenski ustanovi, ampak gre za varnostni ukrep pridržanja nezakonitih bojevnikov z bojišča. Zasliševanja? Ne, gre za izpraševanja (in vsa so prostovoljna, piše v uradni obrazložitvi). Nasilno hranjenje gladovno stavkajočih? "Všeč mi je, kako ponavljate ta izraz, nasilno hranjenje," z nekaj ironije v glasu reče višja medicinska sestra, "v resnici nam sami pomagajo potisniti cevko skozi nos v želodec." Po njenih besedah ujetniki gladovno stavkajo večinoma zato, da ohranjajo svoj status upornika med "brati", kot se kličejo med seboj. Ko pa enkrat pridejo v bolnišnico, ne le sodelujejo pri umetnem hranjenju, ampak si celo izberejo svoj priljubljeni okus, ki se jim potem vrača v usta, ko se jim po hrani spahuje, trdi medicinska sestra, medtem ko nekdanji ujetnik Murat Kurnaz v knjigi z naslovom Pet let mojega življenja trdi, da so mu preveliko cevko v nos tlačili s takšno silo, da se je napolnila s krvjo.

Samomori kot orožje

Morda najbolj zgovoren primer različnih interpretacij razmer v Guantanamu so dogodki v noči z 9. na 10. junij 2006. Ena temeljnih nalog vojske je, da nobeden od ujetnikov ne umre. Tisto noč pa so trije ujetniki v taborišču 1 iz rjuh, oblek in drugega materiala naredili vrv, jo zapeli okoli cevi prezračevanega sistema in okrog vratu, skočili z umivalnika in se obesili. To je bil, z izjemo enega poznejšega, edini primer samomorov v zgodovini Guantanama. Dogodek je dobil izjemen odmev, zaskrbljenost je izrazil tudi predsednik Bush. Kritiki so trdili, da je bil samomor dejanje obupa in da priča o neznosnosti zadrževanja ljudi brez sodnega procesa. Tedanji poveljnik Skupnih enot kontraadmiral Harry Harris je nasprotno dejal, da je šlo za "dejanje asimetričnega vojskovanja proti nam" in za organizirano dejanje po naročilu voditelja ujetnikov, da bi škodovali ugledu Združenih držav in dosegli izpustitev drugih ujetnikov, na kar je namignila tudi kasnejša preiskava kriminalističnega oddelka mornarice.

Znani so seveda primeri številnih tožb zaradi domnevnega mučenja, drogiranja, spolnega izživljanja. O uporabi spornih metod v Guantanamu je poročal FBI v svojem poročilu iz leta 2007, v katerem navaja, da so ujetnike zadrževali priklenjene z rokami in nogami na golih tleh osemnajst ur v položaju zarodka, da so po sebi urinirali in iztrebljali. Obtožb je ogromno, v Guantanamu jih vse zavračajo. "Vse, kar se tu dogaja, bo znano v 25 letih, ko se izteče rok za umik zaupnosti... in mnogi bodo zelo presenečeni. Le dvakrat smo uporabili posebne tehnike zasliševanja. Opravljenih je bilo pet velikih preiskav, ki so pregledovale obtožbe in na koncu so našle praznino kar kaže moč mita," pravi Rester.

Pri obtožbah o zlorabah vojska navaja tako imenovani manchesterski dokument oziroma Al Kaidin priročnik, ki so ga britanske varnostne sile našle med racijo v Angliji maja 2000. V dokumentu med drugim piše, da "morajo bratje pred sodnikom vztrajati, da so jih mučili". "Cilj njihovih trditev o oskrunjenju korana je diskreditacija Združenih držav. Igrajo se igre," trdi kulturni svetovalec Zak. Podobno je po njegovem s trditvami o mučenju, medtem ko o gladovnih stavkah, ki so pogoste, pravi, da "se k njim zatekajo tudi zato, da izkoriščajo naše vire in da morajo naši ljudje več delati".

Korenček in palica za ujetnike

V vsakem primeru je očitno, da napetosti ne manjka. "Večinoma nas napadejo tako, da v nas mečejo urin in fekalije," pravi 28-letni stražar Shaun iz taborišča 6. V celice zato vstopajo z vizirji: "Nekdo me je pljunil v obraz, ko sem ga zmotil med molitvijo, ker je bil v položaju, ko ni bilo mogoče reči, kaj dela, in se ni premikal." Copeman pravi, da je delo izredno stresno zlasti za tiste stražarje, ki se ukvarjajo z neposlušnimi ujetniki. "Skoraj vsak dan jih opominjamo, da to ni ameriški zapor, ampak kraj, kjer so zaprti pripadniki Al Kaide in talibani, ki so zelo zavezani svojim prepričanjem. To morajo imeti stražarji ves čas v mislih. Zato se morajo izogibati položaju, ko bi jih priporniki lahko poškodovali, kajti lahko vam zagotovim: če bi jih lahko, bi tudi jih," pravi Copeman.

Prav zaradi nevarnosti za stražarje je vojska v celotnem kompleksu Camp Delta vzpostavila sistem kaznovanja in nagrajevanja. Kdor uboga in se ne upira, dobi večje ugodnosti in se morda preseli iz taborišč z najtršim režimom v tista z najmanj ostrim. Kdor kljubuje, ga čaka obratna smer. V najstrožje varovanem taborišču številka 5, denimo, so neposlušni zaporniki lahko zunaj dve uri na dan, poslušni pa štiri ure. Poslušni dobijo več oblek, ki niso oranžne, ampak bele ali bež barve, več obutve in drugih potrebščin ter knjig. In poslušni smejo v televizijski sobi tri ure na teden brati časopise, poslušati radio ali gledati televizijo na kavču z nogami, vklenjenimi v lisice.

