V knjigi Škof Rožman in kontinuiteta avtor Ivan Jan objavlja vsa pisma IOOF in katoliških partizanov. Objavljamo odlomke pisem:
"Prva poslanica: 30. november 1941: Na osnovi odkritij o delovanju klerofašističnih skupin in njihovih prenapetih voditeljev, ki so bili tudi v duhovniških oblačilih, je vodstvo poslalo škofu Rožmanu daljšo spomenico. V njej je vodstvo OF razložilo stališče do vere in do svobode prepričanja, se pravi idejnih nazorov, izreklo pa je tudi željo, da naj bi v narodnoosvobodilnem gibanju sodelovala tudi duhovščina, če pa to ne, naj bi ostala vsaj nepristranska. IOOF je škofu predlagal tudi osebni sestanek, kjer bi se pogovorili o vseh teh vprašanjih. Škof na pismo ni niti odgovoril… Vendar so njegovi častilci zapisali: Z lažmi, obrekovanjem, klevetami, krivičnimi očitki, podlostjo, ki je je zmožen le s satanom prežet človek, so komunisti hoteli onemogočiti delo in vpliv škofa Rožmana."
Drugo pismo katoličanov v OF škofu, 31. marec 1942: Slovenski katoličani v OF so v pismu škofa Rožmana spraševali: "Ali se zavedate, da ste s svojim dejanjem vtisnili Cerkvi na Slovenskem pečat sramote…? Ali se zavedate, da se je že velik del slovenskih katoličanov z gnusom ločil od nekdanjega klerikalnega vodstva? /.../ Mnogi ljudje se bodo odvrnili tudi od vere same, če boste po cerkvah nadaljevali z nezaslišanim poveličevanjem narodnega izdajstva? /.../ Katoličani v OF si bomo zapomnili, da je bilo ljudstvo v najtežji uri svoje zgodovine prepuščeno samemu sebi…"
Tretje, poglobljeno pismo katoličanov v OF, 9. junij 1942: "… Katoličanom v OF je žal vsakega človeka, ki bo padel na Slovenskem, ker je bil zapeljan, pa je po svojem osebnem značaju in prepričanju pošten človek. Zaradi tega mislimo, da je naša sveta dolžnost, da se kljub temu, da nismo dobili na vsa naša pisma od Vas nobenega odgovora in da tudi nasvetov v njih niste upoštevali, se ponovno in zadnjič obračamo na Vas ter Vas prosimo, da se zavedajte Vaših dolžnosti in odgovornosti pred slovenskim narodom…"
Novo pismo, četrto, 9. oktober 1942: "… zaradi Vašega ravnanja (se je) začela odvijati tista usodna pot slovenskega naroda, ki danes z orožjem zoperstavlja brata bratu… to se nikoli ne bi zgodilo v tako strahotni meri, ko bi Vi pravočasno in odločno posegli v razvoj stvari… Kaj pomeni dejstvo, da je za to usodno bratomorno klanje v veliki meri soodgovorno vodstvo Cerkve na Slovenskem, tega se morajo zavedati vsi kristjani, predvsem pa mora to dejstvo stopiti z vso svojo strahoto pred Vaše oči, Prevzvišeni! Ugotovili smo, da se v krajih, kjer je bil duhovnik vsaj nevtralen, bela garda ni razvila in da je ostalo ljudstvo v narodnoosvobodilnem pogledu popolnoma enotno."
Peto pismo, piše Edvard Kocbek, 29. januar 1943: "… Vede ali nevede ste šli s prezirajočim molkom preko štirih spomenic, ki vam jih je poslala bodisi OF bodisi krščanska skupina v njej. Hote ali nehote ste dovolili svojim duhovnikom politično in vojaško delo v beli gardi ter jih tako poslali v smrt. Hote ali nehote ste šli še usoden korak naprej in ste kaznovane izdajalce proglasili za krščanske mučence. Strašno je, da se to narodno izdajstvo vrši pod simboli krščanstva. Tu odpove človeku pamet…"
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru