Ženski različnih starosti se ob izteku novega leta znajdeta v idiličnem obmorskem letovišču, naravnem rezervatu ob pacifiški obali, obkroženi s svojimi najdražjimi, a vendar ostajata nezadovoljni, polni tesnobe. Nelagodje izhaja iz njiju samih. Tudi drugi nagrajenec IFFR, ki se je iztekel prejšnji teden, film Alamar režiserja Pedra Gonzalez-Rubia, se odvija v idiličnem naravnem okolju, ob največjem koralnem grebenu v Mehiki. Najboljši film po mnenju kritikov, Naj gre vsak po svoje (Let Each One Go Where He May, 2009), je ameriški režiser Ben Russell posnel v gozdovih Surinama. Praksa snemanja na lokaciji je z globalno zavestjo o odgovornosti do naravnega okolja očitno našla nov smisel, vseeno pa se zdi, da se mladi režiserji, vsaj tisti med njimi, ki pridejo v uradno konkurenco IFFR, najraje posvečajo individualnim zgodbam in usodam v spektakularnem okolju. Mojstri, katerih najnovejše filme so tudi predvajali na festivalu, so se lotili aktualnih problemov, na primer Bruno Dumont političnega ekstremizma, Hirokazu Kore-Eda pa tehnološkega razvoja, a se je pri obeh zdelo, da sta ostala na pol poti. Kot da bi klasična filmska govorica enostavno ne dohajala kompleksnosti aktualnega stanja človeka in sveta.
Kje je Afrika
Razlog, da je rotterdamski festival tudi letos ohranil ugled inovatorja, je poseben programski sklop, v katerem so predvajali filme iz afriških držav. Izbor so prepustili dvema različnima selektorskima pristopoma. Gostujoča kustosa Alice Smits in Lee Ellickson, sicer ustanovitelja filmskega festivala v Ugandi, sta program Kje je Afrika oblikovala na podmeni, da ni ene Afrike, temveč je teh toliko, kolikor je njenih kultur in etnij. Predstavljene filme sta uvrstila v tri skupine, kronološko. Filmom iz nemega obdobja sta dodala spremljavo z bobni, kitarami in tolkali, zelo drugače od klasičnega klavirja. Med njimi sta poleg klasik predstavila tudi na novo odkrite, digitalizirane, a še ne restavrirane mojstrovine, kot je Vrtnica iz Rodezije (1917) Južnoafričana Harolda M. Shawa. Drugi del so zajemali filmi iz zlatega obdobja afriških kinematografij, torej 60. in 70. let, ki so nastajali pod vplivom evropskega modernizma, rotterdamski program pa je poleg znanih mojstrov predstavil tudi nekatere doslej neznane avtorje, med njimi Timiteja Bassourija iz Slonokoščene obale. Njegov film Ženska z nožem (La femme au couteau, 1969), o mladem Afričanu, ki se po študiju v Evropi vrne v domovino, ki ga odlikujejo očitne navezave tako na Freuda kot na Hitchocka, minimalistična vizualizacija in poetična milina reprezentacije žensk, je ena od večjih mojstrovin v zgodovini filma. Tretji del te klasične predstavitve je zajel izbor iz sodobne produkcije kratkih in celovečernih filmov iz večine afriških držav, zlasti zanimivih žanrskih hibridov, na primer Fantan Fange (2008) legendarnega malijskega režiserja Adama Drabe, v katerem se črna magija in vraževerje odlično ujameta v matrico evropskega policijskega trilerja, ali pa Arugba (2008) nigerijskega cinefila Tundeja Kelanija, v katerem se misticizem in vraževerje prepletata s potezami politične melodrame.
Pozabite Afriko
Predstavitvi sodobne produkcije se je posvetil tudi Gertjan Zuilhof, hišni kustos IFFR, ki pa je, kot piše sam, v strahu, da ne bo našel dovolj dobrih "mednarodnih" filmov, k snemanju filmov v Afriki povabil "mednarodne" filmske režiserje, zbral nekaj malega za produkcijo in se z njimi odpravil v Kamerun, Južno Afriko, Ugando, Malavi, Tanzanijo, Zambijo, Kenijo, Angolo, Ruando, Mozambik in Kongo-Brazzaville. Na videz paternalistična ideja, a ker mnogi med izbranimi režiserji prihajajo iz držav, ki se podobno kot afriški kontinent soočajo z dediščino kolonizacije, je nastala cela mavrica različnih, a odličnih filmov, ki so jih predvajali pod imenom Pozabite Afriko. Od inovativnih nizkoproračunskih dokumentarcev, kot je Nedeljska šola (Sunday School, 2010) filipinsko-kitajske režiserke Joanne Vasquez Arong o zambijski režiserki Musoli Catherine Kaseketi in drugih močnih ženskah v njeni družini, do Kam me pelješ (Where Are You taking Me?), odlične filmske refleksije dokumentarističnega pogleda Američanke Kimi Takesue, pa znanstvenofantastičnega muzikala na temo prihajajočega nogometnega prvenstva Nobena ženska rojena (No Woman Born) Malezijke Tan Chui Mui in poetičnega eksperimenta Ljubezenska pisma iz Kameruna (Cameroon Love Letters), filma, ki ga je Khavn De La Cruz posvetil Niki Bohinc in Alexisu Tiosecu.
