Ob odzivu sindikata ministrstva za obrambo na peticijo o ukinitvi ali (vsaj) reorganizaciji vojske mi je v spomin prišel za ilustracijo razmer, kakor jih pač vidim, prav imeniten film - Zadnji dobri možje (Few Good Men).

Na kratko. V enoti, ki jo vodi polkovnik Jessep (Jack Nicholson), umre vojak. Postopoma se odkrivajo neprijetne podrobnosti. Zadušil se je zaradi cunje v ustih, ki sta mu jo "iz prevzgojnih razlogov" tja zatlačila dva vojaka iz iste enote. Finale glavne obravnave je zgovoren. Tožilec (Tom Cruise) pripravi polkovnika do izbruha, v katerem s kombinacijo ponosa, da je visoki oficir ameriške vojske, in popolnega zaničevanja vseh vrst "mehkužcev" prizna, da je bila smrt nekega nesposobneža neizogibna in v skladu s pravili, ki jih je postavil on sam (polkovnik namreč). Ob tem za enake nesposobne razvajenčke in mamine sinčke označi vse, ki mu nasprotujejo. Tem mlečnozobcem se niti ne sanja, da polkovnik s svojimi zvestimi in predanimi vojaki zagotavlja, da tudi oni, kljub vsem sovražnikom, ki prežijo nanje, lahko mirno spijo in brezskrbno uživajo vse, kar jim življenje ponuja. A tako mirno in zadovoljstva polno življenje je mogoče le, če se upoštevajo pravila (ki jih postavlja polkovnik). Kdor ugovarja njegovemu redu, spodkopava varnost države. Tako ravnanje pa je blizu veleizdaje.

Če me spomin ponese dobrih trideset let nazaj, se spomnim oficirske šole JLA (na srečo je v mojem času šolala kadre izključno za potrebe teritorialne obrambe in mi dobrih deset let kasneje ni bilo treba dezertirati). Na podobno diskvalifikacijo bi tudi takrat naletel vsakdo, ki bi razmišljal o formalnem pacifizmu. Besednjak bi utegnil biti skoraj tak, kot je prišel iz ust polkovnika Jessepa. A z neko pomembno razliko. Nihče ni pomislil, da bi v okviru vojaških pravil postavljal še svoja interna. Za dobro organiziranost so uradna povsem zadoščala. Tudi za marsikdaj odvečno tlako in neprijetna izživljanja.

Vendar prav tako ni nihče pomislil, da bi izbral besednjak, ki bi bil podoben temu, kar je prišlo iz ust (in na papir) vojaškega sindikata oziroma njihovih predstavnikov te dni kot odziv na peticijo o ukinitvi (take) vojske oziroma njene reorganizacije. Glavni funkcionarji sindikata ministrstva za obrambo sestavijo in podpišejo besedilo, ki vse nas označuje na prav poseben način. Če se zdaj branijo, da ne leti na nikogar poimensko, mislim sam drugače. Leti na vsa naša imena skupaj in poimensko. Drugače ni mogoče. Vse, ki mislimo drugače, označujejo na prav zanimiv način. Najprej smo državljani, ki prav zaradi vojske lahko uživamo mir in varnost; tako so nam na voljo vsi užitki, vključno z uresničevanjem fantazij iz naslova pederastije, istospolne usmerjenosti in sodomije. Potem pa smo državljani, ki nam prav te elitistične pravice (torej do teh specifičnih užitkov) nihče ne oporeka.

Če povzamem. Vojska zagotavlja, da mi, njeni nasprotniki, mirno uživamo pedofilsko, homoseksualno in zoofilsko življenje, saj je to naša pravica. Istočasno nam ton zapisa, tudi brez branja med vrsticami, jasno sporoča, kaj si pošten slovenski vojak misli o homoseksualnosti. Ni daleč od pederastije in bestialnosti. Vendar se v tako (na nekem področju tudi kaznivo) vedenje vojska vtakne šele takrat, ko z njeno vlogo nismo več zadovoljni. Ali hoče s tem zagroziti, da bomo ob ves ta (dopustni) razvrat, če jo bomo ukinili?

Seveda je treba verjeti, kar smo prebrali v medijih. Po izjavi sestavljalca Jožefa Tišlariča, podpredsednika sindikata ministrstva za obrambo, je tekst nastajal v afektu. Kdor ga bere v celoti, avtorju zlahka verjame. V njem je še marsikaj, od antraksa v parlamentu, ptičje in svinjske gripe do G-točke (ne v Piranskem zalivu, pač pa v Venerinem) in vatikanskih deviz.

Vendar so v enak afekt zapadli in v njem ostali tudi drugi sindikalni funkcionarji, sopodpisniki "protipeticije". Ne vem, če ne gre morda celo za kolektivni afekt dela populacije, saj so zbrali na tej strani že več kot štiri tisoč podpisnikov. In prav ta afekt, na katerega se sklicuje vojaški funkcionar, se mi zdi še posebej pomemben. Razumeti ga je mogoče po načelu "in vino veritas". Tudi afekt praviloma zvabi iz človeka tisto, kar sicer je v njem, a ga obrambni mehanizmi, tudi kultura ali omika, zadržujejo pod površjem. A pritisk pacifistov je bil premočan, da bi zdržali.

Planilo je na dan, kar je pač v njih, vojakih. Poleg neke stopnje agresije, ki je neizogibna za vojaški posel, še preobilica tiste, ki v razmerah brez nadzora zlahka vodi v obračunavanje kar povprek. Saj si brez večjih težav predstavljamo, kako bi vojaški poveljniki, podpisniki "protipeticije", ravnali z nami, razvajenimi in sprevrženimi hedonističnimi pacifisti, če bi se znašli pod njihovo "komando".

Besednjak psihopatskega lika polkovnika Jessepa in besedilo slovenske "protipeticije" sta si dovolj podobna, da bi kdo lahko pomislil na danes priljubljeno prepisovanje. A se bojim, da so razmere hujše. Ko bi vojaški sindikalisti gledali omenjeni film, bi jih konec razsvetlil (vsaj upam), saj se sodnik kot pravna in moralna instanca izreče proti vojski, ki varuje za ceno kršitve pravic lastnih državljanov. A bojim se, da gre za podobno osebnostno strukturo filmskih in domačih igralcev.

Če zaključim malo manj pacifistično. Vsak dan, ko še podpiramo vojake s takimi stališči in s tako sovražno naravnanostjo do svojega okolja, je zgubljen z vidika napredka civiliziranosti in kulture. Enostavno ne želim, da me branijo taki ljudje, ne v Afganistanu ne v Iraku niti na mejah Slovenije.

Naj sklenem z upanjem, ki ga delim z Zoranom Predinom. Po takem odgovoru s strani vojske bi moral vsak razumen človek podpisati peticijo proti njej, če taka ostane.