Je prva znanstvenica pri nas, ki je za potrebe doktorata in zato, da bi se čimbolj približala doživljajskemu svetu slepih, dvakrat po osem dni preživela prostovoljno slepa. Oči si je pokrila z očali za golbal (športna igra za slepe) in se zagledala v temo. Svojo izkušnjo je podrobno popisala v knjigi z naslovom Na drugi strani vek, ki je te dni izšla pri Študentski založbi.

Naj vam za začetek zastavim vprašanje, ki je hkrati citat naslova ene vaših otroških knjig. Kakšne barve je tema?

(nasmešek) Tema je zelo zelo pisana. To že ves čas trdim, zdaj pa sem to spoznala še na lastne oči. Delno je za to zaslužen poseben mehanizem v možganih, ki sproža vizualne stimule oziroma neke vrste halucinacije. Gre za sindrom CBS, poimenovan po švicarskem naravoslovcu in filozofu Charlesu Bonnetu, ki ga je prvi opisal že leta 1769. Gre za to, da ljudje, ki oslepijo kasneje v življenju, še nekaj časa vidijo zelo žive podobe. Potem ko sem se oslepila, se je tudi meni predvsem prve dni pogosto dogajalo, da sem videla bliskanje, prelivanje barv, ples raznih podob... Svetloba je bila včasih tako močna, da se mi je zdelo, kot bi mi nekdo posvetil v oči. Tudi drugi tuji avtorji, ki so izvedli samooslepitev, poročajo o podobnih izkušnjah.

So ti bliski, barve, podobe nek odmev spomina?

Najbrž, sindrom še ni povsem pojasnjen. Nekateri pravijo, da gre morda za aktiviranje tistega mehanizma, s pomočjo katerega možgani kreirajo podobe v sanjah. Za zdaj velja razlaga, da možgani zaradi odsotnosti vidnih dražljajev ustvarjajo svoje lastne slike.

Ste mižali za tistimi ogromnimi očali?

Večinoma sem gledala, a sem kljub temu videla bliske. Dlje ko sem bila slepa, manj jih je bilo, kar kaže na to, da so te halucinacije na nek način povezane s spominom. CBS navadno izzveni v letu dni. Sicer pa moja tema tudi brez teh bliskov ni bila črna, prej bi rekla, da je bila siva.

Tako doživljamo temo videči in tisti, ki so oslepeli kasneje, kaj pa ljudje, ki so slepi od rojstva?

Tega žal nihče ne more povedati. Preprosto se izkustva ne da prenesti ne ubesediti, za nas videče ostaja nedoumljivo. Me pa seveda to strašno zanima, zanima me, kako ljudje, ki so slepi od rojstva, dojemajo svet in stvari v njem. Z njimi se o teh stvareh večkrat pogovarjam. Oni sicer prostodušno rečejo, da je miza pač miza, vendar vem, da se njihova predstava mize močno razlikuje od moje. Thomas Nigel, avtor slavnega članka Kako je biti netopir, pravi, da je, če nisi netopir, to nemogoče ugotoviti. Tako je tudi nemogoče dojeti svet slepih, če v njega nisi rojen. Če si videč, se lahko temu svetu najbolj približaš tako, da se za nekaj dni oslepiš, vendar je tvoj spomin spomin videčega človeka in temu ne moreš ubežati.

Prvi ste, ki ste se pri nas v znanstvene namene oslepili, da bi vsaj približno doživeli svet, kot ga doživljajo slepi. Odločitev se zdi na prvi pogled preprosta in izvedba enostavna, a je, vsaj sodeč po opisih v vaši knjigi, vse prej kot to. Ste imeli kakšne pomisleke, preden ste se lotili poskusa?

Vsekakor. Pomisleki so bili najprej moralni. Bala sem se, da bodo slepi užaljeni, da se bodo spraševali, kaj se grem in ali se morebiti iz njih ne norčujem. Nekateri slepi namreč zavzeto branijo svoj svet, varujejo njegovo ekskluzivnost, češ, mi smo tisti, ki smo slepi, vi o tem nimate pojma in se vas tudi nič ne tiče. Drugi pomislek je bil čisto fizične narave. Spraševala sem se, ali bom zdržala. Rekla sem si, da je slepota edina okvara, ki jo lahko simuliramo, in da bo zato že nekako šlo. A sem se zmotila. Niti približno si nisem predstavljala, da bo tako neprijetno. Nekajkrat sem skoraj obupala in bi, če ne bi bilo v poskus vključenih toliko ljudi, najbrž vrgla dol tista očala. In pri tem je treba vedeli, da je poskus vsakič trajal le po osem dni. Če bi trajal dlje, mi najbrž ne bi uspelo.

Kako ste doživljali samovoljno slepoto in svet okoli sebe?

Takoj ko sem si nadela očala, sem doživela napad tesnobe. Telo se mi je uprlo in s paniko odreagiralo na temo, ki se je očitno ljudje podzavestno bojimo še iz pradavnine. Gre za arhetipski strah pred neznanim. Srce mi je začelo močno razbijati, težko sem dihala, začela sem se dušiti... In vse to kljub temu, da sem imela ob sebi moža, hčer, zeta, bila sem v avtu, torej na varnem. Ko sem izstopila in se začela gibati po prostoru, sem imela strašno vrtoglavico, ki se je umirila šele, če sem se prijela stene ali če sem se ozemljila s pomočjo bele palice. Če sem ostala brez opore, sem izgubila orientacijo, imela sem občutek, da lebdim. O težavah z ravnotežjem mi večkrat pripovedujejo tudi slepi, ki se jim zdi najhuje, če morajo po stopnicah navzdol brez opore. Tudi sama sem poskusila. Groza.

Ste imeli občutek, da so se vam v tem času slepote izostrila druga čutila?

Absolutno. Koža, recimo. Zaznala sem že najmanjši prepih, po občutku na koži sem vedela, ali je dan jasen ali oblačen, poleg tega sem lahko veliko stvari dojela s tipom in sluhom. Sluh se mi je zelo izostril, pa ne mislim, da bi se mi fiziološko izboljšal, temveč sem lahko sčasoma zelo dobro razbirala različne zvoke in razločila, od kod prihajajo. Nepomembne sem lahko počasi že odmislila in se osredotočila samo na določene. Na začetku pa sem bila čisto zmedena, okolica je bila en sam kotel šumov, za katere nisem vedela, kaj so in iz katere smeri prihajajo. Videči dobivamo namreč kar tri četrtine informacij iz okolja po vidni poti in zato zanemarjamo druge čute.

Zanimiva se mi je zdela vaša opazka, da ste si v času prvega poskusa, ko ste bili slepi, prostor predstavljali brez sten. Stene so postale prosojne. Kako to?

O tem sem tudi sama veliko razmišljala. Najbrž je bilo tako, ker sem prvi poskus naredila v hiši, ki je dotlej nisem poznala, oslepila pa sem se že v avtu pred prihodom tja. Tako sem si lahko hišo in njeno okolico predstavljala čisto po svoje.

Kasneje ste zapisali, da ste podobo tiste hiše in njene okolice močno idealizirali.

Strašno. Tipična človeška lastnost je, da si zelo radi svet slikamo lepši, kot je. Še toliko bolj, če ga ne vidimo. Eden mojih bivših učencev, ki je bil od rojstva slep in so mu kasneje z operacijo vrnili vid, je rekel, da je bil popolnoma šokiran, ker so se mu zdeli ljudje tako grdi in tako grozne barve. Tip pri predstavi o videzu nekega človeka ne pomaga dosti. Tudi sama sem potipala nekaj ljudi in sem si jih predstavljala popolnoma drugačne, kot so bili videti.

Je pa res, da tipa prej niste trenirali. Tudi brajico berete z očmi, ne s prsti...

Tudi če imaš še tako izostren tip, s prsti ne moreš ugotoviti, kakšen je videti človek.

Do katere mere, menite, ste se v teh dveh poskusih približali doživljajskemu svetu slepih?

Najprej moram poudariti, da sem se, ker je šlo samo za poskus, izognila pomembnemu stanju ob izgubi vida, in sicer depresiji. Ta je ključni zaviralni moment za človeka, ki izgubi vid, in ga vsaj za kakšno leto potisne v nekakšen krč. Ker sem se temu momentu izognila, sem se lahko v tem kratkem času bolj intenzivno ukvarjala s prilagajanjem na svet slepih. Mislim, da sem kar dobro dojela predvsem razliko med tipom in vidom, seveda pa je še mnogo stvari, ki jim nisem prišla niti blizu.

Na primer?

Recimo, kako lahkotno komunicirati z več ljudmi hkrati, v čemer so slepi dobro usposobljeni, meni pa je bilo grozno.

Zakaj?

Ker se nisem mogla skoncentrirati na več kot tri glasove. Kot videča zdaj govorim z vami in me nekdo, ki sedi na drugem koncu sobe in prav tako govori, sploh ne zanima. Ko sem bila slepa, pa nisem znala ločiti pomembnih od nepomembnih glasov, nisem videla gestikulacij in obrazne mimike sogovornikov in sem se izgubljala v poplavi besed.

Probleme sem imela tudi s samozavestjo. Čeprav sem, ko sem šla v trgovino ali na kakšen javni kraj, pričakovala poglede, ki se bodo uprli vame kdo pa ne bi pogledal ženske s črnimi smučarskimi očali na glavi! , sem se počutila strašno nelagodno, ker pogleda nisem mogla vrniti. Šele v takšnih okoliščinah sem spoznala, kakšno moč ima pogled. Je kot meč, s katerim odvrneš pogled drugega. Res sem se počutila slabo, pa mi nihče ni nič hotel.

Že več kot dvajset let poučujete slepe in slabovidne otroke, izkušenj imate na pretek. Pa se vam je, ko ste bili slepi, vendarle zgodilo kaj nepričakovanega, ste se naučili kaj novega?

Absolutno. Do takrat me je vedno presenetilo in včasih tudi malo razdražilo, ko se je nekdo, ki je bil vse življenje na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kar naenkrat izgubil. In to na poti, ki jo je vsak dan prehodil najmanj petkrat. Med poskusom se je to večkrat zgodilo tudi meni in zdaj vem, zakaj je tako. Če si slep, moraš vsak hip preverjati, kje si, in če le za trenutek izgubiš koncentracijo, se zlahka izgubiš. Če jaz kot videča stopim pred mizo, vidim, kje se začne in kje konča. Slepi pa, ki pride do nje in se je dotakne na sredini, še ne ve, kako dolga in široka je. Da si jo bo znal predstavljati, jo mora najprej vso pretipati in najti vse robove. To je takšna razlika v času, naporu, koncentraciji, da si je videči sploh ne znamo predstavljati.

Poleg tega mora slepi vse delati postopno in vsako dejanje zaključiti. Če gre iz ene v drugo sobo, mora najti vrata, jih odpreti in potem spet zapreti. Če pusti vrata odprta, se lahko nazaj grede izgubi. Ogromno energije mora vlagati v najbolj osnovne opravke. Ta izkušnja me je zato naredila predvsem bolj strpno. V zavodu smo imeli gojence, ki so se pogosto izgubili, in jih zdaj bolje razumem. Zdaj mi je šele jasno!

Kaj je bilo med poskusom najbolj moteče?

Zelo me je motilo, da sem imela preveč časa in da nisem imela kaj početi. Sploh drugi poskus oslepitve, ki sem ga opravila doma, je bil skrajno dolgočasen. O tem, da imajo preveč časa, so mi pripovedovali tudi slepi, pa jih nisem čisto dobro razumela, saj po drugi strani za vsakodnevne opravke porabijo mnogo več energije in časa kot videči. Precej časa sem bila tako prisiljena preždeti sama s sabo in z lastnimi mislimi, kar je postajalo na trenutke že nadležno. Poskušala sem "gledati" televizijo, a je bil program popolnoma zanič. Poleg tega sem strašno pogrešala gibanje in proti koncu poskusa se mi je že dogajalo, da sem se od vsega hudega začela pozibavati, kot to pogosto počno slepi.

Govorite o blindizmih, za katere predvidevajo, da se pri slepih razvijejo prav zaradi pomanjkanja gibanja.

Tako je. In to je lahko zelo moteče. Eden naših učencev se tako pozibava, da dobim morsko bolezen, če ga predolgo gledam (smeh).

Enako težavno kot začeti je bilo tudi končati in ponovno spregledati.

Bilo je grozno! Moje oči niso znale več gledati, oziroma, bolj pravilno rečeno, moji možgani so se odvadili procesirati gibanje. Največje težave sem imela prav z gledanjem premikanja. Ko je naša mačka stekla mimo mene, mi je postalo neskončno slabo. Slabo mi je postalo tudi, če sem sunkovito obrnila glavo. Stvari, ki so se hitreje gibale, sem videla kot zaporedje sličic, popolnoma nepovezano. Osem dni slepote je malo časa, zato nisem pričakovala tako silovite reakcije možganov. Poleg tega sem šele takrat, ko sem snela očala, ugotovila, da sem v samo osmih dneh pozabila, kako intenzivne so barve in kako je svet globok. Vsa ta perspektiva, plasti, globina, žarenje barv!

