Majdičeva je povedala, da je bila po nesreči ganjena nad reakcijo sotekmovalk in trenerjev, saj so ji pošiljali rože, spraševali po njenem zdravju in ji želeli čimprejšnje okrevanje. Na drugi strani pa je podobno reakcijo ali vsaj zanimanje za zdravje zaman pričakovala od Mednarodne smučarske zveze (FIS).
"Razen tehničnega delegata dirke Uroša Ponikvarja, ki me je že dvakrat obiskal, z višjih instanc ni bilo nobene reakcije, kar me je zelo razočaralo. Nihče me ni vprašal, kako sem, ali pa mi čestital za kolajno," je razkrila najboljša slovenska športnica, ki jo je padec oropal ne le za zlato odličje v sprintu, ampak bržčas še za dve mogoči kolajni na teh igrah ter tudi za želeni šampionski konec sezone, po katerem je želela v miru razmisliti, ali bi se še vrnila v smučarski tek.
"Padec je bil morda moja krivda, štirimetrski jarek in skale pa zagotovo ne"
"Čeprav je bil padec morda moja krivda, pa to, da se nisem mogla zaustaviti in da sem padla v štiri metre globok jarek na skale, zagotovo ni bila," je poudarila Majdičeva: "Res so vse presenetile vremenske razmere, saj je bil prej sneg moker in težek, v noči pred tekmo pa je pomrznilo in proga se je spremenila v živ led. A opravičilo v slogu, da nihče ni videl tistega jarka, ne more zadostovati, ne odgovor, da doslej še nihče ni padel v ta jarek ali da sem sama ubrala napačno linijo. Nihče ni tam smučal v takšnih razmerah kot jaz in sama nisem neka začetnica. Sem številka 2 na svetu v svetovnem pokalu in najboljša tekmovalka v sprintu in imam za seboj 22 let izkušenj, zato znam smučati."
