Pionirji smučarskih skokov prihajajo iz Norveške, iz te skandinavske države izvirajo tudi prvi dokumenti o dolžinah skokov. Tako je uradno prvi svetovni rekord leta 1808 z 9,5 metra dolgim skokom postavil Olaf Rye. Modernejša doba skokov je povezana tudi z razmahom tega športa v Sloveniji. Tradicija slovenskih smučarskih skokov se je začela leta 1921, ko so v Bohinju priredili prvo državno prvenstvo. Kasneje so se tekmovanja preselila v Planico, kjer je na pobudo Josa Gorca leta 1934 skupaj z Ivanom Rožmanom Stanko Bloudek zgradili prvo veliko skakalnico, ki je dopuščala rekordne skoke. V tistih časih so se predvsem skakalci iz Norveške hitro približevali magični meji stotih metrov, a je do postavitve planiške skakalnice ni dosegel nihče. Stotico so začeli loviti takoj po zgraditvi skakalnice, kajti že leta 1934 je Norvežan Birger Ruud skočil 92 metrov, kar je bil prvi svetovni rekord v Planici (prvi planiški rekord so istega leta pripisali Francu Palmetu, ki je doskočil pri 60 metrih). Leta 1936 je težko pričakovani skok prek stotih metrov uspel Avstrijcu Seppu Bradlu, ki je pristal pri 101 metru. Mednarodna zveza je bila pod vplivom Norvežanov, ki so skušali zavirati razvoj poletov in svojim skakalcem večkrat prepovedali sodelovanje na tekmovanjih v Planici. Tudi ob rekordnem poletu Bradla, ki ga je pozdravilo 15.000 ljudi, na zaletišču ni bilo nobenega Norvežana, čeprav so sodili med najboljše skakalce.

Planica je prevladovala vse do leta 1950. V tem obdobju je rekord v Planici padel enajstkrat in le enkrat na drugi skakalnici (leta 1935 v Ponte di Legnu). Rekord se je nato preselil v Oberstdorf, planiška skakalnica pa se je podrla. Sledilo je krizno obdobje. Čeprav so skakalnico leta 1954 popravili, ni bila kos največjim v Oberstdorfu, Vikersundu in Kulmu. Šele z zgraditvijo nove letalnice, po kateri se skakalci spuščajo še danes, je bil spet izpolnjen predpogoj za svetovni rekord. Brata Lado in Jože Gorišek sta mogočno letalnico zgradila leta 1968. Leto kasneje se je svetovni rekord vrnil pod Ponce z Bjoernom Wirkolo (156 in 160 metrov), Jirijem Raško (156 in 164) in Manfredom Wolfom (165). Do leta 1979 si je Planica rekorde podajala z Oberstdorfom. Nato se je v boj za primat vmešal še Harrachov. "Troboj" je trajal do leta 1985, ko je spet zavladala Planica. Američan Mike Holland je pristal pri 186 metrih in odprl serijo svetovnih rekordov na pragu doline Tamar. Od takrat naprej ima vseskozi najdaljši polet v "lasti" Planica (le leta 1986 je na Kulmu Andreas Felder izenačil rekord). Imenitna planiška doba traja že 25 let. V tem obdobju je svetovni rekord padel enaindvajsetkrat. Tudi drugo magično mejo (200 metrov) so prvič presegli v Planici. Leta 1994 je to uspelo Fincu Toniju Nieminenu (203 m). V Planici so skakalci doslej dosegli 40 svetovnih rekordov, 12 na Rožman-Bloudkovi velikanki in 28 na letalnici bratov Gorišek.

Od slovenskih skakalcev ni še nihče v Planici postavil svetovnega rekorda. Pri najdaljši znamki sta pristala dva, a nista obstala na nogah, zato rekord ni bil priznan. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je pri 120 metrih padel Janez Polda, leta 1977 pa Bogdan Norčič pri 181 metrih. Edini slovenski svetovni rekorder je Jože Šlibar, ki je leta 1961 v Oberstdorfu poletel 141 metrov. Slovenski rekord ima Robert Kranjec, ki je pred tremi leti pristal pri 229 metrih, Primož Peterka pa je prvi Slovenec, ki je poletel prek 200 metrov. Leta 1997 je na Kulmu doskočil pri 203 metrih. Mejo stotih metrov je prvi presegel Rudi Finžgar (leta 1947 je skočil 102 metra). Skupaj s Francem Palmetom, Poldo, Albinom Novšakom in Bogom Šramelom je bil v skupini skakalcev, ki so si podajali slovenske rekorde v prvih dveh desetletjih skokov v Planici.