V zadnjem obdobju sta se pojavili v več slovenskih medijih. Je bil način obravnave in predstavitve korekten ali senzacionalističen?

Maja: Prav pred tem intervjujem sem rekla Jerneji, kako dobro je, da naju bo intervjuval moški, saj nama ne bo postavljal vprašanj, kako sva postali lezbijki. Dva prispevka pred tem sta govorila predvsem o tem. Meni je bilo ob tem neprijetno. Če je toliko poudarjamo zasebnost, ne vem, zakaj je treba še vedno razlagati te stvari.

Jerneja: Moti me, da mediji ne predstavljajo točnih podatkov. Poročali so, da me oče zaradi moje spolne usmeritve ni sprejel. Ampak to še ne pomeni, da me je vrgel iz stanovanja. Še vedno sem dobivala žepnino. Starševske dolžnosti so še naprej potekale normalno. Rekel je samo, tako kot si boš sama postlala, tako boš spala. Na koncu pa me zaboli, ko preberem, da se oče nikakor ni mogel sprijazniti s tem. Sama si namreč to drugače predstavljam, saj veliko fantov dobesedno leti na cesto, ko staršem povejo za svojo homoseksualnost.

Maja: Sama imam podobno težavo s svojo mamo. Njej se to medijsko izpostavljanje ne zdi v redu. Pravi, da si s tem ogrožam kariero. Sicer se zdi, da tega ni sprejela, ampak to je daleč od nesprejetja. Tega ne mara, ampak nikoli  ni bila proti Jerneji. Rada jo ima. 

Vama je danes kaj žal, da sta se vizualno izpostavili? 

Maja: Velikokrat se pogovoriva o tem in vselej prideva do zaključkov, da je bilo tako prav.

Jerneja: V tem obdobju je bilo to več kot potrebno. Do maja se bova še izpostavljali, potem pa se bomo vrnili v zasebnost in v miru živeli naprej. Maja bo družinski zakonik najverjetneje sprejet.

Jerneja: To je najdaljša procedura. Potem nimamo več kaj iskati v medijih. Vse pravice nam bodo zagotovljene. Čeprav gre tukaj predvsem za dolžnosti. Sama kot neroditelj nimam nobenih dolžnosti do tega otroka in prav zaradi tega je treba otroka zaščititi. Imam pravico, da ga previjam, da ga imam v naročju, da ga peljem na sprehod. Vse te ljubke starševske pravice že imam. Da pa ne morem sama poskrbeti za otrokov potni list, je slabo predvsem za biološko mater. Dolžnosti so problem. Lahko zapustim družino, saj Maja pri tem nima nobenih pravic. Zato je tudi treba zaščititi njo in posledično otroka. Z nobenim zakonom me namreč ne more dobiti nazaj, da bi morala skrbeti za tega otroka. Ko se bo otrok še bolj navezal name, ne bo imel pravice do obiskov. V vseh birokratskih postopkih sem ugotovila, da sem samo napačnega spola.

Vaju moti, da je v medijskem prostoru v tej zadevi najbolj prisoten pro et contra format razprave?

Maja: Pri takšnih debatah gre predvsem za nabiranje političnih točk. To sem ugotovila na primeru Zmaga Jelinčiča, ki se ne pojavlja v tovrstnih razpravah. Njegovi volilci so najbolj proti družinskemu zakoniku, vendar pa ne bodo volili Ljudmile Novak. Jelinčiču ni treba nabirati glasov. Tukaj gre samo za boj za prepoznavnost.

Vaju je kdo še posebej presenetil s svojim mnenjem o družinskem zakoniku?

Maja: Tisti, ki govorijo, da je večina homoseksualcev okužena z virusom HIV...

Jerneja: ... in tisti, ki govorijo, da ogrožamo otroke s spolno prenosljivimi boleznimi.

Kako pa sta spremljali odzive rimskokatoliške cerkve?

