Tako kot ptice v Hitchcockovem filmu niso zlovešča bitja sama na sebi, temveč odsev človeškega odklonskega obnašanja, so tudi pogledi živali, ki zrejo v nas iz Lebenovih slik, le na videz ljubke in prijazne, a dejansko za zastori živopisne ilustratorske estetike prepoznamo nevrotično bolščanje iz razpok utesnjenega urbanega okolja in patološka stanja človeka.
Leben je z uporabo okroglega formata in postavitvijo slik nad višino pogleda pričaral iluzionističen učinek, da bi lahko vstopili v neko drugo, pravljično realnost. Slike so line v živalski svet, od koder nas gledajo neme prikazni, zamrznjene v urbanih prostorih, zajedalcih v živalskem biotopu. To je najbolj vidno na slikah Černobil interier, kjer živali naselijo opuščeno stanovanje v blokovskem naselju, ali Po napornem delavniku, na kateri se utrujeni psi vozijo domov s podzemnim vlakom. Format slike v obliki okna v vagonu spet ustvari iluzionistični pogled. V živalih prepoznamo antropomorfne lastnosti, zato lahko upravičeno govorimo o basni tudi pri slikah Albino center, Blagor ribam in drugih. Nemo, bebavo zrenje antropomorfnih živali ne povzroča efekta gluhe sobe, ker zvočno pokrajino napaja kompozicija na bas kitari za rastlinsko terapijo v kipu Rastlinjak, ki je namenjena številčni koloniji neznanih mesojedih rastlin. Na žalost ksenobiologi tej rastlini še niso namenili ustrezne pozornosti, zato ostajajo njene funkcije v ekosistemu še neznane.
Kracinove kipe in Lebenove slike zaznamuje pripovedovalski slog, zato je dela nemogoče vrednotiti zunaj okvirov kritike odnosa človeka do živali. Vsak na svoj način težita k perfekciji forme, delujeta v zanikanju ekspresije, zaradi česar bi ju ljubitelji "visoke kulture" na podlagi stila nemara lahko odpravili kot preveč dekorativna. A pri tem ne smemo pozabiti na debelo plast ironije, s katero so premazana domala vsa njuna dela. Še posebej velja to za kipe Damijana Kracine, ki je eden redkih znanstvenih fantastikov v polju likovne umetnosti pri nas. V kipe To ni okel, Žajfa, Sanitarium in že omenjeni Rastlinjak je tokrat vpletel tudi večplastno kritiko ideologije čistoče, medicine, popotništva. Kipi pokažejo obratni učinek ujetosti teles, kot ga vidimo v slikah. Prikazujejo dobesedno razkosana telesa živali. Za temi snežno belimi keramičnimi minimalističnimi formami se skriva gniloba biopolitike teles, ki smo ji enako podvrženi tako živali kot ljudje. Naša skupna telesa živalska in tista, ki pripadajo hominidni živali niso več homogene entitete. Merimo jih lahko le parcialno z vidika posameznih regulativnih mehanizmov: potrošnje, produktivnosti, medicine, psihologije, šolstva, religije in tako naprej.
Glede na to, da so dela obeh avtorjev predstavljena ločeno, hkrati pa močno učinkujejo druga na drugo, se moramo vprašati, kakšen je njihov vzajemni učinek. Na prvi pogled več pridobijo Lebenove slike, ki bi same zase izpadle preveč ljubke, v kombinaciji z absurdnimi kipi pa postane njihova ironija mnogo bolj vidna. A tudi kipi močno pridobijo v relaciji s slikami, saj jih te vračajo nazaj v pripovednost in jim preprečujejo, da bi postali le minimalistična telesa.