Kako kot zgodovinar komentirate stališče, da je zgodovinopisje, ko gre za povojne poboje, nemočno?

Če prav razumem vprašanje,  zadeva izjave  dr. Mitje Ferenca, Jožeta Dežmana in Pavleta Jamnika ob organizaciji obletnice »odkritja« Hude Jame; znano je, da se je zanjo vedelo že prej, zato »odkritje« postavljam v narekovaje. Dva od govorcev sta zgodovinarja. Z dr. Ferencem, ki predava zgodovino jugovzhodne Evrope, si deliva  kabinet. Zato  vem, da se že  vrsto let raziskovalno ukvarja skoraj izključno s  problematiko povojnih pobojev, v skupnem kabinetu so  gostovali tudi asistenti in asistentke, ki so mu pomagali. Res je to privatna raziskava, ki ni šla prek Znanstvenega inštituta FF in programske raziskovalne skupine, ki jo sicer vodim.  Sam kljub  temu in  pomislekom, ki jih občasno slišim, na primer, da  je evidentiranje grobišč  predvsem tehnično in ne znanstveno delo, raziskovalna prizadevanja kolega Ferenca štejem za del zgodovinopisja in jih podpiram. Verjamem, da bo na koncu zmogel napisati celovito in verodostojno  študijo o dogajanju na Slovenskem ob koncu druge svetovne vojne.  Zato se tovrstni izjavi lahko le čudim.   

Zakaj?

Tudi gospod Pavle Jamnik že vsaj desetletje in pol raziskuje povojne poboje.  Do teh raziskav imam ambivalentno stališče: načeloma jih podpiram, izvedbeno pa se mi zdijo etično in tudi pravno sporne. Po telefonski izjavi Pavleta Jamnika, ki sem jo dokumentiral, ker sem bil osebno prizadet, je neka preiskava potekala tako, da je gospod Jamnik v desničarskem časopisu prebral, da naj bi sorodnik nekoga nekaj vedel o nekem povojnem poboju, in je kar poslal kriminalista, da po klasični metodi, kot da bi šlo za dnevni kriminal, tega sorodnika zasliši, čeprav kriminalist o osebi ni vedel ničesar. Še naslova ni poznal in je po vasi spraševal kar po domu sorodnika. Kot vem iz pripovedovanja, je bilo vsaj v mojih krajih na podlagi podobnih »informacij« zaslišanih veliko uglednih pripadnikov osvobodilnega gibanja, ki so svoje življenje in življenje sorodnikov tvegali za NOB, zaradi česar se sami in njihovi sorodniki čutijo prizadete. Kolikor vem, je gospod Jamnik pri raziskavah tesno  povezan z dr. Ferencem, torej ni dvoma, da  je tudi sodelovanje med zgodovinopisjem in kriminalistiko zelo dobro. Po  vseh letih policijskih  preiskovanj je gospod Jamnik za intervju v Mladini lani izjavil, da jim z zasliševanji ni uspelo zbrati dovolj dokumentov za konkretne obtožnice in da so na  splošno gledano, kar zadeva poboje na slovenskih tleh,  enote posameznih jugoslovanskih narodov poskrbele »vsaka za svoje«.   Če se prebijete skozi desetine  zbirk objavljenih dokumentov  partizanskih in  na koncu  vojaških  enot JA, lahko ugotovite, v katerem kraju so bile ob koncu vojne, in to povežete z grobišči oziroma pričevanji. To je dovolj za splošno sliko, posamičnih krivcev zgodovinopisje pač ne more iskati, tu se znova nanj prenaša delo nekoga drugega. Seveda bi si želeli tudi konkretnih dokumentov, na primer o odločitvah, liniji ukazovanja in podobno, a jih zaenkrat žal ni. Sam sem tudi že večkrat  javno opozoril na to, da  imamo slovenske žrtve preštete, verjetno  bolj natančno od večine evropskih narodov, in da si pač ne moremo pripisovati »genocidnosti«, ker se je vojna v Evropi končala na slovenskih tleh. Pri očitku na račun zgodovinopisja gre torej v glavnem za prelaganje odgovornosti, običajno je to počela politika, ko se je znašla v zadregi, zdaj se, kot kaže, izgovarjajo tudi kriminalisti, člani komisije za povojne poboje  in celo zgodovinarji sami, ki so leta sodelovali pri urejanju zadev, kar je na moč nenavadno.

