Za ugled parlamenta in poslanskega poklica je dovolj neprijetno že to, da se poslanec znajde v preiskavi, zapovrh pa je Srečko Prijatelj, če poenostavimo, v primerjavi s kaznivimi dejanji, ki se navadno pripetijo visokim politikom ali državnim uradnikom, osumljen čisto navadnega uličarstva. Za to, da vas osumijo izsiljevanja in neupravičene posesti orožja, česar bremenijo Prijatelja, namreč res ni treba biti poslanec ali minister, dovolj je že nekaj grobosti, nesramnosti in kakšen kos orožja. In očitno Prijatelju nič od tega ni bilo tuje. "Gotovo je zgodba zoprna, ker meče še dodatno slabo luč na državni zbor, ki že tako nima prav visokega ugleda v širši javnosti," je Gantar v svoji pisarni razlagal na dan, ko je parlament odločil, da priprtemu Prijatelju ne podeli imunitete. Glede morebitne imunitete je bil Gantar, ki državni zbor vodi od jeseni 2008, ko je njegov Zares kot del levega trojčka prevzel oblast, že od samega začetka afere Prijatelj odločen: nekdo, ki je osumljen tovrstnega kaznivega dejanja, se nima nobene pravice sklicevati na imuniteto. Zgodba ima sicer po njegovem mnenju tudi svojo pozitivno plat, namreč sporočilo, da smo pred zakonom enaki in da niti nekdo na visoki funkciji ne more biti izvzet, če ga dobijo s prsti v marmeladi. Ampak to je bolj slaba tolažba. Na vprašanje, v kakšnih odnosih je bil s priprtim kolegom, Gantar ne ovinkari: "Odnosa v času, ko sva bila oba še poslanca, pravzaprav ni bilo, ko sem postal predsednik, pa je bil najpogosteje konflikten, večkrat sem mu moral tudi vzeti besedo, kar je razvidno iz magnetogramov." In neizogibno vprašanje: bi Prijatelju kdaj pripisali stvari, ki jih je osumljen? "Žal lahko odgovorim pritrdilno." Kot lahko pritrdilno odgovori na pomislek, da prijateljski izleti onkraj črte, ki določa mejo zakona, ne bodo dvignili ugleda parlamentu, kar si je še kot vsak njegov predhodnik doslej zastavil kot cilj ob nastopu funkcije. O tem, da njegovi ambiciji sovražni govor, ki ga je iz parlamentarne dvorane pogosto slišati, ali pa nedavna preiskava v prostorih DZ ne gre ravno na roko, sprijaznjeno pravi le, da parlament precej dobro predstavlja družbo. "Tako njene vrhove kot najnižje dno," pravi.
Več kot spodobna pot
Šestdesetletni sociolog po rodu iz Gorenje vasi nad Škofjo Loko je v zadnjih šestnajstih letih v visoki politiki opravil več kot spodobno pot: od dvakratnega ministra za okolje in prostor v Drnovškovih vladah prek vodenja tako imenovanega e-ministrstva, ki je skrbelo za informacijsko družbo, do poslanca in zdaj predsednika parlamenta. Orisani lok je posebno zanimiv, ker sam pravi, da ga politika kot kariera ni nikdar prav posebej zanimala, čemur pritrjujejo tudi njegovi sopotniki iz sedemdesetih in osemdesetih let. Preprosto zgodila se mu je, pravi sam. "Pavle je bil vedno zgleden akademik, ki res nikdar ni dajal vtisa, da ga politika zanima," pravi eden od njih. Svoje ministrovanje za okolje in prostor je sprva vzel kot dveletni intermezzo, ki pa še kar traja. "Ko greš enkrat noter, greš težko ven, pa ne zato, ker bi bilo tako fino, ampak zato, ker zastaviš delo, oblikuješ ekipo, nenazadnje daš tudi nekatere zaveze."
