Za vsakega posebej bi se verjetno dalo najti tudi zadovoljivo varno okolje, kjer ne bi bilo tveganih situacij, kot je denimo navzočnost otrok. Koliko bi bilo to smiselno, je seveda drugo vprašanje, da se te pse vrne v trop, in to lastniku, ki dokazano ni bil sposoben skrbeti niti za enega psa, je pa nerazumno," ocenjuje Kavčič.

Boji se, da bo vsesplošna histerija, ki je zavladala, potem ko so ti psi raztrgali lastnika in ko so se pojavili sumi, da jih je spolno zlorabljal, negativno vplivala tako na splošno razpoloženje do politike kot tudi do psov in vsega drugega. Zato prvi mož slovenskih kinologov poudarja potrebo po odgovornem lastništvu psov, ki se po njegovem začne z odnosom do psa in nadzorovanim razmnoževanjem psov, odnosom do kakanja po vrtovih in igriščih, nadaljuje z usposabljanjem psov in lastnikov za prijetno sožitje...

"Pes v slovenski zakonodaji ni ustrezno obravnavan. Po eni strani imamo popolno anarhijo, saj se dogaja spontana reprodukcija psov, ki pa niso prosto živeče zveri in tudi ne ekonomske živali. Reprodukcija čistopasemskih psov ali mešancev bi se smela dogajati izključno v družinskem krogu, zraven človeka. Vsak mladič bi moral zapustiti vzreditelja in označen preiti v roke znanemu novemu lastniku. Vse druge oblike reprodukcije psov povzročajo družbene probleme in so proti javnemu interesu. Tukaj se začne red, ki bi ga morali kinologi izpeljati skupaj z veterino, a se ta zapira v svoj vrtiček in podira sistem označevanja psov s tehnologijo tetoviranja, ki ga je Kinološka zveza Slovenije gradila desetletja.

Z vidika varnosti ljudi je pomembno tudi to, koliko psov ima lahko posameznik. Človek namreč ne more imeti pod nadzorom treh ali štirih podivjanih bulmastifov, lahko pa ima pet čivav ali samojedov. V tem pogledu so nekatere omejitve utemeljene, a morajo biti razumne. Kdor ima pse za tekmovanje, kdor se ukvarja z njihovo vzrejo ali trenira vodiče slepih, bi pod določenimi pogoji smel imeti večje število psov. Da bi jih nekdo zbiral okoli sebe zaradi obsesij, to pa je gotovo oškodovanje javnega interesa.

Kdo je sploh kinolog? Tisti, ki ima psa, tisti, ki ima rad psa, ali celo tisti, ki psov ne mara?

Kinolog je človek, ki se spozna na pse, ki pridobi nekaj teoretičnih in praktičnih znanj in gre skozi mednarodno priznani program usposabljanja. Po formalni izobrazbi so kinologi veterinarji, strojni tehniki, ekonomisti... saj formalne univerzitetne izobrazbe za kinologa ni, a v tem ne vidimo pretiranega problema. Če pa me želite vprašati, kdo se sme kompetentno in odgovorno oglašati v javnosti, ko nastopijo problemi, kakršen je primer Baričevič, pa mislim, da je to pričakovati predvsem od tistih, ki imajo za seboj teoretične kvalifikacije in praktične izkušnje z delom s psi.

Imajo kinologi dovolj znanja za sodelovanje v strokovni komisiji, ki je ocenjevala vedenje tako zahtevnih psov, kot so bili bulmastifi, in ki je odločala o tako usodni zadevi?

Jaz osebno ga nimam. Imam sicer veliko praktičnih izkušenj, a ne iz delovne kinologije, tudi nisem strokovnjak za vedenjske lastnosti psov. Sicer pa v zvezi z bulmastifi Kinološke zveze Slovenije kot organizacije civilne družbe ni nihče vprašal za strokovno mnenje. Kmetijsko ministrstvo je člana strokovne komisije, ki je odločala o vrnitvi nevarnih psov lastniku, izbralo naključno, s seznama kinologov, objavljenega na spletni strani Kinološke zveze Slovenije. Ta izbor mi je bil tako po načinu kot tudi konkretnih odločitvah nenavaden.