Ob neki priložnosti ste dejali, da so se zgodovinarji lahko lotili raziskovanja tabu tem potem, ko se je odprl družbeni prostor. Koliko pa ste profesionalni  zgodovinarji sami  prispevali k odpiranju tega družbenega prostora? Ali se niste morda v preveliki meri izogibali »vročih« tem?

Strinjam se, da zgodovinopisje do 80. let ni odpiralo tako imenovanih tabu tem in tudi ni odpiralo družbenega prostora zanje. Gotovo so tu subjektivni razlogi, se pač niso želeli izpostaviti, kot še marsikdo v drugih poklicih ne. Še v 60. letih je poboje omenjal Svetina v Ukani, pa zgodovinar Dušan Biber, potem Kocbek in za njim Spomenka Hribar. V glavnem so »vroče teme« odpirali književniki in publicisti, zgodovinarji pa so sledili, ko je bilo mogoče, in so se odprli arhivi. To je med drugim v zadnjih letih svojega življenja storil tudi glavna avtoriteta za zgodovino druge svetovne vojne, prof. dr. Tone Ferenc.       

Kako razumete  krilatico: povojne poboje je treba prepustiti zgodovini, naj ona opravi z njimi.

S tem bi se težko strinjal. Res pa politika ne bi smela »kuriti« pod »zgodovinskim kotlom«. Na  pietetni ravni je treba še marsikaj urediti in tu je vloga politike,  kar zadeva povojna grobišča in  tudi kar zadeva Hudo Jamo.  Vendar sta tudi tu potrebni mera in pretehtanost. Žal pogosto posnemamo slabe vzore. Italijani so iz  fojbe v Bazovici naredili simbolno točko »genocidnega slavokomunizma«, čeprav je tam, kolikor vemo, le nekaj trupel nemških vojakov. Pri nas v grobišču pod Krenom, kolikor vemo, tudi ni domobrancev, pa je že leta 1990 postal simbolna točka povojnih pobojev in sta tam kar dva spomenika, kapelica in še kaj. Zdaj se nekaj podobnega dogaja s Hudo Jamo. V njej  naj bi bili po  različnih namigovanjih, ki verjetno prihajajo od preiskovalcev (ali pa jih ti vsaj niso zanikali), vsaj deloma tudi ustaši.  Ne glede na druge, tudi civilne  žrtve in še posebno ženske,   se mi zdi zahtevati, da  v imenu pietete do vseh mrtvih to postane kraj, kamor se bodo hodili klanjat  njihovemu spominu najvišji slovenski politiki, neke  vrste ideološko izsiljevanje, ki ne bo prineslo večinsko sprejemljive rešitve. Saj je bilo v Jasenovcu zaprtih vsaj 400 Slovencev, 282 jih je bilo ubitih ali so umrli, ustaši so okupirali štiri slovenske obmejne vasi in tam nasilno hrvatili, ubijali in mučili! Torej, tudi če je tam »samo« nekaj ustašev, to ne more biti slovenska točka sprave, seveda pa mora biti v dogovoru s Hrvaško dostojno urejeno. Zato tudi mislim, da je predlog Spomenke Hribar o obelisku dovolj razumna rešitev. Kritiki, ki izrekajo pavšalne očitke na račun zgodovinopisja, so že leta člani teles, ki urejajo ta vprašanja ali z njimi službeno, projektno ali interesno sodelujejo. Očitno permanentno »odprt« projekt marsikomu ustreza. Zato ob dnevu mrtvih in umetno vzpostavljenih »obletnicah« tudi poslušamo dramatične sodbe, da o krivdi in grehu ne morejo presojati morilci...

To je v sredo izjavil dr. Mitja Ferenc...


... Kateri morilci? Naj jih naštejejo! V tem vidim prizadevanja, da bi nekritično sprejeli vse, kar prihaja od urejevalcev problematike povojnih grobišč. V političnem smislu je to zagovarjanje teze, da je današnja levica dedič izvajalcev povojnih pobojev in naj zato molči. To pač nima nobene zveze z domnevno nemočjo zgodovinopisja, pač pa z demagoško politiko.