Eden od pogojev, zapisanih v odločbi kmetijskega ministrstva, s katero je to 23. junija 2009 Baričeviču vrnilo nevarna Atlasa in Joy, pravi, da se lahko psa na Oržanovi 11 v ograjenih površinah prosto gibljeta, vendar le v navzočnosti lastnika oziroma njegovih družinskih članov. Bulmastifi so se torej znotraj ograjenih površin lahko gibali prosto, brez povodca in nagobčnika, niti v pesjakih jim ni bilo treba biti, čeprav vpletena kinologa (šele) od smrti dr. Baričeviča govorita, da bi jih na Oražnovi 11 moral imeti. Toda kmetijsko ministrstvo mu jih v svoji odločbi ni predpisalo, zato akterji vračanja psov zavajajo javnost, ko trdijo, da lastnik ni spoštoval predpisanih pogojev.
Minister Milan Pogačnik se pred interpelacijo brani tudi s trditvami, češ da so morali spoštovati odločbo in napotilo upravnega sodišča, čeprav je predsednica tega sodišča Jasna Šegan javno poudarila, da s svojo odločbo ministrstvu niso naložili, da mora nevarna bulmastifa vrniti lastniku. Ugotovili so le (po mnenju pravnika dr. Rajka Pirnata zmotno), da bi moral veterinarski inšpektor, ki je izdal tri odločbe o humani usmrtitvi Atlasa in Joy, upoštevati stari zakon o zaščiti živali, saj je bil novi sprejet po napadu teh psov na Stanislava Megliča.
Toda tudi 26. člen starega zakona omogoča usmrtitev živali, ki je nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti. So pristojni na kmetijskem ministrstvu in člani strokovne komisije, ki je odločala o vrnitvi nevarnih psov lastniku, res dobro pretehtali, ali Atlas in Joy za okolico nista nevarna? Okolica namreč ni bil le njun lastnik Saša Baričevič, okolica sta bila še dva stanovalca, ki sta živela v hiši na Oražnovi 11, vanjo je redno prihajala čistilka, okolica so bili tudi otroci v bližnjem vrtcu in šoli, na kar je v svoji tožbi proti kmetijskemu ministrstvu opozorilo državno pravobranilstvo.
Pred tako tvegano odločitvijo, kot jo je ministrstvo Milana Pogačnika sprejelo s tem, ko je Atlasa in Joy vrnilo v pasje krdelo Saši Baričeviču (enega bulmastifa je že imel doma), bi moralo natančneje prebrati tudi zadnjo odločbo veterinarskega inšpektorja Uroša Andrenška. V njej je namreč upošteval tudi stari zakon o zaščiti živali in je natančno utemeljil, zakaj je še tretjič odredil usmrtitev bulmastifov. Stanislav Meglič je bil do takrat resda njihova največja žrtev, a še zdaleč ne edina. Drugega julija 2002 je Joy ubila psičko dr. Vesne Kos Kadunc, nato je 1. aprila 2003 v Ljubljani poškodovala občana Marka Jenka in njegovega psa, sedmega julija 2006 pa so Atlas, Atos in Joy v zavetišču Gmajnice poškodovali inštruktorico Metko Zorc. Oglasil se nam je tudi bralec, dr. Samo Zupančič, ki pravi, da sta mlajša Baričevičeva mastifa (Atos in Atlas, op. p.) jeseni 2005 v pasji šoli nenadoma in brez razloga napadla njegovega psa. Samo v eni od ljubljanskih veterinarskih klinik so nam potrdili, da so zdravili tri pse, ki so jih poškodovali bulmastifi istega lastnika... Argumentov za drugačno odločitev, kot jo je prejelo Pogačnikovo ministrstvo, je bilo torej več kot dovolj.