Bi bili lahko Baričevičevi bulmastifi manj popadljivi, če bi bili last koga drugega?

Zora Roter (pokojna partnerka zdaj prav tako pokojnega Saše Baričeviča, op. p.) me je pred leti, ko ji je poginil labradorec, vprašala za nasvet, kakšnega psa naj si priskrbi. Velikokrat ljudje vprašajo, a ne poslušajo, kaj jim boš povedal. In to je bil eden takih primerov. Ne vem zakaj, a že sama se je odločila za bulmastifa, čeprav sem jo posvaril, da ta pes ni zanjo. Težave so se začele, ko je po Knightu, ki ga je nabavila v Veliki Britaniji, na Madžarskem kupila še psico Joy, ki je imela zelo neprijeten značaj. Bila je provokativna, napadala je druge pse, kmalu je to počela v tandemu s Knightom, nazadnje v tropu z Atosom in Atlasom. Bilo je kar nekaj neprijetnih napadov, pri čemer se je pokazala zelo neprijetna osebnostna črta Zore Roter. Uživala je v tem, da ima nevarnega psa, in če so njeni bulmastifi razmesarili druge pse, ni imela nobenega občutka slabe vesti. Ne bi sicer rad prilival olja na ogenj nekih čustev, a taka so dejstva.

Zakaj se Kinološka zveza Slovenije ni oglasila marca 2006, ko so ti bulmastifi hudo poškodovali Stanislava Megliča?

Takrat sem bil podpredsednik zveze. Pripravil sem predlog odprtega pisma, v katerem sem med drugim zapisal, da je tudi Kinološka zveza Slovenije eden od subjektov, ki ni dovolj storil za preventivno delovanje. A je takratni predsednik Denis Kuzelj pismo prepovedal objaviti. V tem kontekstu je pomembna naveza Denis Kuzelj-Rajko Rotner, ki je začela takrat močneje prevzemati oblast v Kinološki zvezi Slovenije. Leta 2007 so me razrešili kot člana upravnega odbora, ker da z mano ne morejo sodelovati, potem ko sem napisal 30 dopolnil na predlog statuta zveze, ki ga je pripravila odvetniška pisarna Senica. Ta statut je močno centraliziral moč v Kinološki zvezi Slovenije, kar se mi je zdelo škodljivo in nevarno.

Kjer so psi, je zraven torej tudi odvetniška pisarna Senica?

Dejstvo je, da sta v obdobju predsedovanja Denisa Kuzelja v zvezi izjemno močno vlogo igrala njegov vsebinski partner Rajko Rotner, stric predsednice LDS Katarine Kresal, in odvetniška pisarna Senica. Ta statut je bil ena takih zadev.

Torej se mnenje Rajka Rotnerja o tem, da bi Baričevič nevarna bulmastifa lahko dobil nazaj, ni naključno znašlo v spisu, na podlagi katerega je kmetijsko ministrstvo ustreglo želji Saše Baričeviča?

To težko presojam. Lahko samo povem, da dejstva potrjujejo močno prisotnost verige Rotner-Senica-Kresal v kinološki sferi.

In ravno ta naveza zdaj najbolj škodi vaši stranki...

LDS kot stranka s tem problemom nima nič, osebno vpletenost posameznikov pa je treba razčistiti. Sam sem v neprijetnem položaju. Sem lojalen član LDS in seveda spoštujem legalno izvoljeno predsednico. Z njo imava ne posebej pogoste, toda korektne odnose. V teh zadevah pa sva na različnih bregovih. In ne želim, da bi me javnost in tudi mediji razumeli kot osebo, ki je kakor koli pozitivno povezana s strukturo, o kateri sem govoril. Žal sem se, ne po svoji izbiri, znašel na nasprotnem bregu. Tam sem pa zato, ker sem zastopal načela strokovnosti in demokratičnosti.