Maja: To me še posebno jezi. Jezi me, da se v božični poslanici poudarja, kaj je prava družina, ter da se istočasno narkomanom in alkoholikom vošči srečen božič. Ko je bila mama na pogrebu prijateljičinega očeta, je župnik dejal, da je bila to prava družina, saj sta bila žena in mož več kot 50 let skupaj, in da ne podpira istospolnih družin. Ne razumem, kako lahko o tem govori na pogrebu. Ni prav, da se je cerkev toliko angažirala v tej zadevi. Organizirala je Dan družine, podpira razne kvazidružinske organizacije...

Se bojita, da bi vaju katera od političnih strank izrabila za nabiranje političnih točk?

Jerneja: Da bi prišla nazaj v parlament, se z nasprotovanjem zakoniku najbolj izpostavlja predsednica NSi, ampak ne vem, če ji bo to kaj pomagalo.

Koliko časa sta skupaj in kdaj sta prvič pomislili na skupnega otroka?

Maja: Letos bo sedem let, odkar sva skupaj.

Jerneja: Na otroka pa sva pomislili pred šestimi leti in pol. (smeh)

Maja: Resno sva o otroku razmišljali zadnja tri leta.

Jerneja: Ko sem bila sama pred koncem študija. Pogoj je bil namreč, da moram najprej diplomirati. Ko sem diplomirala, sva se lotili iskanja darovalca in čez leto dni je bila Maja že noseča.

Kako se znajdeta v družinskem življenju?

Maja: Super je! Samo poglejte, kako je Veno vesel.

Jerneja: Družinsko življenje je super. Ker opravljam projektna dela, sem veliko doma. Tako je bilo tudi med nosečnostjo. Življenje poteka drugače kot v drugih družinah, saj sem skorajda cele dneve ob Maji. Super je. Zato tudi vsem bodočim staršem predlagam, naj najprej zaslužijo toliko denarja, da se bodo lahko kasneje za leto ali dve odselili nekam na samo, da bo lahko družina po cele dneve skupaj. Da bi bili tudi očetje doma, da ne bi bile mame same. Najverjetneje bom kmalu dobila službo, tako da me je kar groza, da bo morala na delo.

Koliko otrok bi radi še imeli?

Jerneja: Pravilen odgovor je dva do tri (smeh). Veno mora dobiti vsaj še brata ali sestrico. Veva, kaj to pomeni, saj sva obe odraščali s starejšimi brati.

Kako sta se odločili, da bo ravno Maja rodila?

Maja: O tem sva se veliko pogovarjali.

Jerneja: Na začetku sem želela jaz roditi. Kasneje pa je postalo jasno, da bo Maja rodila, saj ima redno službo in je starejša. Hoteli sva otroka, ki ne bo živel v revščini, tako da je bila to logična poteza.

Maja: Na zadevo sva gledali tudi osebnostno.

Jerneja: Sama sem zelo posesivna. Močno se borim za svoje pravice, za tisto, kar mi pripada. Zato sem bom tudi toliko bolj borila, saj gre za mojega otroka.

Maja: Jerneja ima voljo za ukvarjanje z birokracijo. Večina lezbičnih družin se namreč sprijazni s tem, da gre za mater samohranilko in da partnerica samo živi z njo in otroki.

Jerneja: Najbolj me razjezi, ko mediji poročajo, da ima Maja otroka in živi s partnerko. To ni to. Otroka ne bi bilo brez mene oziroma brez Maje. To je dvostarševska družina, otrok je sporazumno prišel na svet.

Sta se že odločili, katera bo rodila naslednjega otroka?

Jerneja: Seveda bom jaz, če mi bo Maja dovolila, saj je imela lepo nosečnost in še lepše poporodno obdobje.

Kako je sploh prišlo do oploditve?

Maja: Ni šlo za umetno oploditev, temveč za lonček metodo. Gre za zelo naravno pot (smeh). Pri nas namreč ni možna umetna oploditev za samske ženske.

Jerneja: Darovalca sva iskali kar nekaj časa. Doživeli sva nekaj zavrnitev in potem našli idealnega donatorja, ki je prijazno odstopil svojo spermo. Lonček metoda je delovala.

Kako je potekalo spočetje Vena? Sta bili obe prisotni pri dogodku?

