Težav v kulturi je namreč nešteto, mest njihovega izrekanja, vsaj takih mest, kjer bi jim prisluhnil še kdo drug kot prepričani, pa zelo malo. Želja predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslava Skrušnyja, da bi bil praznik kulture predvsem odmev kulta, se pravi neke izvorne posvečenosti skupnosti, se zdi uresničljiv predvsem v mikro razsežnostih: knjižničarka v Slovenj Gradcu prebere Zajčevo pesem in se morda z njo dotakne več ljudi, kot so se jih v Gallusovi dvorani, v ogromni kongresni dvorani, zaradi potreb televizijskega prenosa razsvetljeni kot valilnica piščancev, tako prekleto kontraindicirani za intimnost, ki jo prava poezija zahteva.

Res je, da je ta proslava kulturne vrste in namenjena predvsem umetnikom, a res je tudi, da gre za politično manifestacijo, za eksplicitno državno gesto, ki na ta način skuša državljane prepričati, da prepoznava kulturo kot svojo podstat. Če državljani umetniki in kulturniki ugotovijo, da sedi država v prvih vrstah s figo v žepu, da se gre posvečenosti in vsebine prazen obred, imajo vsaj na ta dan priložnost, da to povedo.

Je dolgčas umetniški?

No, tudi proslave same so ena izmed večnih tem polemik in razhajanj, običajno predvsem zaradi njihovega umetniškega dometa, in če bi nekoliko karikirali vsakokratne reakcije na "mašo", kot ljudstvo imenuje večerni dogodek 7. februarja, bi rekli, da so očitno vedno všeč le vsakokratnemu režiserju. Mene je letos presenetila že uvodna himna Marjane Lipovšek, ki nekako, kaj naj rečem… No, "navdušil" me je tudi tisti uvodni dekorativni, "izrazni" ples modrih perjanic, ki naj bi uprizarjale morje in vetrc, predstavljal je namreč diametralno nasprotje tega, kar je Prešernov sklad z veliko nagrado Mateji Rebolj in z nagrado sklada Maji Delak nagradil in čemur sta posvetili vse svoje ustvarjalno življenje. Detajl je zabaven pač v tem, da je režiser proslave Marko Sosič vnesel ta amaterski element verjetno iz nepoznavanja dela nagrajencev in morda tudi iz želje po všečnosti iz vzgibov torej, ki so spet čisto nasprotje ideje teh nagrad.

Malodušje glede tega, kakšne naj bi proslave sploh bile, je že tako veliko, da je moj kolega dolgčas, ki tam vlada, razumel že kot nujnost, kot tisto stanje, v katerem se posvečenost potem zares zgodi: "In kaj lahko sicer sila različne ljudi bolje poenoti kot to, da nam je vsem enako dolgčas?" Upam, da ima prav, potem je cilj vendarle dosežen; moja izkušnja je prej ta, da dolgčas prinese predvsem zelo individualne razmisleke o tem, katero položnico smo pozabili plačati in kaj naj jutri skuham za kosilo.

Zdi se, da je problem v tem, da režiserji enostavno ne obvladajo tega gledališkega ali pod-gledališkega žanra, ki se mu reče proslava, ki ima svoje zakonitosti in svoje obveze (protokol, množičnost itn.), da se ga lotevajo na povsem enak način, kot bi režirali proslavo v krajevni skupnosti, da pozabijo tako na one, ki so nagrajeni, kot na one, ki sedijo na balkonih, da ne razumejo televizičnosti in so v temelju antispektakelski, ker spektakel razumejo le kot abotni kič kakšnih viktorjev in se jim zdi, da je dolgčas v bistvu bolj umetniški. Kot da tretje poti ni.

