Brady, ki je v opravičilu zapisal, da ga je sram, da ni vedno branil vrednot, ki jih izpoveduje in v katere verjame, kljub obtožbam, da je za pedofilske zločine irskih duhovnikov kriv prav toliko kot duhovniki, ki so otroke zlorabljali, saj je pomagal pri prikrivanju zlorab, vztraja, da ne bo odstopil. Svoj odstop je pripravljen ponuditi le, če bo to od njega zahteval papež Benedikt XVI., ki pa v svojem apostolskem pismu, ki gre v svet danes, kaj takega verjetno ne bo zahteval.

Pedofilski škandal na Irskem se je začel z duhovnikom Brandanom Smythom. Ta duhovnik je kar 40 let zlorabljal tako deklice kot dečke, zadnje ocene kažejo, da je bilo zlorabljenih otrok okoli sto. Leta 1927 rojeni Smyth se je po posvetitvi v duhovniški stan pridružil norbertinskemu redu in že zelo zgodaj so njegovi nadrejeni opazili izrazito deviantno nagnjenost k spolnemu nadlegovanju dečkov in deklic. Že v štiridesetih letih se je moral zaradi nemoralnosti zagovarjati pri svojih nadrejenih, vendar je bila takrat Cerkev prepričana, da mora tudi tovrstne zločine skrivati pred javnostjo. Preselili so ga v novo župnijo, za njim pa je ostajala sled novih žrtev in zločinov, skrita v cerkvenih arhivih.

Leta 1975 so nadrejeni dobili prijavo o posilstvu desetletne deklice in prav toliko starega dečka in za cerkev je obstajala resna nevarnost, da bo zadeva prišla v javnost. Oblikovali so posebno komisijo in pripravili celo dve sojenji pred cerkvenim senatom, seveda brez vključevanja javnosti ali civilnih oblasti. Na obeh sojenjih je sodeloval takrat 36-letni Sean Brady, v tistem času tajnik posebne komisije, in na obeh sojenjih Smythu je slišal natančna pričevanja o spolnih zlorabah. Današnji kardinal in predstojnik irske cerkve pa je bil med sojenjem priča še hujšemu zločinu nad pravico - obe Smythovi žrtvi sta podpisali zavezo molčečnosti. Da bi bila sramota irske cerkve še večja, se Smythu kljub nesporno dokazanemu dvojemu posilstvu ni zgodilo nič: premeščen je bil v drugo župnijo, za nekaj časa celo v ZDA, kjer je s svojimi zločini nadaljeval...

Smyth bi verjetno še danes mirno in nekaznovano užival v starosti, če ne bi bilo irskega televizijskega novinarja, ki je leta 1994 posnel dokumentarec o prikrivanju zločinov v cerkvenih krogih in izzval zgroženost med Irci ter povzročil odstop celotne irske vlade. Ugotovil je namreč, da so tudi civilne oblasti v začetku devetdesetih izvedele za te zločine, pa niso ukrepale. Še istega leta, ko je izšel dokumentarec, je policija zaradi pritiska javnosti aretirala ostarelega Smytha, sodišče pa ga je obsodilo na sedem let zapora, a je po treh letih za rešetkami umrl. Pokopali so ga z vsemi cerkvenimi častmi.

Na Irskem so se krepili javni pozivi, naj cerkev ukrepa, še posebej proti kardinalu Bradyju, ki je bil neposredni udeleženec dveh kanonskih sojenj, pa takrat, ko je izvedel za zločine, ni odšel na policijo in Smytha prijavil. "Res je, vedel sem, da so to zločini. A takrat nisem imel občutka, da je moja odgovornost to prijaviti policiji. Sedaj, ko gledam nazaj, mi je jasno, da bi moral narediti več, a takrat se mi je zdelo, da ravnam tako, kot je prav," je Brady odgovoril na te očitke. In s tem prizadejal novo rano žrtvam irskih pedofilskih duhovnikov.

"Kardinal je izgubil vso moralno avtoriteto. Že leta 1975 je vedel, da je Smyth posiljevalec in pedofil, pa je o tem dvajset let molčal," je takrat dejala Marie Collins, žrtev duhovniških zlorab. Ameriška odvetnica Helen McGonagle, v mladosti ena od Smythovih žrtev, pa je šla v svoji obtožbi še dlje: "Kardinal Brady ima krvave roke, saj so mnoge žrtve spolnih zlorab kasneje naredile samomor ali pa ga poskušale narediti. Petintrideset let je molčal o Brandonu Smythu in mu tako omogočil, da je znova in znova zlorabljal otroke. Za to ne more biti opravičila." Tudi sredino opravičilo "vsem, ki so bili prizadeti", kardinala ne more oprati moralne sokrivde...