V starem veku ljudje niso samo gledali, so predvsem tipali in poslušali. Šele z izumom pisave je postalo glavno čutilo oko, osrednji princip pa distanca. Danes živimo v izrazito okularocentrični družbi, v kateri je oko vse. Francoski teoretik Gérard Wajcman imenuje konstelacijo sodobnega sveta civilizacija pogleda. Znana je krilatica, da tistega, kar ni videno, preprosto ni. Hkrati se ljudje med sabo vse manj dotikamo, tip je čut, ki je postal popolnoma nepomemben. Kako se s tem svetom soočajo slepi in kako se ta svet sooča z njimi?

Zanimivo je, da se tudi slepi neradi dotikajo ljudi, čeprav je tip poleg sluha njihov osrednji čut. Nekateri videči jim morda ponudijo, da jih lahko mirne volje potipajo po obrazu, pa je slepim kljub temu neprijetno. Tudi meni je bilo neprijetno, ko sem morala zavoljo poskusa potipati obraz tonskega tehnika. Kasneje sem na posnetku videla, da nama je bilo obema zelo nerodno. Sedel je na tistem stolu, kot bi pogoltnil kol, pa tudi jaz sem bila vsa nerodna. V naši civilizaciji ni prijetno tipati in ni prijetno biti otipan, razen seveda, če nisi v razmerju starši-otrok ali partnerskem razmerju. Sama sicer obožujem dotikanje, to sem prevzela od svojih slepih učencev, in moram, kjerkoli že sem, stvari vedno tudi potipati. A je seveda drugače, če tipaš predmet ali pa človeka.

Naša družba je tako vezana na vid, da imajo slepi zaradi tega precej težav. Ničesar ne smejo potipati. Nekoč smo šli v galerijo. Slepi fant se je v nekem trenutku preveč približal sliki, pa se je sprožil alarm in že je pritekel varnostnik. Kaj bi šele bilo, če bi se slike dotaknil! Najbrž bi nas vrgli ven. Slepe in slabovidne še vedno ignoriramo in marginaliziramo. Vendar se kljub temu tudi na tem področju dogajajo spremembe na bolje - vse več je slepim prijaznih dogodkov. Eden teh je bila razstava Slovenski impresionisti v Narodni galeriji, ki je ponudila slepim in slabovidnim izjemno doživetje, pa Zemlja iz zraka v Mestnem muzeju... Nekateri se res potrudijo.

Kljub marginalizaciji slepi in slabovidni za svoj razvoj še nikoli niso imeli toliko možnosti, kot jih imajo danes. Vemo, da je bilo v starem Egiptu ali stari Grčiji popolnoma legitimno slepega človeka ubiti, kasneje pa so slepe dolgo obdobje tlačili v institucije in jih fizično ločevali od "normalnih" ljudi. Šele zadnji petnajst let jim družba omogoča vključitev v redne šole in jim odpira širše možnosti izobraževanja.

Družba se je začela odpirati že od prvih poskusov izobraževanja slepih in genialnega Louisa Brailla naprej, danes pa je položaj slepih neprimerljivo boljši kot kadarkoli prej. Pa ne samo položaj slepih, temveč položaj vseh skupin ljudi s posebnimi potrebami. Pri tem bi bilo morda dobro poudariti, da se slepi danes, ko imajo prilagojene računalnike, mnogo lažje izobrazijo in integrirajo v družbo kot denimo gluhi. Sama Helen Keller (pisateljica, ki je bila od rojstva slepa in gluha, op.p.) je rekla, da je gluhota mnogo hujša od slepote. Gluhi imajo namreč zaradi odsotnosti govora in znakovnega načina sporazumevanja čisto svojo kulturo. Slepota je dejansko manjša ovira od gluhote, čeprav bo najbrž vsak naključno vprašani rekel, da bi bil raje gluh kot pa slep.

Presenetljiv je podatek, da se dvakrat več ljudi boji slepote kot srčnih bolezni ali prezgodnje smrti. Poleg tega je slepota v širši družbeni percepciji še vedno povezana s številnimi predsodki. V knjigi omenjate filme, v katerih se denimo kot lik glavnega zlobca pogosto pojavlja albin.

