Dizajnerske droge so, kot razloži Mina Paš iz Drogarta, droge, ki jih sintetizirajo v laboratorijih z namenom, da se proizvajalci izognejo obstoječim zakonom s področja prepovedanih drog: "Gre za to, da kemiki rahlo modificirajo že obstoječe substance, ki so prepovedane, in s tem dobijo novo snov, ki je psihoaktivna, vendar legalna." Zakonodaja vsem tem novim drogam težko sledi, za zdaj pa ni narejenih tudi nobenih večjih raziskav. Ob vprašanju zakaj, Paševa zgolj skomigne z rameni: "Ne vem, tudi sama ne vem. Res je, da je bila narejena ena raziskava na miškah, kjer so ugotovili, da mefedron ob presnovi tvori zelo toksično snov, ki bi lahko bila vzrok težav s srcem, ki jih opisujejo uporabniki mefedrona." Izraz "dizajnerske droge" ima tudi sociološko razlago. Dr. Peter Stankovič iz Oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede meni, da označevalec "dizajnerski" te nove droge pripenja na sklop kulture, katerega del so: "To je moderna, dinamična, navsezadnje modna kultura. Očitno daje asociacije na dizajnerska oblačila, ki izražajo visok status, neko aktualnost, popularnost." Kot pove moj tretji sogovornik, uporabnik, fant v zgodnjih dvajsetih, bližnji opazovalec te scene, entuziast ter pomemben del kroga mlajših uporabnikov teh novih, zakonitih drog, recimo mu Jure, pa je privlačnost v tem, da so nove. To, ali so zanimive, kot pravi, še ne vedo zares, po njegovem mnenju pa so med drugim morda zanimive že zato, ker na trgu ni drugih stvari: "Te droge so nadomestki MDMA in njegovih derivatov." MDMA, znan kot ekstazi, je snov, ki je postala popularna z razmahom rejv kulture in je potencirala vse vidike, značilne za to kulturo, imenovane PLUR (peace, love, unity, respect).** Kot pove Paševa, kar petdeset odstotkov ekstazijev ne vsebuje več MDMA, ostalih petdeset odstotkov pa ga, vendar je le-ta zmešan z ostalimi primesmi: "Eden izmed pomembnih razlogov zato je zagotovo večja regulacija prekurzorjev, se pravi snovi, iz katerih sintetizirajo MDMA. Eden takšnih je safrol, ki so ga v Kitajski, ki je bila ena glavnih dobaviteljic, prepovedali. Na Nizozemskem pa, kjer je bilo prej veliko proizvodnje, so zaostrili zakone, zato so proizvajalci preprosto ugotovili, da je tveganje preveliko."

Jure na to gleda z drugega zornega kota: "Ekstazija je bilo na trgu preprosto vedno več in v obratnem sorazmerju s količino je kakovost padala. Na koncu so bile cene že smešno nizke."

Poleg mefedrona je v obtoku tudi metilon, prav tako droga, ki ni na seznamu prepovedanih drog. Metilon je, kot pravi Paševa, po poročilih uporabnikov manj "težak" za telo, ima blažje ter globlje učinke in ne povzroča tako močnega hrepenenja oziroma tako imenovanega "cravinga". Craving je po njenem mnenju tudi ena izmed glavnih nevarnosti teh drog: "Rezultira v neizmernih količinah," razloži ter opiše še ostale stranske učinke, "uporabniki opisujejo tudi paranoje in težave s srcem ter hudo oženje žil, kar lahko povzroči tudi ohromelost končnih delov okončin." "Craving se v manjši meri zgodi, še preden učinek droge popusti, ko pa se to enkrat zgodi, si resnično želiš vzeti še eno dozo," razlaga Jure in se strinja s Paševo, "treba je biti pozoren, stvar deluje selektivno, veliko bolj kot katerekoli druge stvari, ki sem jih prej jemal in tega je bilo ogromno. Craving je fascinanten, kaj takšnega sem redkokdaj doživel." Tega pa, kot pravita oba, ne moremo primerjati z odvisnostjo. Vsaj fizično ne.