S seboj pa so prinesli tudi filme lokalnih filmarjev. Kritične dokumentarce, na primer Hvala, mama (Siyabonga mama) mlade Južnoafričanke Omelge Mthiyane, ki skozi mamino usodo analizira družbene razmere v Južnoafriški republiki, duhovite žanrske parodije in hibride, kot je Krogle in pištole (Balas e pistolas) angolskega režiserja Francisca Cafua, ki o vseprisotnosti orožja spregovori z zgodbo o vojni med gangi z motivom pokvarjenega poročnika, žanrsko predvidljivost pa izpelje do skrajnosti tako, da se vsak konflikt razvije v spopad z orožjem, ki ima le enega preživelega, in enkratne, inovativne filmske projekte, med njimi celo kamerunsko različico Kristusovega pasijona (The Way to the Cross). Režiserja Emile-Aime Chah Yibain in Ngufor Chong Suh sta k sodelovanju povabila glasbeno skupino lokalne cerkve in skupaj s pevci posnela film o zadnji Kristusovi poti, pri čemer njegovo trpljenje ni predstavljeno kot plod telesnega mučenja, pač pa je nasprotno, po pregovarjanju med množico, ki poziva k linču, in vladarji, ki se izogibajo pristojnosti, samo fizično trpljenje pravzaprav nekakšna odrešitev. Kar je gotovo eden od elementov tega, čemur bi lahko rekli specifično afriška izkušnja. Doneč zvok, prevlada srednjih planov, poudarjeno ekspresiven način igre in pretirano glasna izgovorjava dialogov, scenografija in kostumi, vse to priča o načinu produkcije, ki se je najbolj množično razvil v Nigeriji, postopoma pa se širi tudi drugod po celini.
Nollywood
Tipičen kolonialni pristop, ki v koloniziranih državah vidi raznolikost in partikularnost (program Kje je Afrika), medtem ko sposobnost univerzalizacije pridrži zase (Pozabite Afriko), je seveda v celoti izključil nigerijsko video filmsko produkcijo, ki je s preko 2000 posnetimi filmi na leto primerljiva s Hollywoodom in Bollywoodom in tudi nosi temu primerno ime, Nollywood. Na eni strani celo nigerijski režiserji oznako zanikajo, na drugi, kot specifičen način produkcije, prevladuje na kontinentu. Seveda je govoriti o afriški identiteti kot neki naravni identiteti nesmiselno, vendar, kot je opozoril eden od govorcev v odličnem dokumentarcu Sambe Felixa N'Diaya Vprašanja rodni zemlji (Questions a la terre natale, 2006), je treba govoriti o "specifično afriški akciji" preprosto zato, ker obstaja "specifična afriška izkušnja". Če upoštevamo, da je vsak film tudi dokument o pogojih, v katerih je nastal, potem so filmi iz 60. let dokument o tem, da so bila velika afriška mesta v tistem času veliko bolj razvita od Ljubljane, po njihovih ulicah pa so vozili avtomobili, za katere večina prebivalcev denimo Jugoslavije ni vedela, da obstajajo. Danes so to obubožani megapolisi, metropole, v katerih večina prebivalcev živi po slumih, njihova edina kultura pa je nogomet. Nimajo denarja ne za avtomobile ne za kino. Seveda, kot naravnost pove Kunle Afolayan, sin legendarnega nigerijskega režiserja Adeja Afolayana aka Adeja Lova, tudi sam odličen igralec in filmski režiser, je to črna Afrika. Teh filmov torej ni težko prepoznati. To so filmi, v katerih so igralci temnopolti. Ali, kot je z nasprotne perspektive situacijo lepo opisal kolega iz Bruslja, večina festivalov, tudi kadar vrtijo afriške filme, vrti predvsem filme z belopoltimi igralci.
Znotraj te specifično afriške izkušnje raba mobilne video tehnologije nikoli ni bila ne hobi ne umetnost, temveč način preživetja. Kot produkcija celovečernih filmov, pogosto v več delih, namenjenih neposredni distribuciji na kasetah oziroma diskih, je zacvetela v Nigeriji, ker tam ni bilo kina, bilo pa je ogromno občinstva. Danes je to učinkovit poslovni model, ki se razlikuje tako od hollywoodskega modela, v katerem so investitorji banke, kot tudi od evropskega modela, kjer so glavni vir financiranja filma državne subvencije.
