Kateri ukrepi, ki jih omogoča zakon, po vašem najbolj učinkovito ščitijo žrtev?

To je zagotovo prepoved približevanja, ki storilcu za dva tedna onemogoči, da bi se vrnil v skupno stanovanje. Zelo pomembno je, da prepoved približevanja izreče policist na osnovi ocene, kako nevarno je stanje za žrtev. S tem država zelo jasno pokaže, da nasilje ni sprejemljivo, hkrati pa žrtvi odvzame breme odgovornosti in jo razbremeni pritiska okolja. To prepoved približevanja morata spoštovati oba, tako storilec kot žrtev. Če žrtev storilca znova spusti v stanovanje, plačata kazen oba. Tudi žrtev namreč mora spoštovati 14-dnevni ukrep prepovedi približevanja. Njena naloga je, da pokliče policijo, če storilec v teh dveh tednih znova pride v stanovanje in policija bo storilca znova napotila iz skupnega bivališča.

Kaj se zgodi po teh dveh tednih?

Obstaja tudi možnost sodne prepovedi približevanja oziroma gre za to, da se storilcu prepove vstop v stanovanje, ne glede na to, v čigavi lasti je to stanovanje. Razlika od policijskega ukrepa je ta, da mora zahtevo zanj vložiti žrtev, to lahko stori tudi, ne da bi prej poklicala policijo. Če pa žrtev zahtevo na sodišče vloži v času dvotedenske prepovedi približevanja, ki jo je izrekla policija, sodišče ta ukrep podaljša na 4 tedne in v tem času odloči o nadaljnjih ukrepih. Tako se sodna zaščita brez prekinitve naveže na policijsko, če pa je par poročen in se sproži postopek ločitve, se zaščita podaljša še za čas ločitvenega postopka. Sodišče lahko tudi izreče prepoved stikov, v tem primeru se storilec ne sme približati stanovanju, v katerem živi žrtev, ne sme se približati njenemu delovnemu mestu in ne sme poklicati po telefonu. Prepoved približevanja bivališču žrtve lahko sodišče izreče tudi za dobo 6 mesecev, prepoved stikov pa celo za dobo enega leta.

Je kazen, če storilec prekrši prepoved približevanja, le denarna?

Največkrat. Le redko se zgodi, da mora policist storilca pridržati. Večinoma so nasilni doma, toda pravila in meje zunaj doma največkrat spoštujejo. Tisti, ki se ne držijo prepovedi, so v manjšini.

Kje se začne vaše delo? Je policija dolžna obvestiti vaš center in kako hitro mora to storiti?

Pomemben razlog, zakaj zakon o zaščiti pred nasiljem tako dobro deluje v Avstriji, je, ker nas policija dosledno obvešča o svojih posredovanjih (v roku 24 ur) v primerih nasilja v družini, mi pa smo takoj dolžni vzpostaviti stik z žrtvijo. Žrtvi ponudimo svetovanje in pomoč. Najprej s pomočjo vprašalnika ocenimo, kako velika je nevarnost za žrtev in naredimo varnostni načrt. Potem dobijo informacijo, kakšno zaščito jim omogoča zakon in - kar je zelo pomembno ob nasilju v družini dobijo psihološko podporo. Skušamo jim nuditi strokovno pomoč pri odločitvah in morebitnih nadaljnjih korakih. Preprosto najprej pogledamo, kaj žrtev najbolj potrebuje. Zato so v naših centrih kot svetovalke zaposlene predvsem psihologinje in pravnice. Naša pomoč se nadaljuje, če žrtev prijavi storilca ali pa je to storila že policija. V tem primeru jo spremljamo skozi kazenski postopek, skozi sodni proces, pazimo, da se spoštujejo pravice žrtve in brezplačno ji je na voljo tudi odvetnik, če ga potrebuje.

Kdo ga plača?

V teh primerih država oziroma ministrstvo za sodstvo. Ta pravica je še "mlada", dobili smo jo šele pred tremi leti in pravzaprav ni del zakona o zaščiti pred nasiljem, temveč jo zagotavlja zakon o zaščiti žrtev.

Kako dolgo trajajo takšni sodni procesi?

Zelo različno. Imamo procese, ki trajajo leta, pa tudi takšne, ki so zelo hitro zaključeni. Naša pomembna vloga pri tem je, da pravzaprav mi napišemo pravno zahtevo za sodno presojo in žrtvi s tem odvzamemo breme, da bi morale še enkrat podrobno razlagati, kaj se jim je zgodilo. Če jih sodnik želi zaslišati kot pričo, se v celoti temu ne morejo izogniti, toda če v zahtevi že napišemo to, kar vemo, da je za sodnika pomembno in bo želel vedeti, potem ima žrtev precej olajšan položaj.

Policija je običajno prva, ki se sooča z nasiljem v družini. Ste jih za to posebej usposabljali?

Danes je vprašanje, kako ravnati v primeru nasilja v družini vgrajeno v osnovni izobraževalni program policistov. Kasneje morajo to znanje tudi dopolnjevati. Ker že 20 let delam na področju nasilja v družini, sem pred 16 leti začela s prvimi izobraževanji za policiste in od tistih časov do danes so se razmere bistveno spremenile. Po eni strani smo problem nasilja v družini vgradili v sistem osnovnega izobraževanja policistov, po drugi strani pa je zakon o zaščiti pred nasiljem povzročil pomemben preobrat v družbi. Spremenil se ni le odnos policistov, spremenil se je odnos sodnikov in bistveno se je spremenil odnos javnosti. To ne pomeni, da je danes ravnanje vsakega policista vzorno, da se nam ne dogajajo več umori v družini, da policija vselej uporabi pooblastila, ki jih omogoča zakon. Toda pozitiven učinek zakona in zgrajenega sistema pomoči je v tem, da se to dogaja čedalje bolj poredko in da žrtve vse bolj pogosto poiščejo pomoč. Naše nedavne statistike kažejo, da četrtina žensk na avstrijskem Koroškem, ki so prvič doživele nasilje v družini, poišče našo pomoč in svetovanje. Pred petimi ali šestimi leti je to storilo le 10 odstotkov tepenih žensk.

Kako je z varnimi hišami? So odprte tudi ponoči?

V varnih hišah je 24 ur na dan ves čas prisoten nekdo, ki lahko sprejme tiste, ki se zatečejo vanje. Vendar izkušnje kažejo, da se ženske vanjo večinoma zatečejo podnevi. Varna hiša je za žrtev precej bolj radikalna odločitev, ker mora zapustiti dom, včasih tudi otroke. Izrek prepovedi približevanja žrtvam je blažja rešitev, saj žrtve ostanejo v okolju, ki ga poznajo in skupaj z otroki.

Na Dunaju imajo že desetletne izkušnje s posebnim programom za storilce …

Pri nas se te naloge šele lotevamo in se dogovarjamo za sodelovanje z društvom Neustart (nov začetek), ki se tudi sicer ukvarja s podobnimi programi. Naslednji teden imamo tudi pogovor z državnim tožilstvom …

Mora biti storilec zavezan k sodelovanju ali lahko to temelji na prostovoljnosti?

Naše izkušnje kažejo, da je treba storilca k temu, da se sooči s svojimi dejanji in dalj časa ostane v programu, zavezati. To bo storilo sodišče, ki mu bo naložilo pogojno kazen, naj gre za denarno ali zaporno in ga obvezalo, da se teh posvetovanj in programa tudi udeleži ter vztraja do konca.