Po vsejugoslovanskem kongresu iz leta 1935, ki je bil morda dotlej največje zborovanje slovenskih množic, naj bi - v bistveno drugačnih družbenih okoliščinah - spet prikazal moč slovenskega katolištva. Bil naj bi tudi ponovni poskus družbene aktivacije slovenskih katoličanov, ki se je večinoma delu ponesrečila s slovensko sinodo izpred osmih let. Znani podatki o zgodovinskem evharističnem dogodku bodo v primerjavi z letošnjimi podali pomembne vtise o družbenih, kulturnih spremembah med Slovenci nasploh in še posebej o spremembah v slovenskem katoliškem občestvu od predvojnega do posttranzicijskega časa.

Uradna spletna stran evharističnega kongresa prikazuje potek priprav, fotografsko in pričevanjsko obuja spomine na ljubljanski spektakel izpred petinsedemdesetih let, agitira k udeležbi, zlasti mladih, predvsem pa razlaga pomene in pomembnost evharistije kot osrednjega katoliškega zakramenta. Kar je za nogomet žoga, če mi je dovoljena ta za nekatere banalna primerjava, to je za katoliško vero hostija. Enega brez drugega ni. Vse se vrti okoli in osredinja na belo okroglino, ki mora končati v vratih oziroma ustih. Do naslednje nedelje.

Tu bi lahko poročanje o spletni strani končal, če ta za popestritev ne bi ponujala tudi evharističnega kviza. V sami zastavitvi edinega vprašanja se namreč nepričakovano razkriva povsem nepravoverno pojmovanje. Bralci smo katehetsko vprašani: Kaj predstavlja simbolika sv. evharistije v podobi kruha in vina? Nekaj osnovnega predznanja je potrebno, da se zavemo, kako specifično protestantsko oziroma kako (heretično) nekatoliško zveni to vprašanje. (http://evharisticni-kongres.rkc.si/?mod=1)

Bistvo katoliške doktrine o evharistiji je doktrina o transsubstanciaciji ali presnovitvi. Ne sicer od vedno, vsekakor pa začetka 13. stoletja dalje velja za edino pravoverno razlago evharističnega kruha in vina. Ključno prednost zabeleži v 9. stoletju, ko sta se v francoskem samostanu Corbie z gosjimi peresi spopadla opat Radbertus in menih Ratramnus.

Radbertus se je pridružil tistemu delu katoliške tradicije, ki je na tak ali drugačen način zagovarjala presnovitev: med evharistijo se po poti duhovniškega posredovanja kruh (hostija) nevidno in dobesedno spremeni v resnično, zgodovinsko telo Jezusa, vino pa se spremeni v resnično, zgodovinsko kri Jezusa. Kruh pri tem ostane le navidezno (po akcidentih) kruh in vino le navidezno vino. Čeprav se to zdi nemogoče, je vsemogočnemu bogu to mogoče storiti, je zapisal Radbertus, ki se mu je še marsikatera druga trditev zdela toliko bolj vredna vere, kolikor bolj neverjetna je bila.

Ratramnus je nasprotno trdil, da kruh in vino med evharističnim obredom ne spremenita svoje substance. Ostajata to, kar sta. Fizično telo ne more biti hkrati na več kot enem kraju, zato se Jezus, ki je na božji desnici, ne more hkrati nahajati še v kruhu (hostiji), vinu in v neudobnem drobovju vernika. Sprememba, o kateri lahko govorimo, je le figurativna, simbolična - uveljavi jo vera vernika samega, ki v obrednem kruhu in vinu vidi nekaj drugega kot v običajnem kruhu in vinu.

Karel Plešasti in cerkvena hierarhija sta prisluhnila obema, pritrdila pa Radbertusu. Njegova De Corpore et Sanguine Domini je prešla v cerkvene dokumente, bila je osnova za kasnejša potrjevanja, utrjevanja in variiranja doktrine o transsubstanciaciji na lateranskem (1215) in tridentinskem koncilu (1551). Imenovan je bil za svetnika. Razumnejši sobrat Ratramnus je bil odrinjen v pozabo. Njegova enako naslovljena De Corpore et Sanguine Domini je bila prepovedano branje, ki je ušlo ognju le v zavetju lažnih naslovov in izmišljenih avtorjev.

Skoraj sedem stoletij pozneje ga iz pozabe izkopljejo švicarski reformatorji, cvinglijanci. Samega Ulricha Zwinglija namreč Ratramnus navdihne za razumevanje evharistije, ki ni le nekatoliško, ampak tudi drugačno od Lutrovega pojmovanja o konsubstanciaciji kot nekakšnem evharističnem soobstajanju substanc kruha in telesa, vina in krvi. Ko naj bi Jezus dejal "To je moje telo!" (Mt 26: 26), naj bi "je" pomenil "pomeni", ne pa dobesedni "je", je menil Zwingli. To pa pomeni, da je evharistijo treba razumeti kot obred, med katerim pride le do duhovne, simbolične spremembe pomena kruha (hostije) in vina in ne do njune presnovitve.