V Slovenijo in drugod po Evropi se te droge naročajo prek internetne prodaje. Ko v angleškem jeziku v googlov iskalnik vtipkaš geslo "kupi mefedron", v pol sekunde dobiš 395.000 rezultatov. Izložbe teh spletnih trgovin pa se berejo nekako takole: "Dobrodošli v prodajalni to in to, najbolj zanesljiv vir spletne prodaje mefedrona v Veliki Britaniji. Naše cenjene stranke lahko kupijo mefedronsko gnojilo za rože v popolni tajnosti in z vedenjem, da bodo dobili najbolj kakovosten mefedronski kristal, ki je na voljo na Otoku." Mefedron je namreč v obliki belih kristalov, gram pa v spletni prodaji stane od deset do petnajst evrov. Gram pri enem redkih "preprodajalcev" v Ljubljani stane trideset evrov. Redkih zato, ker se, čeprav je nabava precej preprosta in poceni, naročanje na dom pri nas ni razširilo in za zdaj od tega služijo le redki. "Povprečen uporabnik parti substanc stimulansov je še vedno zelo neizkušen glede te vrste iskanja drog," razlaga Jure in nadaljuje "vem, da je na spletu na videz hitro dostopna, vendar prihaja do zlorab in nikoli ne veš, kaj boš dobil. Dejstvo je, da je večina ljudi v Sloveniji, kar se tiče uporabe drog, še vedno zelo neizobražena, moramo pa tudi razumeti, da običajno ljudje, ki obiskujejo tovrstne zabave, kjer se jemlje ta droga, ne razmišljajo prej, kje jo bodo kupili, ampak pridejo na parti in se pozanimajo, kaj je na voljo."

Kakšen je profil uporabnikov teh drog? Ali gre kljub vsemu za neke vrste novo subkulturo? Stankovič pravi, da so uporabniki drog, kakršnihkoli drog, že od nekdaj zanimiv fenomen, saj so ves čas obravnavani kot nekaj, kar je blizu subkulturam, po drugi strani pa tja ne sodijo ali pa se prekrivajo z ostalimi subkulturami: "Tako kot so se včasih hašišarji pokrivali s hipiji. Pri teh novih drogah imamo navezavo na rejv devetdesetih let, kjer so se začeli uporabljati ekstaziji, hkrati pa niso nujno vsi tisti, ki so jedli ekstazije, bili rejverji," razlaga ter izpostavi tanko mejo med subkulturo in mainstreamom, "vprašanje je, koliko je klubska subkultura zares subkultura, saj je, roko na srce, na drugi strani lahko tudi čisti mainstream, zato je težko točno določiti njihovo umestitev v družbo." Podobno razmišlja tudi Jure, ki meni, da obstajata dva profila uporabnikov dizajnerskih drog: "Eni so tisti, ki nikoli prej niso uživali drog in so sedaj nad temi novimi drogami noro navdušeni. Na drugi strani pa imamo zelo ozek profil ljubiteljev drog, sam bi jih poimenoval nadpovprečni rekreativni uživalci. To so izobraženi ljudje, hodijo na fakultete, imajo diplome, službe, vse to. Splošna starost je od 19 do 30 plus, morda je celo nekaj več starejših." S tem se strinja tudi Paševa: "Gre večinoma za obiskovalce partijev, nekdanje uporabnike ekstazija, ki iščejo neko alternativo MDMA."

Ena izmed privlačnosti teh drog za njene uživalce je tudi njihova legalnost. Vendar ima tudi ta zgodba dve plati. Večina ljudi, ki izve, da to ni prepovedano, ne pomisli, da je to zato, ker še ni raziskana in ne zato, ker naj ne bi bila škodljiva. "Saj ne vemo zares," razmišlja Jure, "vendar je kljub temu treba biti previden. Hitro se pozabi, da je to še vedno droga, ki jo raziskujejo. Drugo dejstvo pa je, da se je v enem letu iz prvotnih različic metilona in mefedrona razvilo že toliko izpeljank, da tudi sam, ki imam veliko izkušenj in razumem vse te kemične sestave, ne vem več čisto zares, za kaj gre." Paševa na drugi strani ni ravno prepričana, če je prav, da se te droge sploh prepove: "Pot dizajnerskih drog je pač takšna, da se vedno znova išče sinteza novih analogov, ki so po učinkih podobni drogi, ki je že prepovedana, je pa še vedno legalna. Izkazalo se je, da so se uresničile napovedi strokovnjakov izpred desetih let. Napovedali so namreč, da se bo trg preplavil z novimi dizajnerskimi drogami ter da bodo proizvajalci ves čas korak pred zakonodajo." Kot o možni rešitvi razmišlja podobno kot David Nutt, profesor in predstojnik oddelka za psihofarmacijo na Univerzi v Bristolu, ki je predlagal, da se na prepovedane droge pogleda z drugega zornega kota. Meni, da bi bilo bolje, če bi bila vsaka nova snov obravnavana kot prepovedana, ko pa bi se naredilo dovolj objektivnih raziskav, bi se na osnovi objektivne ocene tveganj substanco umestilo v določeno skupino prepovedanih drog ali pa se jo legaliziralo.

Stankovič je mnenja, da je dejstvo, da te droge niso prepovedane z zakonom za marsikoga ravno zato bolj razburljivo: "Menim, da je to element napol legalnega izigravanja legalnosti kot takšne. Marsikomu se je s tem ravno zaradi tega lažje igrati na ta način, vsekakor pa je, kar se tiče zakonov, zanj to bolj varno."

*Kupi mefedron

** Mir, ljubezen, skupnost, spoštovanje