Jerneja: Da, obe sva bili prisotni in bili sva sami. Darovalec je prispeval seme, nakar je sledilo nerodno poslavljanje. (smeh)

Maja: Ko sva izvedeli, da sva noseči, sva najprej njega poklicali.

Imata tudi zanimivo zgodbo s potencialnim darovalcem, saj je njegov partner darovanju semena nasprotoval...

Maja: Preden sva našli pravega darovalca, sva zaprosili kolega, ki je gej, ali bi daroval seme. Najpomembneje nama je bilo, da se odkrito dogovorimo, koliko bo darovalec vpleten v zgodbo. To ni enostavna stvar za moškega. Tudi če ni vpleten v vzgojo otroka, bo treba otroku nekega dne povedati, čigavo je seme. Pripravljeni sva bili tudi na zavrnitev, če se kdo s tem ne bi strinjal. Bili sva zelo zahtevni, hoteli sva, da njegov fant ve, v kaj se spušča. Ko se je pogovoril z njim, ni bil za to, češ da je družba za take stvari preveč homofobična.

Se iskanje darovalca dogaja po uradni poti?

Maja: Po zvezah. Spraševali sva prijateljice, ali poznajo koga.

Jerneja: Ugotovili sva, da je bolje, da darovalec ni najin prijatelj. Odnos temelji in ga gradimo na tem, da je on samo darovalec. Imamo se za razširjeno družino.

Bosta Vena nekega dne spoznali z darovalcem?

Maja: Sva ga že. (smeh)

Jerneja: Neprestano govorimo "nekega dne". O tem se bomo odločili, ko bo otrok vprašal po tem. Najprej bo vprašal, zakaj nima očeta. Ko bo prišel z ure biologije, pa bo vprašal, kdo je dal seme.

Je darovalec pravno vpet v vajino družinsko zgodbo?

Jerneja: Očeta ni, saj ga res ni. Obrazci pa te ne sprašujejo, kdo je darovalec. Darovalec lahko že jutri pride in reče, da je on oče tega otroka in da hoče uveljavljati svoje pravice. Lahko pa ga tudi midve toživa in zahtevava za otroka preživnino. Ne obstaja noben podpis, ki bi zagotavljal, da se darovalec temu otroku odpoveduje. Nobeden, ne on ne midve, ni pravno zaščiten. Zato tudi komaj čakava, da lastnega otroka posvojim in si vsi skupaj oddahnemo.

Sta že pripravljeni na trenutek, ko bosta morali Venu razložiti, da ima dve materi?

Maja: Na začetku ne bo nobenih razlag. Pred dnevi sva srečali dveletnega fantka in ko sva mu povedali, da ima Veno pač dve mami, je samo pripomnil, da ima on samo eno.

Jerneja: Potem je žalostno odkorakal naprej. Tukaj ne gre za posebne priprave. Prvo in edino načelo je odkritost do sebe in drugih, na prvem mestu pa do sina. Že zdaj se pripravljava na ta vprašanja, ko se pogovarjava s heteroseksualni pari. Ko bo moral Veno razlagati o svoji družini, bo že izurjen na tem področju. Na srečanjih v vrtcih z vzgojiteljicami in starši bomo že povedali, da smo mavrična družina in naj ne bodo presenečeni, ko bo Veno narisal dve mami.

Predsednik odbora stranke NSi za delo, družino in socialne zadeve Drago Koren poudarja, da otroci ne smejo biti "poskusni zajčki, ki jih bomo dajali neki skupnosti v vzgojo".