"Ko govorimo o delitvi ujetnikov na poslušne in neposlušne, je najbolj pomembno povedati, da jih ne delimo glede na to, kaj naj bi zagrešili. Le en ujetnik je bil doslej obsojen, zelo malo je bilo obtoženih. Ne moremo jim torej krajšati ali daljšati kazni, če se obnašajo lepo ali grdo. Razmere, v kakršnih so v priporu, so v resnici edina stvar, ki jo lahko uporabim za to, da je življenje lažje za varnostnike in jih manj napadajo," pravi kontraadmiral Copeman.

Za dejanje neposlušnosti se štejejo neupoštevanje navodil, napad na stražarja, uničevanje vladne lastnine, metanje iztrebkov v stražarja. "Možnost gledanja televizije, branja časnikov, druženja z brati dvajset ur na dan je edina spodbuda, ki jo imamo pri roki za to, da spoštujejo pravila taborišča, ki so zelo preprosta," pravi Copeman. Sistem ocenjujejo za zelo uspešen poslušnih je osemdeset odstotkov ujetnikov, število napadov na stražarje pa se je močno zmanjšalo. Ker sistem nima zveze z razlogi, zakaj se je nekdo znašel v Guantanamu (in stražarji za posameznega zapornika načeloma niti ne vedo, kaj naj bi zakrivil), se teoretično lahko zgodi, da je ujetnik, ki je imel kaj opraviti s terorističnimi napadi na ameriške tarče, pa je poslušen, zaprt pod bolj milimi pogoji kot nekdo, ki je neposlušen, pa se je morda naključno znašel na nepravem mestu in končal v razvpitem karibskem kompleksu.

Pomorsko oporišče v senci

Guantanamo pa ni bil vedno kraj zloglasnega imena. Združene države imajo tu pomorsko oporišče od leta 1903, ko so s Kubo sklenile najemno pogodbo za 115 kvadratnih kilometrov velik kos ozemlja. Prekiniti jo je mogoče le, če se s tem strinjata obe strani, česar Washington seveda ne bo storil. Kubanski vladi vsako leto pošlje ček za 4085 dolarjev, kolikor znaša najemnina, Fidel Castro, ki z ZDA nima diplomatskih odnosov od leta 1961, pa je bojda morda unovčil le enega.

Pomorsko oporišče Guantanamo je strateška logistična baza za atlantsko floto. Baza šteje 6000 ljudi, delovno silo zagotavlja pogodbeno podjetje, ki najema večinoma ljudi z Jamajke in Filipinov, ameriški državljani smejo sem le s povabilom koga iz oporišča. Ko pristane kakšna večja ladja, se po mestu zvalijo presenetljivo mladi obrazi posadk, ki zvečer napolnijo ulice med uživanjem postanka na kopnem. Na voljo je klasična ameriška ponudba, od Starbucksa do edinega McDonald'sa na Kubi, kot mu pravijo, čeprav tu ni lastne proizvodnje in morajo vse potrebščine pripeljati z ladjami. Predelujejo pa lastno pitno vodo iz morske in proizvedejo 800.000 kilovatov električne energije dnevno.

Oporišče je igralo pomembno vlogo v operaciji ameriške vojske po januarskem potresu na Haitiju, ki je bila ena največjih v zadnjem desetletju. Tudi sicer je zaradi svoje strateške lokacije odskočna deska za prestrezanje karibskih prebežnikov, ki želijo na črno odpluti v ZDA Florida je oddaljena dobrih 600 kilometrov. Poveljnik oporišča Steven Blaisdell se enkrat mesečno ob 28 kilometrov dolgi meji, obdani z bodečo žico, sreča s kubanskimi predstavniki, s katerimi govorijo o tekočih vprašanjih, nedavno o kubanskemu začasnem dovoljenju za prelet zračnega prostora ob dostavljanju pomoči Haitiju. Svojčas je bil Guantanamo najbolj znan prav kot pomorsko oporišče in kasneje po napetostih med kubansko in ameriško stranjo. Zdaj je drugače, čeprav zaporniški kompleks zavzema le majhen delež celotne površine oporišča. "Nastaja zmeda," pravi Blaisdell, "tudi v medijih. Poročajo, da se bo Guantanamo zaprl. A to je napaka. Guantanamo je tu od leta 1903. Da je tu tudi priporniški kompleks, je zgolj naključje."

Zbogom?

Vendar tu ni pomoči. Guantanamo je v ljudski govorici dobil svoj pomen. Predsednik Obama je 22. januarja lani podpisal odlok o njegovem zaprtju in napovedal, da bodo to storili v roku enega leta. Vendar rok zamuja, zapleta se z iskanjem politične in javnomnenjske podpore. Zdaj v Washingtonu o tem potekajo nova pogajanja z republikanci. Predsednikova govorica, s katero utemeljuje potrebo po zaprtju, pa vojsko postavlja v nekoliko neroden položaj. Njeni poveljniki v Guantanamu zagotavljajo, da je operacija stoodstotno profesionalna, medtem ko vrhovni poveljnik trdi, da je Guantanamo "črni madež" Amerike in da ga je treba zapreti, ker je postal orodje teroristov za novačenje novih skrajnežev. Tega vojska ne komentira. "V resnici ni pomembno, kaj si jaz mislim o zaprtju," pravi Copeman, "morda ima predsednik kakšne informacije, do katerih sam nimam dostopa."

Bela hiša načrtuje, da bo novi zapor stal v mestu Thomson v Illinoisu v ZDA. Kdaj, če sploh, se še ne ve. Toda tudi ko bodo kričeči žarometi pod kubanskim nebom enkrat za vedno ugasnili, bo moralo miniti še precej časa, preden bo Guantanamo spet postal znan predvsem kot ameriško pomorsko oporišče.