Ta zlobec se pojavi tudi v Da Vincijevi šifri Dana Browna. Sama sem kot odgovor na to napisala mladinski roman, Berenikini kodri, ki govori o deklici albini z okvaro vida. Moja junakinja v knjigi opozarja med drugimi stereotipi o slepih tudi na to neumnost Dana Browna, češ, kakšna bedarija je to, da je za glavni lik zlobca vzel albina, saj je vendar splošno znano, da je albinizem vedno povezan z okvaro vida. Moja junakinja se norčuje, češ, očitno je hudobni albin iz Da Vincijeve šifre sledil svoji žrtvi po vsej Evropi z belo palico v roki, ob tem pa je bral vohunske novice v brajici! To se preprosto ne sklada. Dan Brown je s tem likom zelo očrnil albine, zato je Ameriška zveza za albinizem takrat ostro protestirala, saj se že leta bori proti stari in trdovratni stigmi zlobnega albina.

Katere predsodke, ki se danes lepijo na slepe in slabovidne, bi še izpostavili?

Zelo trdovraten predsodek pri nas je, da je vsak, ki nosi očala, slaboviden. V eni od raziskav sva s kolegico ugotovili, da tudi učitelji pogosto mešajo kratkovidnost s slabovidnostjo. Zato vsako svoje predavanje začnem s to razliko. Naj ponovim, kratkovidnost je, če lahko s korekcijo popraviš vid, da ta na boljšem očesu preseže stopnjo tridesetih odstotkov, slabovidnost pa je, ko na boljšem očesu vida do te mere niti z očali ali lečami ni mogoče izboljšati. Poleg tega ljudje pogosto ne vedo, da slepota ni ena sama črna tema. Marsikdo, ki je po definiciji slep, še vidi svetlobo, obrise, barve, oblike... Problem je, ker se jih vse meče v isti koš.

Med takimi trdovratnimi predsodki so tudi, da imajo slepi šesti čut, da imajo uvid v sfere, ki so drugim nedostopne, pa da imajo nadnaravni spomin in da so prav vsi nadarjeni za glasbo. Tudi danes družba slepe ali precenjuje ali podcenjuje, v vsakem primeru pa jih potiska na margino.

Malokdo ve, da se lahko slepi spretno izogibajo oviram tudi brez bele palice, vendar zaradi dobro treniranega sluha, ne pa zaradi šestega čuta. Nekateri kolesarijo, planinarijo, tečejo v naravi, smučajo... Kako jim pravzaprav to uspe?

Temu pravimo eholokacija. Gre za trening zaznavanja odboja zvoka. Slepi med hojo denimo tleskajo z jezikom in z odbojem zvoka zaznajo ovire. Videla sem celo slepega fanta, ki tako igra košarko. V resnici je vse to, čemur ljudje rečejo šesti čut, pravzaprav trd in dolgotrajen trening.

Ameriški sociolog Erving Goffman v delu Stigma ugotavlja, da je normala zgolj nek ideal, ki ga večina ljudi le stežka doseže: biti lep, bogat in krepak. Avtor meni, da smo vsi včasih v položaju, ko zadovoljujemo normo in smo "normalni", spet drugič pa smo stigmatizirani, ker je ne. Torej, večina nas ima z "nenormalnostjo" intimno izkušnjo, pa kljub temu stežka razvijemo empatijo do skupin, ki so stigmatizirane neprekinjeno. Zakaj, menite, je tako?

Čeravno smo vsi kdaj stigmatizirani, je vsak od nas kar pošteno egoističen. V resnici nas ne zanima prav dosti, kako drugi čutijo in mislijo. Nenavadno pa je, da se začno denimo ljudje, ki oslepijo, tudi sami dojemati drugače, začno se drugače vesti in na nek način sami sebe stigmatizirati. O tem sem brala zanimivo knjigo naše sociologinje dr. Darje Zaviršek z naslovom Hendikep kot kulturna travma. V njej med drugim opisuje moškega, ki je zbolel za multiplo sklerozo in se je zelo kmalu mentalno preselil iz množice "normalnih" ljudi v množico "nenormalnih". Ne samo, da je nanj začelo drugače gledati okolje, tudi sam se je začel pojmovati drugače.

Kaj so vas v vseh teh letih naučili slepi otroci?

