Zakaj imajo organizatorji modnih prireditev tako radi šotore, ni povsem jasno. Ko so jih v New Yorku leta 1993 postavili prvič, mesto vsekakor ni bilo izjema, saj so v njih modne revije prirejali tudi drugod po svetu, vključno s Parizom. Morda nikogar ne motijo tudi zato, ker od znotraj niso prav nič podobni šotorom. Sprejemna dvorana newyorškega tedna mode je videti kot vsako zidano razstavišče. V desnem kotu se sveti črni mercedes E550 cabriolet, v levem mercedes SLS AMG gullwing (podjetje je glavni pokrovitelj), levo in desno so stojnice italijanskega piva peroni, American Expressa, Maybellina.

Edina posebnost je vodnjak, ki običajno krasi začetek parka, tu pa, obdan z lutkami, oblečenimi po zadnji modi, služi kot ozadje za vse, ki se pridejo nastavljat fotoaparatom. Dogajanje v dvorani spominja na preobremenjeno železniško postajo. Množice se neutrudno valijo skozi vhodna vrata provizoričnega newyorškega doma mode, ki gledajo proti šesti in sedmi aveniji in Garment districtu, oblačilni četrti, ki je nekoč zaposlovala 200.000 ljudi. Večina modnih oblikovalcev je še tam, večina služb pa je šla čez ocean.

Alison Levy se je zaradi gneče stiskala tik ob enem od mercedesov in skupini tujih novinarjev pojasnjevala, od kod kraval. "Zadaj imamo tri dvorane z modnimi stezami, eno za 480 ljudi, drugo z 800 in tretjo s 1200 sedeži. V osmih dneh bomo imeli v njih več kot šestdeset modnih revij. Začnemo ob devetih zjutraj in končamo ob desetih zvečer. Skoraj vsako uro je na sporedu nova revija in nikoli ne potekajo v dveh dvoranah hkrati." Takšen natrpan program pomeni hiter tempo menjavanja obiskovalcev in oster tempo za kreatorje same.

"Modni oblikovalec dobi dvorano na voljo dve uri pred predstavo. V tem času se mora pripraviti, urediti sceno, pripraviti maneken(k)e in vse drugo, nato ima eno uro za predstavo, pol ure po njej pa mora prostore predati naslednjemu oblikovalcu," je razložila Levyjeva, predstavnica za odnose z javnostmi v podjetju IMG Fashion, ki je gonilna sila tedna mode.

"Res je, na voljo imamo eno uro, in v tej eni uri moramo pokazati novo modno smer za novo sezono," je rekel Bud Konheim, predsednik podjetja ameriške modne kreatorke Nicole Miller. "V našem poslu se predvsem vse vrti okoli novosti. Vsakdo, ki se ima za oblikovalca, je tistega, kar je ustvaril včeraj, že sit, ker je že zastarelo. Na modno stezo gremo z vedno novimi stvarmi, ki bodo morda na voljo v trgovini, morda pa ne. Namen je, da se na stezi predstavijo osrednja ideja in poudarki, s katerimi želi oblikovalec delati naprej. Če predstaviš 27 kosov oblačil in 27 različnih videzov, to ne prinaša nobenega sporočila. Revija mora imeti osrednjo temo in zastaviti novo smer, potem pa se gradi naprej na najuspešnejših izdelkih," je pol ure pred začetkom modne revije rekel Konheim v zakulisju dvorane, kjer je gneča opazno naraščala, revija, na kateri so predstavili svojo jesensko kolekcijo, pa je bila oddaljena le še pol ure.

Tudi če sta gneča in naglica, s katero morajo modni kreatorji opraviti s svojo revijo, moteči, pa se v tem skriva ves smisel sodobnega newyorškega tedna mode v Bryantovem parku. New York je ena izmed štirih svetovnih modnih prestolnic, skupaj z Milanom, Parizom in Londonom. Kot eden svetovnih centrov mode se je začel uveljavljati med drugo svetovno vojno, ko so ameriški modni oblikovalci lahko stopili iz sence francoskih ustvarjalcev in so jim mediji posvetili več pozornosti ter jih začeli bolje spoznavati in priznavati. Tedanji Press week, kot se je imenoval modni teden, ki je New York postavil na globalni zemljevid, se je obdržal, toda v 70., 80. in začetku 90. let so številni kreatorji prirejali lastne modne revije, ki niso potekale na enem mestu, ampak so bile razkropljene po vsem New Yorku.

"Evropskim novinarjem se niti ni splačalo, da pridejo sem. Kupili bi letalsko karto, nato pa bi morali tekati z enega konca mesta na drugega in bi komaj ujeli kvečjemu dve reviji na dan," pojasnjuje Levyjeva.

Legenda pravi, da je za začetek modnega tedna v sedanji obliki kriv omet. Leta 1991 je med revijo na spodnjem Manhattnu ob težkih zvokih basa odpadel s stropa in pristal v naročju dopisnice International Herald Tribuna, ene redkih dam, ki se je sploh podala iz Evrope spremljat newyorško modno dogajanje. Organizatorje je pričakovano označila za drugorazredneže, dogodek, ki ni bil edini prireditveni fiasko na newyorških revijah, pa je sprožil razmišljanje o novi, enotni lokaciji, kjer bi razstavljali vsi najuglednejši ustvarjalci in kjer bi bili dobri pogoji zagotovljeni vnaprej.

