Kako ocenjujete trenutno raven socialnega dialoga v državi?

Socialni dialog po mojem mnenju še nikdar ni bil na tako nizki ravni kot sedaj. V bistvu ga sploh ni. Socialni partnerji se med seboj ne pogovarjajo, se ne usklajujejo tudi zaradi velikega nezaupanja. In za to stanje je odgovorna vlada. S kupčkanji namreč en dan ponuja določene rešitve enemu partnerju, drugi dan pa drugemu, kar se je na primer dogajalo pri določanju višine minimalne plače in pri zakonu o delovnih razmerjih. Zdaj delodajalci ne sodelujejo več v ekonomsko-socialnem svetu (ESS) in ta izgublja svojo vlogo. Zakona o delovnih razmerjih ne bo mogoče peljati mimo dialoga. Brez dialoga pa Slovenije ne bomo pripeljali iz krize.

Zakon o minimalni plači predvideva, da se minimalna plača s sedanjih 597,43 evra bruto poviša na 734,15 evra bruto, kar pomeni, da neto znaša 562 evrov, kolikor znaša košarica minimalnih življenjskih stroškov za leto 2009. Minimalna plača bo dosežena postopoma, najpozneje do 2012. Kako ste zadovoljni s tem dogovorom?

Da je bila sprejeta zunaj paketa delovne zakonodaje, je prav. Če bi zdaj čakali na celoten paket, kot so predlagali delodajalci, dogovora ne bi dosegli niti do poletja. Tudi z njenim postopnim dvigovanjem in višino smo se strinjali, problem pa je način, kako je do tega prišlo. Na pogovorih pri premierju so nekateri poudarjali, da ni pomembno, kako se do tega zneska pride, jaz pa sem opozoril, da je to zelo pomembno. Poudaril sem, da je edini izhod dvig splošne olajšave. Opozoril sem, da lahko pride do sistema domin, saj se lahko na podlagi minimalne plače vrstijo druge zahteve, a je premier odgovoril, da denarja v proračunu ni. Zdaj bo prihajalo do uravnilovke ne glede na izobrazbo in odgovornost, kar je za srednji kader, ki najbolj vleče podjetje, slabo in lahko se rojevajo novi konflikti.

Vlada tukaj ravna napačno. Že pred letom dni smo opozarjali, da je treba odpreti razpravo o prispevkih, ki bi jih lahko skorigirali navzdol. Če to uredimo z višjo splošno olajšavo in nižjimi prispevki, bi močno znižali stroške v podjetjih. Imeli bi elegantno dobro dolgoročno rešitev. Zdaj gredo zadeve v napačno smer.

Dušan Rebolj, predsednik Pergama.

Pripravljajo se spremembe delovne zakonodaje. Kateri so ključni Pergamovi predlogi?

Dejstvo je, da so, gledano širše, na trgu dela potrebne spremembe. Stroške odpuščanja bi lahko v določenem delu prevzela država. Če se razpravlja o odpravnini v primeru odpuščanja, je prav, da se tako, kot je v drugih državah, dvigne višina nadomestila za brezposelnost in podaljša čas njegovega prejemanja. Stroške bi namesto podjetja nosila država. Za brezposelnega človeka je to bistvenega pomena, saj se lahko v tem času prekvalificira. Predlagali smo, da je treba začeti oblikovati sklade, ki bi pomagali pri reševanju presežnih delavcev. To smo sklenili že pred petimi leti, a od tega se do sedaj ni zgodilo nič. Tretji ukrep gre v smer oblikovanja spodbud in olajšav za investitorje in podjetja, imamo pa tudi strukturno nezaposlenost, kar pomeni da je treba sistem izobraževanja nujno prilagoditi potrebam trga. V Pergamu ne izključujemo možnosti, da se oceni, ali so vsi postopki v ZDR transparentni. Res jih je treba poenostaviti, vendar pa pri tem ne sme biti oškodovan interes šibkejšega, torej delavca. Smo odločno proti temu, da bi obdavčili zaposlitev za določen čas, zaposlenim za določen čas naj tudi pripada odpravnina. Vse te predloge je treba seveda povezati med seboj. A bianco menice za znižanje pravic Pergam ne bo dal. Predlogi, kot so znižanje stroškov dela na račun dopustov, dodatkov na delovno dobo, prevoza na delo in malice pa res izvirajo iz fevdalizma. Iskanje rezerv na teh točkah so smešne.

V kolikšni meri sodelujete pri pripravi izhodne strategije?

Socialnih partnerjev pri njeni izdelavi ni bilo zraven. Če vlada računa, da bomo sodelovali samo pri zakonskih predlogih, je to za nas povsem nesprejemljivo. Tudi glede vsebine imamo resne pomisleke. Strategija ima smisel le, če se bodo znižali obremenitev gospodarstva in stroški dela. A do sedaj s tega vidika pravih vladnih predlogov še ni. Pričakovali smo tudi razpravo o korekciji socialnih prispevkov, saj zaposleni plačujejo več kot podjetje, in tu je po našem mnenju tudi največji manevrski prostor. A tudi tu ni bilo nobenih predlogov. Skrbi me, da se razpravlja o spodbujanju gospodarstva prek SID, namesto da bi z davčnimi olajšavami spodbudili podjetja in investitorje k vlaganju. Davčno je treba razbremeniti tiste, ki želijo vlagati. Ne pa, da to počne neka ustanova z vrha, ko pa vemo, da niti prva niti druga shema nista bili uspešno zaključeni.

Glede pokojnine je smiselno, da dosežemo daljše ostajanje na trgu dela samo s spodbudami, opredeliti je treba, kakšna je vstopna pokojnina, nesprejemljiva se nam zdi izenačitev žensk in moških za vsako ceno. Prav tako je sporno in za nas povsem nesprejemljivo zniževanje nadomestil v primeru bolezni. O tem smo bili s prejšnjim ministrom za zdravje že dogovorjeni.

Bili ste uspešni pri panožni kolektivni pogodbi, saj ste z aneksom dosegli dvoodstoten dvig osnovnih plač. Zapleta pa se pri pogajanjih o splošni kolektivni pogodbi, katere veljavnost se je iztekla z novim letom.

Res je. Vrtimo se v krogu in na dosedanjih pogovorih se nam še ni uspelo pogovarjati o bistvenih vprašanjih. Naš cilj je dogovoriti se za pogodbo, ki bi bila glede vsebine širša od dosedanje, predvsem pa pričakujemo, da bo jasno določena plačna politika, ki mora upoštevati višino nove minimalne plače in nujnost usklajevanja dejanskih plač. Pred nami so tudi zahtevna pogajanja v papirni in grafični dejavnosti tudi v luči najnovejše spremembe minimalne plače in uravnilovke v plačah, ki jo prinaša.