Prva lekcija je bila, da se nikoli več ne smem smiliti sama sebi. Tudi svoje štiri hčere sem vzgajala v duhu, da en mozolj na čelu še ne pomeni konca sveta. Ti otroci so me naučili tudi, da ni vse tako, kot je videti. Eden od učencev mi je nekoč dejal, da smo mi, ki vidimo, res pravi ubožčki. Začudeno sem ga vprašala, kako to misli, pa mi je rekel, da se njemu, ko spozna kakšno prijetno punco, ni treba obremenjevati s tem, ali je lepa ali ne, mi, ki vidimo, pa smo ves čas obsedeni z lastnim videzom in videzom drugih. Takšne izkušnje zagotovo omogočajo širše dojemanje sveta. Poleg tega sem se naučila, da je svet, ki ga tipaš, močno drugačen od tistega, ki ga vidiš. Vsak bi moral skozi to izkušnjo. Škoda je, da tip tako zanemarjamo.

Pred nekaj leti ste izdelali prvo domačo tipno slikanico, ki je imela velik uspeh tudi v tujini. Kako to, da so jo naši slepi otroci dobili tako pozno?

Slepi večkrat pravijo, da so žrtve svoje maloštevilnosti. Kmalu bo izšla moja nova knjiga iz serije tipank z naslovom Žiga špaget gre v širni svet. Prizadevamo si, da bi tipne slikanice prišle v vsako, tudi šolsko, knjižnico, so namreč zelo zanimive tudi za videče otroke, ki radi uporabljajo tip in slikanice dojemajo večkanalno.

Kako otroku, ki je slep od rojstva, pojasnite barvno lestvico?

Slepi otroci operirajo z barvami že od malega, ker se jih naučijo. Uporabljajo asociacije. Vedo, da je rdeča barva barva krvi, da je kri nekaj toplega... Sama sem jim barve skušala razložiti z različnimi materiali; tudi moja tipna slikanica temelji na tem. Tople barve sem povezala s hrapavimi materiali, hladne pa z gladkimi. Moja raziskava je namreč pokazala, da, verjetno zaradi trenja, slepi dojemajo hrapave materiale kot tople, gladke pa kot hladne. Pri razlagi barvnih kontrastov si učitelji pomagamo tudi z glasbo. In ko povežemo vse skupaj, se da barve kar dobro pojasniti.

Menda imajo nekateri slepi moč taktilno določiti barve.

Tudi Luj Šprohar pripoveduje o tem, da pogosto ugotovi, kakšne barve je kakšen predmet. Različne barve naj bi namreč sevale različne valovne dolžine. S tem so se veliko ukvarjali ruski znanstveniki. Zelo občutljivi termometri so res pokazali, da se recimo rdeča barva po toploti razlikuje od modre.

Slepi otroci pogosteje od svojih vrstnikov doživljajo stiske, stres, tesnobo... Kako jih pripraviti na življenje v okularocentričnem svetu?

Naučiti jih je treba tistega, česar se videči otroci naučijo mimogrede s posnemanjem. Da bodo sprejeti, jih moramo naučiti osnovnih specialnih znanj, ki jim pravimo veščine za življenje. Sem spadajo "vsakdanje reči", recimo kako kulturno pojesti, se obleči, kako uporabljati računalnik, kako ustrezno komunicirati z videčimi in še mnogo drugega. Prizadevamo si, da bi jih odvadili blindizmov, kot so pozibavanje, zabadanje prstov v lastne oči in poskakovanja na mestu, skratka vedenja, ki je za videče večinoma moteče. Nekateri slepi imajo navado, da sogovorniku namesto obraza nastavijo uho. Tudi sama sem se med poskusom oslepitve večkrat zalotila, da se mi sčasoma ni zdelo več pomembno k sogovorniku obračati obraza, kar pa utegne biti za videčega neprijetno.

Kljub vsemu temu trudu pa imajo slepi še vedno težave pri socialnem vključevanju. Pred časom sem govorila z dekletom, ki ji sošolci nočejo pomagati, je ne vabijo na kavo, ne ljubi se jim ukvarjati z njo. Opažam, da je med študenti vse manj solidarnosti - pa ne samo med študenti, med vsemi nami, prebivalci istega planeta.

Vse več slepih in slabovidnih otrok se vključuje v redne šole. Kako pa se nanje odzivajo učitelji? Je slepi otrok za njih izziv ali prej nadloga?

Večinoma so jim šole zelo naklonjene, med drugim tudi zato, ker dobijo določene ugodnosti. Za večino učiteljev, katerih delo spremljam, je slep ali slaboviden otrok izziv in se zanj zelo potrudijo, najde pa se seveda tudi kakšen, ki v poučevanje takšnega otroka ne bi vložil nobenega dodatnega truda. Je pa danes že več kot tri četrtine slepih in slabovidnih otrok v rednih šolah.