Naloga je padla na pleča Fern Mallis, ki je še danes prvi organizacijski obraz newyorškega tedna mode. Do jeseni leta 1993 ji je uspelo dobiti zagotovila modnih kreatorjev, da jih prikazovanje del pod isto streho s konkurenco ne moti, in rodil se je teden mode pod šotori Bryant parka, kjer je ta teden potekal že štiriintridesetič.

Nekateri modni oblikovalci sicer revije prirejajo drugod - kakih 17 jih je bilo letos na ločenih lokacijah. Toda osrednji prireditveni prostor ima kljub gneči ugodnosti, saj tu kreatorjem ni treba skrbeti za postavitev steze, osvetlitev, stole, ozvočenje in drugo logistiko. Pridejo, pokažejo, gredo in plačajo. Po podatkih IMG stane najem najmanjše dvorane Salon s 480 sedeži 29.000 dolarjev za modno revijo, najem srednje z imenom Promenada 35.000 dolarjev, najem največje z imenom Tent (šotor) pa 48.000 do 49.000 dolarjev.

To seveda ni ves strošek - modni oblikovalci morajo izdelati popolno kolekcijo oblačil za prihajajočo sezono, najeti manekenke in manekene ter celo poskrbeti, da se v prvih vrstah znajde kakšna znana osebnost, ki bo revijo zagotovo spravila na časopisne strani. Znanim osebnostim so bojda pripravljeni plačati vse od letalskih kart v prvem razredu do najdražjih hotelov in limuzin. Sosednji znameniti Bryant Park hotel je zato nenehno oblegan s fotoreporterji, ki čakajo na priložnost, da v objektiv ujamejo znano osebnost, ki bi se peš podala na kratek sprehod od hotela do šotorov. No, v zadnjem času naj bi zanimanje slavnih za udeležbo upadalo, zaradi krize pa naj upadala tudi pripravljenost modnih hiš, da za njihov prihod odštejejo astronomske zneske.

Kriza je bila lani sploh udarna tema tedna mode. Pet modnih oblikovalcev je odpovedalo udeležbo pod šotori, kjer se je intenzivno razglabljalo o posledicah za modno industrijo. Očitno pa je najhujši šok za oblikovalce mimo in letos je čutiti precej več optimizma, kot ga je mogoče izmeriti med povprečnimi Američani. "Poglejte, mi smo tu zato, da ustrežemo. In če naredimo nekaj, v čemer se ženska dobro počuti, bo to kupila, tudi če je gospodarstvo šibko - zato, ker se dobro počuti. In to je pomembno. Najboljši posel v recesiji so klobuki, ker ga lahko še vedno kupiš za dva dolarja, tudi če zaslužiš osem dolarjev na teden. Resnične številke so seveda drugačne, a razmerja so ista. V trenutku, ko prispevaš k temu, da se kupec dobro počuti, si v poslu," je rekel Konheim.

Fern Mallis se strinja. "Vse, kar v bistvu v modi počnemo, je to, da spodbudimo in navdušimo stranke," je rekla prva dama newyorškega tedna mode v nekoliko bolj mirni sobani, stran od vrveža hodnikov in modnega zakulisja. "Živimo v svetu, kjer nihče zares ničesar ne potrebuje, seveda če nisi ravno na Haitiju. Pri modi gre za to, da ljudi vznemirimo, da želijo stvari kupiti. Mi, ki smo pri modnem vrhu, ne prodajamo spodnjic, ampak prodajamo stvari, ob katerih si ljudje rečejo: to moram imeti. To je iluzija, je nekaj magičnega, toda zato, ker nekaj imajo, se ljudje počutijo bolje, in to jih spravi v dobro voljo."

Le da so to v Bryant parku ta teden počeli poslednjič. V četrtek so šotori tu zadnjič zaprli svoja vrata, teden mode se bo po sedemnajstih letih preselil. Domnevno so selitev zahtevali upravitelji parka, ker ga je dogodek dvakrat na leto zaprl za tri tedne, kolikor trajajo postavitev in razstavljanje šotorov ter same revije. Selitev sicer ni nepričakovana, saj so že nekaj časa iskali nov prostor za teden mode. Našli so ga v Lincolnovem centru, središču newyorške kulture, kar naj bi mu dalo še nekaj prizvoka imenitnosti - no, potekal bo res v Damroschevem parku tik ob metropolitanski operi, a v istem parku gostuje tudi newyorški cirkus.

Mallisova o razlogih za selitev ni hotela govoriti. Več bodo povedali na tiskovni konferenci marca ali aprila. Dejala je le, da ni šlo za denar. "Včasih preprosto veš, kdaj je dovolj. Lincolnov center pa je ravno pravi za naše revije," je rekla. In če bo že lokacija druga, bo vsaj najbolj opazni element ostal enak. Teden mode, pravi Mallisova, se namreč ne seli v zaprte prostore kulturnega centra, "še vedno ostajamo v našem šotorskem mestu".