V želji, da bi bil nazoren, je Zwingli posegel po analogiji s kraljičinim prstanom: predstavljajmo si prstan na mizi - brez kakršnihkoli asociacij. Nato si predstavljajmo, da je to prstan, ki ga je nekoč na kraljičin prst nataknil kralj. V tem kontekstu ima številne osebne asociacije s kraljem, z njegovo močjo, pogumom, bogastvom, slavo in seveda s kraljico. Prstan kot tak ostaja povsem nespremenjen, njegovi simbolični pomeni, ki izhajajo iz konteksta, pa so bistveno drugačni. Analogno je evharistija komemorativni obred z nekaterimi novimi simboličnimi pomeni kruha in vina, ki izhajajo iz konteksta - to je iz pomena, ki ga vernik pripisuje Jezusu -, in ne čarovnija presnovitve. Po Mirku Ruplu naj bi bil temu pojmovanju privržen tudi Primož Trubar.

Razprava ni bila nedolžna. Zwingli ni dregnil le v temeljni cerkveni obred, temveč tudi v srčiko njene moči nad verniki. Kar se na videz zdi razprava o vzvišenih svetih rečeh, je dejansko razprava o pritlehni družbeni moči. Če za svetost obhajila ni potreben čudež presnovitve, ki naj bi ga bila zaradi domnevne posebne bližine z bogom zmožna le posvečena duhovščina, ta tudi nima nenadomestljive posredniške vloge, ki si jo pripisuje. To pa zamaje celotno strukturo srednjeveške družbe. Zato je bila kazen strašna, terjala je telo in kri: ko so katoliške sile leta 1531 napadle protestantski Zürich in je Zwingli hudo ranjen obležal na bojnem polju, ga ni čakala sočutna krščanska nega, ampak razčetverjenje. Njegove sežgane telesne ostanke so pomešali s hlevskim gnojem, najbrž spet v blodnem prepričanju v čarovne (kaznovalne) učinke mešanja substanc.

Morda jo je Švicar odnesel celo srečneje od somišljenika Pomponia (de) Algeria, italijanskega študenta iz Padove. Njegovo pojmovanje evharistije ni bilo edini razlog za zamero, ki si jo je nakopal pri rimski cerkvi, a gotovo tudi ne najmanjši. Soglašal je, da je v hostiji navzoče Kristusovo telo in v vinu njegova kri, vendar se ni mogel zadržati, da ne bi vztrajno dodajal še peró per spirito - toda po duhu. Med zagovorom pred inkvizicijo je nosil študentsko čepico kot znamenje izrecne pravice od svobodne akademske razprave. Prestal je torture, za katere bi bila Golgota le lažja vaja. Končno so ga na željo "Kristusovega namestnika na Zemlji", papeža Pavla IV., leta 1556 scvrli v vrelem olju. Februarja 2008 so mu v atriju padovske univerze postavili spomenik.

Najbrž sta že ta dva izmed mnogih primerov neprekosljivo surovih obračunavanj z ljudmi, ki so v evharistiji videli le simboliko, dovolj, da razumemo, zakaj je v katoliški cerkvi razprava o pomenih evharistije zamrla vse do najnovejših dob. Šele drugi vatikanski koncil in okrožnica Pavla VI. Mysterium Fidei (1965) sprostita razmere do te mere, da so dopuščena nova doktrinarna razglabljanja.

Tako se je med prvimi opogumil Edward Schillebeeckx, lanskega decembra umrli belgijski teolog. Prepričan, da je modernemu človeku že sama filozofska podstat doktrine o presnovitvi vse bolj tuja, iracionalna, se z doktrinama o transsignifikaciji (kruh in vino dobita v evharistiji nov simboličen pomen, ne pa novo substanco) in transfinalizaciji (posvetitev spremeni namen, cilj kruha in vina, ne pa njuno substanco) povsem približa Zwinglijevim pogledom. Toda to ne pomeni, da njegovi pogledi dobijo status priznane doktrine, kakršno podaja aktualni katekizem. Ta vztraja pri presnovitvi.

Vprašanje s spletne strani o bližnjem evharističnem kongresu je tako rekoč cvinglijanski lapsus. Namesto presnovitve sugerira, da gre v evharistiji za simboliko. Bralci, ki so spletno večinsko glasovali za stališče, da kruh in vino simbolizirata Jezusovo telo in kri, so, zdi se, prostodušno sprejeli cvinglijansko "herezijo". Čeprav ne gre za reprezentativen vzorec, sem prepričan, da jo po smislu sprejema tudi dobršen del slovenskih katoličanov. Lepa zmaga Slovenije 13. junija bi bila, če bi se simbolični interpretaciji pridružil tudi sam vrh slovenske rimskokatoliške cerkve na celjskem stadionu. Saj bi bilo to več kot znamenje pripravljenosti na modernizacijske spremembe v katolicizmu. Žal pa za to ni niti najmanjših možnosti. Po zmagi se bo treba ozirati kar proti Južni Afriki.