Realist in skeptik
Gantar je bil sicer v zadnjih štirih desetletjih vedno tam, kjer se je nekaj dogajalo. Že v začetku sedemdesetih je bil dejaven v študentskem gibanju, kot teoretik civilne družbe je bil z Žižkom, Riho, Mastnakom, Močnikom, Vogrincem, Tomcem in drugimi umi, ki so tvorili najprej teoretsko, kasneje pa tudi aktivno opozicijo komunistični oblasti, dejaven na alternativni sceni sedemdesetih in osemdesetih, najbolj pa je v ospredje stopil v času Bavčarjevega odbora za varstvo človekovih pravic. Ena od prvih protestnih izjav odbora je tako nastajala prav v njegovem stanovanju. "31. maja (1988, op.p.) dopoldne je na FSPN pospravil delovno mizo. Pred seboj je imel jasen cilj: v naslednjih treh mesecih se bo povsem posvetil pisanju doktorske dizertacije. Telefonski klic (o Janševi aretaciji, op.p.) je pokvaril nekaj ur star načrt. (...) Sredi sobe je stala miza z računalnikom Schneider in tiskalnikom. Čudo tehnike. In povsod naokrog knjige sociologija in urbanizem ki so čakale na avtorja dizertacije," je Gantarjevo vlogo v začetkih gibanja, ki je zaznamovalo celo generacijo danes vodilnih politikov in poslovnežev, opisal novinarski kolega Ali Žerdin v knjigi Generali brez kape. Prepričani liberalec, ki zase pravi, da je "navajen, da svoja liberalna stališča vedno znova testira in preverja v odnosu do drugih prepričanj in stališč, da jih ne jemlje kot dogmo", nikdar sicer ni igral izrazito izpostavljenih vlog. Ni bil revolucionar ali vodja, je bil pa ves čas v ozadju in opozarjal na morebitne pasti. Recimo strateg, mislec, ne sicer ideolog, vsekakor pa tisti, ki je strankam, katerih član je bil ZSMS, LDS in zdaj Zares , dajal ideološko podlago. "Realist in skeptik, vselej na distanci tako do dogajanja kot do sebe osebno, a hkrati ponavadi precej prodornejši od tistih, ki so ob njem," njegov način nastopanja opisuje zgoraj omenjeni sopotnik. In res, pri Gantarju se človek še vedno ne more znebiti vtisa, da mu je v državniških vlogah nekam nerodno, pogosto deluje malo izgubljeno in nespretno. Zdaj se je protokola okrog sebe sicer bolj ali manj navadil, pravi, je pa res, da mu je šlo vse skupaj ob začetku predsedovanja parlamentu precej na živce. Vendarle je kot predsednik varovana oseba, to pa za seboj potegne vrsto komplikacij, še posebej, če je bila ta varovana oseba dotlej dokaj reden gost na festivalih v Križankah ali na avgustovskem Trnfestu v ljubljanskem Trnovem. Mu je pa povsem zmanjkalo časa za znanost. "Tako malo kot v zadnjem letu in pol v sociologiji nisem delal še nikoli. Enostavno je preveč obveznosti, protokola, če pa že imam kaj časa, mi zmanjka koncentracije." Kot se je moral odpovedati sociologiji, se zaradi funkcije, ki jo zaseda in ki naj bi bila nekako povezovalna, izogiba neposrednemu angažmaju v strogo dnevni strankarski politiki in konfliktom v njej. Ravno to je nenazadnje v podtonu očitkov na njegov račun, ki prihajajo tudi iz vrst koalicijskih poslancev, da je namreč preveč nevtralen, da opoziciji pusti do besede in se ne postavlja preveč na stran koalicije. Po drugi strani je Gantar pogosta tarča napadov predvsem iz vrst SDS in SNS, največkrat po zaslugi tega, da skuša razpravo brzdati in mu pri tem ni odveč komu vzeti besedo. Tudi zunanji opazovalci dogajanja v parlamentu pravijo, da je v vodenju razprav precej nevtralen, a hkrati bistveno bolj odločen kot na primer kakšen Borut Pahor ali Janez Podobnik. "A vendarle včasih profesorsko raztresen," pravi ena od ocen. Očitno šestnajstletni intermezzo iz Gantarja še ni povsem izgnal profesorja.