Poslovni model 2.0
Kot investitorji sodelujejo sorodniki in prijatelji, lahko tudi tisti, ki so že zaslužili s prodajo drugih filmov. Režiser nastopa tudi kot glavni igralec, snemajo zunaj, po domovih ali v najetih hišah, snemanje je končano v tednu dni, po dveh tednih postprodukcije gre film v prodajo, mesec dni po začetku snemanja je vložek povrnjen. Ob povprečni ceni 10.000 evrov za film in 2 evra za kaseto je že 20.000 prodanih izvodov, kar je v državi s 160 milijoni prebivalcev prava malenkost, dovolj za trikratni zaslužek. Seveda so zaslužki večji, neposredna odvisnost od prodaje pa narekuje uporabo takih vsebin, ki publiko preverjeno pritegnejo. Investitor ima zadnjo besedo glede vsebine, zaradi nevarnosti piratstva pa nadzoruje tudi postprodukcijo in prodajo.
Kljub mnogim lokalnim posebnostim pa ta način ni daleč od načina pridobivanja sredstev za film s pomočjo interneta, ki ga razvijajo predvsem ameriški pa tudi evropski avtorji. Prek specializiranih spletnih strani, na katerih predstavljajo svoje filmske projekte, iščejo privržence, ki bi z majhnimi vsotami sodelovali kot koproducenti, v zameno pa jim ponujajo različne oblike sodelovanja. Ta način se, po tehnologijah web 2.0, imenuje poslovni model 2.0, razvil se je zlasti na področju glasbene produkcije, letos pa ga pod imenom Cinema : Reloaded promovira tudi filmski festival v Rotterdamu. Prireditelji Cinema : Reloaded so projekt najavili kot "doslej najbolj pogumen poskus snemanja filmov v digitalni dobi", ki občinstvu prvič v zgodovini omogoča "aktivno sodelovanje pri snemanju filmov" le da ponudba na spletni strani ne govori o drugem kot o tem, da bo vsak, ki projektu nameni 5 evrov, podpisan v odjavni špici filma. Režiserji, ki so bili izbrani, da svoje kratke filmske projekte do leta 2011 ponudijo v sofinanciranje in sooblikovanje občinstvu na spletni strani www.cinemareloaded.com, Aleksis Dos Santos, Pipiloti Rist in Ho Yuang, niso navdušeni nad tem, da bi anonimnim množicam prepustili vpliv na svoje filme. Podobno so kritiki Nollywooda na festivalu stalno poudarjali, da gre prav zaradi vpliva množic na vsebino za povsem nevredno obliko vizualne zabave.
To je Afrika
Pa vendar večina sodobnih filmov črne Afrike, ki so bili prikazani na festivalu, nosi katero od lastnosti Nollywooda, od tistih, povezanih z načinom produkcije, do radikalne diskontinuiranosti filmske govorice in ekstremnosti zgodb, ki sta se uveljavili v filmih Nollywooda bolj kot v katerikoli afriški kinematografiji pred tem. To pa velja tudi za najboljše filme festivala. Ramata (2009) je panafriška produkcija, producent je iz Senegala, režiser Leandre-Alain Baker iz Konga-Brazzaville, igralka Katoucha Niane, prva črna manekenka, pa je bila rojena v Gvineji. Glamur frankofonske tradicije, združen z nollywoodsko patetiko. Politično nekorektna melodrama, ki v glavno vlogo bolj politično korektno od večine sodobnega filma postavlja črno, petdesetletno žensko. Zgodba o ljubezni in smrti, ki jo sproži fassbinderjevski stavek "danes ljudje preredko storijo samomor zaradi ljubezni", pa se sprevrže v tragedijo na temo usode in odgovornosti. Enako dih jemajoča je pustolovska melodrama Araromire (2009) režiserja Kunleja Afolayana, po več desetletjih prvi nigerijski film, namenjen za predvajanje v kinu, ki v vsakem kadru dokazuje, kako so leta nizkoproračunske produkcije kalila mojstre filmske umetnosti. Od kakovosti produkcije, igre samega Afolayana in Ramseya Nouaha, kultnega zapeljivca nollywoodskega video filma, do sublimne pripovedi, ki nollywoodsko hvalnico moči magije obrne v ostro kritiko vraževerja, ki prevladuje v vsakdanjem življenju Nigerijcev, in povsem politično zahtevo, naj, namesto da se izgovarjajo na bogove, vzamejo usodo v svoje roke.
Selektorji programa afriškega filma na IFFR so predpostavili, da filmi, ki nastajajo v Afriki, postopno osvajajo zakonitosti "mednarodnega" filma. A v množici "mednarodnih" filmov je prav afriška produkcija najbolj blestela. Če k temu dodamo dejstvo, da mednarodni avtorski film išče alternativne načine financiranja, Afrika pa enega takega že ima, lahko tvegamo hipotezo, da ne bo afriški film posnemal "mednarodnega", temveč je nasprotno Afrika prihodnost (svetovnega) filma.