Maja: Seveda ne bodo poskusni zajčki, saj je že zdaj veliko otrok iz takšnih družin. Leta 2002 sem prebirala raziskave in spoznala vse razlike in podobnosti med istospolnimi in heteroseksualnimi družinami. Zame so homoseksualne družine del zdrave pameti. Razmišljala sem predvsem o dveh stvareh: od kod izvira misel, da je najina odločitev za otroka egoistična. Najin odgovor je, ravno toliko kot pri raznospolnih partnerjih. Logika takega vprašanja je: če se otrok rodi v naši družini, mu bo avtomatično slabše. Drugo vprašanje pa so spolne vloge. Pritožujemo se, kako mediji in posamične oddaje vplivajo na razvoj otroka, na koncu pa govorimo, da se otrok uči vzorcev od matere in očeta. V neki meri že, ampak največ se nauči od širše družbe. Enostavno nam primanjkuje znanja na tem področju. Otrok, ki izhajajo iz istospolnih družin, je danes že veliko in če je bil kdo poskusni zajček, so bili to oni. Vendar ni z njimi nič narobe.

Jerneja: Samo bolj strpni so, kar pa je v današnji družbi več kot dobrodošlo. Dovzetni so za drugačnost.

Birokratsko vprašanje: kakšni so trenutno vajini uradni nazivi?

Jerneja: Sva registrirani istospolni partnerki, živiva v skupnem gospodinjstvu, Maja pa je Venova mati. To so naše trenutne pravne relacije. Če gledamo relacijo mati-sin, sama ne obstajam. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so nama ravnokar zavrnili pritožbo na odločbo o otroškem dodatku, pa čeprav je Maja po zakonu dolžna preživljati tudi mene.

Če bo družinski zakonik sprejet, kakšno bo vajino novo formalnopravno razmerje?

Maja: Ko se bova poročili, bova v zakonski zvezi. Jerneja bo Vena posvojila in tako postala njegov starš. Upam samo, da se bo pri naslednjem otroku avtomatično priznalo, da je najin.

Jerneja: Ko bom sama rodila, upam, da ne bo treba Maji na centru za socialno delo dokazovati, da je primeren starš za tega otroka, in ga bo morala šele posvojiti, da bi lahko uveljavljala svoje starševske pravice. Upam, da bodo Maji priznali starševski dopust in da bo ob meni. Veno je bil s strani države že zelo prikrajšan v teh skromnih petih mesecih življenja.

Kdo oziroma katere ustanove so vama najbolj pomagale pri raznih birokratskih zapletih?

Jerneja: V tej državi ni nikogar, ki bi ti pri teh stvareh pomagal. Obstajajo centri za socialno delo, ki pa nam povzročajo težave. Tako se lahko zgodi, da tak center dvakrat različno odloča o naši družini.

Maja: Pri enkratni socialni pomoči smo bili namreč upoštevani kot tričlanska družina, pri otroškem dodatku pa ne. Pri teh zapletih so nam pomagale predvsem lezbične družine.

Jerneja: Res pa je, da so na občini neki lezbični družini pri najemu neprofitnega stanovanja pomagali, saj so ji predlagali, naj se registrira, tako da jih je center za socialno delo spoznal kot štiričlansko družino. Tako ne priznava dohodkov biološkega očeta, sicer bivšega partnerja matere, ampak dohodke materine partnerke. Ko sem sama zaprosila za socialno pomoč zaradi brezposelnosti, so me obravnavali kot Majino partnerko, tako da sva skupaj presegli cenzus in so mi prošnjo zavrnili.

Zakaj sta se sploh registrirali, če je ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da je zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (Zrips) neustaven?

Maja: Hoteli sva samo en papir...

Jerneja: … z mislijo, da bova rodili otroka v to skupnost. Da bova vsepovsod mahali s tem papirjem. Če bi bilo kaj narobe pri porodu, mene ne bi spustili zraven. Ta papir omogoča informacije o tvojem partnerju. Čeprav si dolžan skrbeti za partnerja, pa ne dobiš bolniške in ne odločaš, kako ga zdraviti.

Sta bili zraven pri pripravi Zripsa in družinskega zakonika?

Maja: Pri Zripsu ni bil nihče zraven, niti lezbične niti gejevske organizacije. Socialna zbornica je sicer opozarjala, kaj ni v redu, ampak je niso upoštevali.

Jerneja: Pri družinskem zakoniku so podali mnenje aktivisti in tudi predstavnica mavričnih družin.

Kako sta sprejeli vest, da se pripravlja družinski zakonik?