In še nekaj bi bilo že končno treba postaviti pod vprašaj, in to je elitizem prireditve (elitizem kot ga pač razume provincialna mentaliteta): če je za državno proslavo razumljivo, da ima protokolarne povabljence, pa ni prav nič razumljivo, da so navadnemu smrtniku vrata kulturne proslave povsem zaprta. Kanček demokracije v 21. stoletju res ne bi škodoval in kanček zablod o tem, da je Ljubljana enako Slovenija, bi vendarle že lahko odpravili: zakaj niso vstopnice v prodaji za denimo simboličen en evro, toliko, da bi človek vendarle pokazal, da razume, da tudi umetnik je in je kultura podhranjena, da je udeležba na proslavi gesta podpore umetnosti, ne pa zgolj nekakšna družabna obligacija? In zakaj država določa, kdo je dovolj pomemben, da zasluži povabilo in sme prisostvovati posvečenosti? Zakaj kultura ne premore več poguma kot politika in se pusti tlačiti v njene vatle? Kajti kdo je tisti, ki sicer polni dvorane prav teh umetnikov, ki so bili nagrajeni? Od tistih, ki so v nedeljo sedeli v dvorani, jih je le peščica poznala Prešernova nagrajenca, kaj šele nagrajence sklada. In tudi jutri jih ne bo na njihove predstave, to so obhajalci ritualov, ne ljubitelji umetnosti. A ni torej nekoliko čudno, da pomembni in premožni dobijo vstopnice zastonj, revni pa jih plačajo? (Mimogrede, kulturni producenti večkrat skoraj ne morejo verjeti, da jih za gratis vstopnice nadleguje prav ekonomska elita, medtem ko študentu ne pride na misel, da ne bi plačal, ta očitno razume, da je v predstavo vloženo delo.)

Drugačen izbor

Posebna zgodba je tudi letošnji izbor nagrajencev, ki ga je po nepotrebnem začinila predčasna objava imen; v izogib temu, da bi novinarji še naprej izumljali definicije pojma embargo (slovar tujk ponuja zelo simpatično: "začasno zadržanje tujih ali domačih ladij"), upamo, da bo upravni odbor premislil, kako prihodnje leto javnost ustrezno in pravočasno obvestiti o svojih odločitvah.

Ta izbor kaže nekaj zanimivih specifik, ki so očitne že na prvi pogled, tako pri "velikih" kot "malih" nagradah: v veliki meri so jih prejeli umetniki, ki se posvečajo predvsem raziskavam medija ali več medijev hkrati, in so kot taki seveda zunaj kulturnega mainstreama. Mateja Rebolj in Kostja Gatnik, Andrej Rozman Roza in Aldo Kumar so v prejšnji državi orali preboj zunaj vseh utečenih poti: Mateja Rebolj ne na odru SNG Opere in baleta, ampak na prašnem podu sobice na Kersnikovi 4, Gatnik ne v velikih umetnostnih galerijah, ampak v stripih, se pravi v tisti formi, ki je po definiciji obrobna in od mainstreama nepriznana prav zaradi mešanice elementov popa in kritičnosti do družbe, politike in posameznika, Roza je začel na ulici, v cestnem gledališču, in kasneje z Ano Monro vzpostavil gledališko in dramatsko alternativo. Vsi so v tem smislu revolucionirali svoja umetniška polja, rušili umetniške, kulturne, s tem pa tudi politične stereotipe, ne da bi čakali, kdaj bo oblast dovolj razmajana, da se bo splačalo vrniti partijsko knjižico. Živeti ustvarjalno svobodo znotraj nedemokratičnega režima pa je imanentna politična gesta in bil je že čas, da se to prizna tudi tistim, ki si niso prisvojili patenta za zasluge.

Tudi med mlajšimi nagrajenci je videti to isto kritično distanco in preizpraševanje družbenih, pa tudi umetnostnoteoretskih vzorcev in dejstvo, da je nagrado dobil tudi Miklavž Komelj, ne le pesnik, ampak tudi avtor knjige Kako misliti partizansko umetnost, upajmo, kaže na to, da je mogoče končno v tej državi "nekaznovano" spregovoriti tudi o tem sataniziranem obdobju brez ideoloških plašnic. Zdi se, kot bi se Prešernov sklad po letih "popravljanja krivic" in iskanja uravnoteženosti (področij, politične pripadnosti) vendarle prepustil moči umetniških argumentov in dejstvo, da se je eden izmed nagrajencev predlagal kar sam, ker ga vse doslej enostavno ni posvojil noben lobi, ki bi to naredil namesto njega, da pa ga je komisija kljub temu izbrala, je še toliko bolj razveseljivo.