Cajzek je izrazil pričakovanje, da bodo letos le opravili nakup Jelšingrada, ki so ga po prezidavi v orientalskem slogu konec 19. in v začetku 20. stoletja šteli med najlepše grajske stavbe na Štajerskem, okrog katere je bilo zasajeno večinoma eksotično rastje.
Na vprašanje, kje se zapleta pri nakupu tega dvorca, je Cajzek odgovoril, da se zapleta povsod malo, trenutno pa še najbolj pri Zavodu za varstvo kulturne in naravne dediščine. S tem zavodom je treba namreč poiskati kompromisno rešitev med tistim, kar je treba ohraniti, in tistim, kar je treba obnoviti v smislu ohranjanja naravne in kulturne dediščine.
"Sprašujemo tudi, ali je možno, da bi zadeva postala komercialno zanimiva. Šmarska občina si želi v dvorcu nekaj javnih prostorov, in sicer brezplačno, kar pomeni, da je treba tudi to vprašanje finančno rešiti. Ker je v okolici dvorca premalo zemljišč, se skušamo s skladom kmetijskih zemljišč dogovoriti o nakupu dodatnih zemljišč, ki so nujno potrebna za normalno funkcioniranje objekta. Grad pa brez golf igrišča nima neke vsebine," je pojasnil Cajzek.
Jelšingrad je bil po zapisih izjemno razkošno opremljen. Ko je konec dvajsetih let 20. stoletja dvorec obiskal priznan slovenski umetnostni zgodovinar Franc Stele, je popisal tudi večino notranjega inventarja, vse pa v marsičem smiselno dopolnjuje fotografska dokumentacija šmarskega fotografa Slavka Ciglenečkega. Stele je v svojem zapisu opozoril na orožarno z zbirko orientalskega orožja, živalske mumije in druge egiptovske starine ter na figuralne rezbarije primitivnih plemen. Med slikami je opozoril tudi na 13 baročnih portretov nekdanjih lastnikov gradu iz rodovine Gaisruck, žanrsko sliko iz 17. stoletja in krajini E. Böhma iz druge polovice 19. stoletja.