Jerneja: Končno, sem si rekla. Čeprav sem stara 27 let, je to žal prepozno. V teh kratkih petih mesecih se je pokazalo toliko pomanjkljivosti v našem sistemu! S tem zakonikom bo jasno, da smo pred zakonom vsi enaki, in samo to bi radi. Te floskule mi je že neumno ponavljati.

Od kdaj so vama bile kršene pravice?

Maja: Od trenutka, ko sva se registrirali.

Jerneja: Pravzaprav mesec dni prej. V Ljubljani sva se lahko registrirali samo ob torkih in četrtkih od 9. do 14. ure, in to na 15 minut. To je bilo marca 2008.

Kakšen je bil odziv družbe, ko je prišel družinski zakonik v javnost?

Maja: Mene preseneča ta sovražnost. Mislila sem, da se ljudje ne bodo hoteli ukvarjati z zakonikom. Ker je večina ljudi heteroseksualnih, se jih ta problem namreč ne dotika. V ničemer ne posega v njihovo družinsko življenje. Pokazalo pa se je, da so vsi strokovnjaki, četudi ne vedo ničesar o psihologiji. Če je toliko gneva v javnosti, je tudi to svojevrsten pokazatelj stanja v slovenski družbi.

Se bojita referenduma?

Maja: Ne. Ne bojiva se, kaj bo z zakonikom, saj je zdaj v božjih rokah. Naredili bova vse, kar lahko, da ljudi prepričava, da jih ta zakonik ne ogroža. S sprejetjem zakonika bodo nam in sebi naredili nekaj dobrega. Če pa bi se res izkazala možnost za referendum, upam, da bo vmes poseglo sodišče.

Nasprotniki zakonika trdijo, da se bo z njegovim sprejetjem razvrednotila tradicionalna družina...

Maja: Tradicionalne družine nikoli ni bilo. Tudi to je ena od floskul. V družinah so pomembne vrednote, kot sta ljubezen in poštenost, tradicije pa so bile od nekdaj različne.

Jerneja: Sama sem odraščala v tradicionalni družini osemdesetih let. Ko sva se spoznali z Majo, sva raziskovali najino preteklost in družino. Vzgajali so naju podobni starši. Imeli sva mamo in očeta, nosili sva podobna oblačila, imeli smo podobno kuhinjo... To je bila tradicionalna družina osemdesetih let, ki je nama še zdaj za zgled. Vsaj toliko dobrega, kot sta mi dala moja starša, želim dati svojemu otroku. Najverjetneje pa ne bom imela sredstev, da bom lahko otroka vsak vikend vozila na smučanje na Krvavec, kot sta to v osemdesetih letih z menoj počela moja starša.

Maja: Bomo pa imeli boljši avto. (smeh)

Bi prepovedali shod proti družinskemu zakoniku?

Maja: Da, ker gre za shod sovražnosti.

Jerneja: Seveda, saj se na takem shodu pričakuje sovražni govor. V Ljubljani se je sicer že odvil Dan družine. Otroci so nosili table z napisom Hočem mamo in očeta. Mi pa smo se spraševali, ali nimajo mame in očeta. Ta shod je bil shod proti družinskemu zakoniku, le da so ga drugače poimenovali.

Sta kdaj razmišljali, da bi se zaradi kršenja pravic odselili iz Slovenije?

Maja: Ne, nisva... Boriva se za ta načela, ker misliva, da je tako prav in da bo svet zaradi tega zakonika boljši. Družine pred nami so iskale ovinke, kako živeti mirno svojo življenje. Danes je vse več lezbičnih družin, ki bi rade imele otroka.

Menita, da bo s sprejetjem zakonika tovrstnih posvojitev veliko?

Maja: Lezbične družine smo v Sloveniji povezane preko foruma. Mesečno so organizirana srečanja mavričnih družin in ni nas malo. Poznava 21 otrok, ki potrebujejo ta zakonik. To pomeni, da 21 otrok živi z lezbičnimi oziroma gejevskimi pari. Veliko pa je tudi takšnih, ki se jim ne uspe udeležiti teh srečanj.