Hkrati je Slovenija prevzela nekakšno vlogo "predskakalca" Evropske unije na politični velikanki, kajti v EU razmišljajo o še dveh podobnih konferencah, a je vse skupaj še v nejasnih obrisih in bi jim slovenska izkušnja prišla prav. Da Italija edina nerga zaradi konference na Brdu, s katero bi po njenem mnenju izgubila položaj "prve violine" na Balkanu, čeprav za ta položaj ni veliko naredila, je samo folklora. Šele včeraj se je "spomnila", da bi objavila svojo strategijo do tega dela Evrope.
Dve suverenosti
Diplomatsko gledano je odločitev, da se kot soorganizatorja pojavljata Slovenija in Hrvaška, dobra poteza, saj naj bi zahodnobalkanskim skeptikom pokazala, da lahko državi kljub težavam dosežeta višjo stopnjo političnega sodelovanja in presežeta blagovno menjavo kot edini zveličavni pokazatelj "dobrih" odnosov.
Da gre za trd diplomatski oreh, je bilo jasno že na srečanju Pahorja, Kosorjeve in Tadića na Ptuju. Srbski predsednik ne tam ne pozneje ni pristal na udeležbo Srbije, če bo Kosovo zastopano kot samostojna država. Po vseh prisegah srbskega političnega vrha, da nikoli ne bo pristal na nobeno potezo, ki bi lahko tudi posredno pomenila priznanje kosovske realnosti, bi bilo to strel v koleno. Kosovske rane so preveč sveže in Tadićev proevropski blok v Srbiji še vedno ni tako trdno v sedlu, da bi si lahko privoščil udeležbo, četudi bi konferenca potekala brez nacionalnih obeležij, kar je bil poskus kompromisne rešitve. Pahor je nemudoma odletel v Prištino, da bi omehčal premierja Hashima Thaçija, ki prav tako ne želi narediti precedensa in na Brdu pri Kranju z vlogo protektorata zanikati lastno suverenost.
Slovenski diplomaciji ne ostane drugega, kot da v naslednjih desetih dneh intenzivno išče in najde "(naj)šibkejši"" člen, torej tistega, ki bi bil zaradi boljše prihodnosti zahodnega Balkana in njegovega vključevanja v EU pripravljen za en dopoldan zamolčati svoj pravnoformalni položaj. Konferenca brez ene ali celo obeh držav bi bila nedokončana in daleč od svojega osnovnega cilja. Če je pripravljalcem konference na Brdu lahko kaj v tolažbo, je to dejstvo, da ta problem čaka tudi naslednje podobne konference v okviru EU oziroma da bi bila iznajdba kompromisne rešitve čaščena v Bruslju kot diplomatski presežek, ki bi ga z veseljem posnemali v EU.
Vreča problemov
Dediščina razpadle Jugoslavije je kopica problemov med novonastalimi državami, med katere sodijo tudi travme in nezaupanje, a čakanje, da se večina težav najprej odpravi, šele potem pa na konferencah išče politično soglasje o boljšem sodelovanju med državami, bi bilo izguba dragocenega časa. Splošna deklaracija seveda ne bo rešila niti enega konkretnega problema, a bi bila vsaj svojevrstna zaveza, da udeleženke ne bodo talke problemov, vse dokler ne bodo preseženi, ali pa dokler čustveni naboj, ki spremlja nerešene probleme, ne bo s časom zbledel.
Čeprav bi diplomaciji uspelo najti kompromis za srbsko-kosovski spopad okrog suverenosti, sestavljalci skupne izjave ne bodo imeli lahkega dela. Slovenija in Hrvaška sta šele pred kratkim našli rešitev za reševanje mejnega spora, a je nezadovoljnih na obeh straneh veliko in vsaka sprememba oblasti to lahko izniči.
Srbija je nezadovoljna z odnosom Hrvaške do srbskih beguncev in njenim proslavljanjem zmag v domovinski vojni, ki je pomenila eksodus Srbov. V Sarajevu ne morejo skriti razočaranja nad poskusom Beograda, da minimalizira vlogo Srbije v vojni in zločinih v BiH ter da s podporo srbskim oblastnikom v Banjaluki ohranja idejo o odcepitvi. Hrvaška in BiH sta "ob pomoči" gospodarske krize potisnila pod preprogo vroč krompir v obliki spora zaradi hrvaškega projekta mostu na Pelješac, ki po mnenju Sarajeva ogroža bosansko suverenost.
Med večino teh držav niso rešeni problemi pokojnin, bančnih računov, dvojnega obdavčevanja, skupnega boja proti organiziranemu kriminalu, izročanja osumljencev za kriminalna dejanja, dvojnega državljanstva, zato je tako malo primerov skupnih projektov, investicij, intelektualnega sodelovanja. Na Brdu bi lahko našli vsaj najmanjši skupni imenovalec, kar glede na razmere ne bi bilo malo.
