Kako zelo so se motili! Lokalne volitve 3. marca letos so potrdile trend nagibanja volilcev v desno. Wilders je zmagal v mestu Almere in postal druga največja stranka v nizozemski prestolnici Haag. Res je, da je njegova stranka kandidirala le v teh dveh enotah, a vzporedna raziskava televizijske mreže NOS je pokazala, da bi bila Wildersova PVV v primeru splošnih parlamentarnih volitev v igri za zmago. Največji stranki PvdA in CDA sta izgubili mnogo glasov, pridobile pa so Wildersova PVV, desničarska svobodnjaška stranka (VVD) in manjša levoliberalna stranka D66, ki je edina odkrito napadla Wildersa. Bivši predsednik vlade Balkenende v prihodnje ne izključuje formiranja koalicije s PVV, in ta uradna izjava bržkone ne pomeni svetle napovedi za junijske splošne volitve.

A kako sploh razložiti ta nenavaden Wildersov pohod na Haag? Wildersova stranka nadaljuje po poti nacionalistične in protiislamistične demagogije, ki jo je začrtal preminuli desničar Pim Fortuyn. Počasna demontaža socialne države, globalizacijski pritiski, povečano priseljevanje, odtujenost in nezadovoljstvo prebivalstva z vladajočim političnim razredom, vse to je ustvarilo politično ozračje, v katerem se je najbolje znašel prav Wilders. Uspelo mu je mobilizirati vse tiste, ki so nezadovoljni, tiste, ki se ne počutijo varno ali pa se vidijo kot poražence v procesu globalizacije. Raziskave kažejo, da bi zanj volilo veliko neopredeljenih in volilnih abstinentov.

Wilders se ravna po motu Ludvika XIV. stranka nima članstva, stranka je on sam (ni Zmago Jelinčič Plemeniti variacija na to temo?). Wilders se odloča o usmeritvah stranke, določa kandidate za strankarsko listo, odloča o vsem. Vendar kljub temu, da stranko vodi on sam (s pomočjo medijskega tima ekspertov, saj je Berlusconijevo lekcijo vzel skrajno resno PVV je namreč kreacija medijev in drugih svetovalcev), to ne pomeni, da je odtujena od volilne baze. Wildersova politika je v nizozemskem liberalnem ozračju politične korektnosti direktna in neusmiljeno kritična do obstoječih vladnih politik: zmanjševanje socialnih pravic, davčne olajšave za banke in velike korporacije ter afganistanska operacija. Vztrajno povečevanje razrednih razlik in učinke ekonomske krize je preslikal na področje kulturnih razlik. Posledica je moralizem o spopadu civilizacij. Njegov odgovori so seveda preprosti: zapreti je treba meje in takoj integrirati vse imigrante ali pa jih deportirati. Poziva k poostritvi nadzora nad "kriminalno" maroško in antilsko mladino. Na predvolilnem zborovanju v Almeru je denimo rekel, da bi morali muslimanske kriminalce, ki so pravzaprav "teroristi", preseliti v "kontejnerje zunaj mesta". Groteskno je, da mu je teater o "problemu" kriminalne imigrantske mladine uspelo vzpostaviti kot problem, s katerim se ukvarjajo vse politične stranke. Uspelo mu je obrniti fokus od vzrokov za porast kriminala k vprašanju, kako pogasiti posledice problema. Odgovori? Kontejnerji, kajpada.

Wildersove ključne programske točke je mogoče povzeti v nekaj preprostih zahtev: recimo zahteva po prepovedi nošenja burke (sankcija: visoke kazni) in prepoved gradnje minaretov. Poleg tega še splošno zmanjšanje javnih izdatkov, s poudarkom na radikalnem rezanju subvencij za kulturo (to so zanj "levičarski hobiji") in za integracijske programe priseljencev.

Njegova ključna inovacija se skriva v načinu komuniciranja z mediji: dosledno uporablja pogovorni, tudi vulgarni jezik, torej jezik, ki je razumljiv vsem (tretja paralela z Zmagom Jelinčičem). Uporablja direktna, udarna in odločna gesla, ki letijo na tiste točke, o katerih se na Nizozemskem v preteklosti ni razpravljalo. Problematizira zaton socialne države z ostjo, ki je uperjena proti imigrantom in islamu, ki da predstavljajo kriminal in grožnjo nizozemskemu načinu življenja. Nizozemsko je treba zaščiti. Zaščita pa ni nič drugega kot fašizem.

Wilders je, gledano širše, zgolj en člen v mozaiku novega tipa evropskih politikov in politik, ki jih levičarski analitiki običajno zajamejo s pojmom desni populizmi. Znotraj tega se skriva cela vrsta neofašistov: od Le Pena v Franciji do svobodnjakov v Avstriji, angleške National Front, Berlusconija v Italiji in tako naprej. Ksenofobija kot izhodišče, ekstremna nacionalistična retorika, socialna demagogija, izključevanje marginaliziranih skupin vse to je bil in je integralni del fašizma. Še vedno se oblači v domoljubje, v obrambo nacionalnih identitet, v obrambo Evrope in krščanstva pred muslimani in drugimi divjaki, ki nam kradejo službe.

Bolj kot to, da imamo opravka z antidemokratično politiko, zbuja skrb dejstvo, da njeni nosilci tako dobro uspevajo znotraj tako imenovanih liberalnih demokracij. Obstoječe politične elite, odtujene od ljudi, odpirajo prostor za neposreden vzpon ekstremne desnice in dopuščajo, da na različnih koncih Evrope neofašistične stranke trkajo na vrata vladajočih koalicij.

Obstoječe politične stranke niso našle pravega odgovora na izzive globalizacije in migracij, zato je porast neofašizma ne zgolj na terenu, v obliki skinheadovstva in raznih civilnih pobud, pač pa tudi v osrčju evropskih in nacionalnih političnih institucij, danes eno od najbolj perečih vprašanj, ki zahtevajo pretehtan in sistemski odgovor. Tako na ravni mišljenja kot v politični praksi.