Tudi zato je dr. Rotniku težko verjeti, ko zatrjuje, da so si v TEŠ "glede na majhnost slovenskega energetskega sistema želeli manjšo moč, vendar smo morali po evropski zakonodaji upoštevati pravilo BAT (Best Available Technologies)", zaradi katerega so izbrali minimalno moč (600 megavatov), ki temu zadostuje. Ali tega pravila in evropske zakonodaje niso poznali pred letom 2006? Zakaj so potemtakem investicijski program za blok 6 še konec leta 2005 "nastavili" pri 520 megavatih moči? Prav tako velja dr. Rotnika, ko omenja nenaklonjenost ministrstva za gospodarstvo povečanju zmogljivosti na 600 megavatov, opozoriti, da so v delovni skupini strokovnjakov, ki je uradno predlagala povečanje moči s 520 megavatov na 600 oziroma 650 megavatov, sedeli tudi predstavniki istega ministrstva. Če je ministrstvo s projektom res zavlačevalo, ni jasno, zakaj je TEŠ energetsko dovoljenje za projekt dobil v pičlem mesecu dni, pet mesecev kasneje pa je tedanji minister Andrej Vizjak, kot je pojasnil tudi dr. Rotnik, sprožil tudi postopke ustreznih sprememb prostorskih načrtov. Čeprav nikakor ne želim braniti dela tedanjega ministra, se ne strinjam z dr. Rotnikom, da je minister s projektom zavlačeval, ampak ga je kot sem poudaril že v prispevku s pomanjkljivim nadzorom kvečjemu (ne)zavedno pospeševal.
Glede izbire dobavitelja: dr. Rotnik trdi, da "je bilo že ob samem podpisu pogodbe junija 2008 znano, da se bo dokončna cena oblikovala šele sredi leta 2009, kajti pri tako velikem projektu se začetne pogodbe vedno sklepajo z mnogimi odprtimi postavkami, ki jih je treba rešiti v vnaprej določenem roku, običajno v enem letu". To je v nasprotju s tem, kar so mi pred dnevi na vprašanje, ali se lahko oprema, ki jo je TEŠ naročil pri Alstomu, v naslednjih letih še podraži, odgovorili v HSE. Citiram: "Pogodba, s katero se dogovori tako kompleksna izvedba, zagotovo ne more biti sklenjena za fiksno ceno, če ni ob sklenitvi pogodbeni znesek plačan v celoti. Zato ima pogodba tudi določila, kjer je dogovorjeno, na kakšen način se spreminja cena." Iz tega sklepam, da cena 690 milijonov evrov še zdaleč ni dokončna, ampak bo v naslednjih zrasla za nekaj deset milijonov evrov. Zakaj dr. Rotnik potemtakem omenja enoletni rok?
Glede financiranja: veseli me, da dr. Rotnik Slovenije ne jemlje za eno od revnih držav, saj po njegovem le-te, ker nimajo lastnih finančnih virov, podobne projekte financirajo v dogovoru z dobaviteljem opreme. Kljub temu pa je v alternativnem scenariju financiranja naložbe, ki ga je predstavil na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) in forumu Umanotere, predstavil možnost, da bi projekt v primeru nedogovora z EBRD financirali neposredno s krediti dobavitelja, torej ne, kot sem zapisal v prispevku, preko bank, ki bi se o tem dogovorile z dobaviteljem. Čeprav dr. Rotnik zatrjuje, da so z EBRD dogovorjeni vsi posojilni pogoji, velja bralca spomniti, da uradne odločitve o tem ne bo pred majem in da je EBRD šele pred dnevi zaključila s sprejemanjem mnenj v okviru javne razprave o projektu.
Glede bloka 5: sam ga nikoli nisem omenjal kot alternativo gradnji bloka 6, ampak tako kot TEŠ v zadnjem veljavnem investicijskem načrtu dopolnitev novi enoti v Šoštanju, pri čemer razpravo o njeni zmogljivosti prepuščam energetikom in ekonomistom. Bralca bi še enkrat opozoril, da blok 5 nikakor ni bil predviden za hladno rezervo že od začetka projekta, ampak se je ta možnost začela omenjati šele v začetku letošnjega leta. Logiko bom obrnil: kako lahko v TEŠ in HSE trdijo, da bodo blok 5 aktivirali po potrebi, torej v primeru okvare kakšne večje proizvodne enote za elektriko v Sloveniji in kadar v naši državi iz obnovljivih virov ne bomo proizvedli dovolj elektrike, obenem pa so v investicijski načrt zapisali, da bo isti blok po letu 2015 fiksno proizvajal dobrih 1000 gigavatnih ur električne energije letno?
Glede CEE: četudi se lahko strinjamo z navedbo dr. Rotnika, da "so v družbi zaposleni trenutno najboljši slovenski strokovnjaki s področja načrtovanja in nadzora gradnje termoenergetskih objektov", še vedno ne razumem, kako nikogar v TEŠ in HSE v minulih letih niso zmotile poslovne povezave največjega lastnika CEE Petra Kotarja s koncernom, ki bo TEŠ dobavil opremo. Zakaj pripravljalcev razpisne dokumentacije niso raje najeli v tujini? So se odločili varčevati prav tam, kjer bi morali že v osnovi ovreči vse sume in možnost konflikta interesov?