Dobitnica Prešernove nagrade je Mateja Rebolj, ki je večdesetletni plesni karieri pripojila tudi druge izraze v polju scenske umetnosti. Reboljeva je od nekdaj uspešno vzporejala klasični balet in sodobni ples. Kot je povedala v pogovoru za STA, se bori proti ustaljenim formam, saj le raziskovalni duh vedno znova prestopa meje.

Mateja Rebolj (1950) je leta 1970 končala baletno šolo v Ljubljani. Med letoma 1972 in 1973 je nadaljevala študij na Šoli za balet in sodobni ples M. Rambert v Londonu. V ljubljanskem baletu je bila solistka med letoma 1971 in 1996. V tem času je ustvarila številne nosilne vloge, med njimi Giselle iz istoimenskega baleta in Odette iz Labodjega jezera.

Reboljeva je od leta 1987 stalna sodelavka Plesnega teatra Ljubljana. Nastopila je z večino vodilnih sodobnoplesnih koreografov, nastopa tudi v gledaliških projektih Dragana Živadinova, Barbare Novakovič in Matjaža Bergerja. Toda vseh, ki spremljajo njeno umetniško pot, naj bodo laiki ali strokovnjaki, se vedno dotakne njena odrska prezenca.

Plesna scena v Sloveniji, pa naj gre za klasični balet ali sodobni ples, je vedno znova vzrok za problemske okrogle mize in širše razprave. Če nekateri institucionalnemu klasičnemu baletu pogosto očitajo nekakšno "okostenelost", se je pri sodobnem plesu, vsaj do nedavnega, beseda vedno ustavila pri pomanjkljivi infrastrukturi. Glede na to, da je Reboljeva doma v obeh svetovih, je vprašanje na dlani. Kako sama ocenjuje stanje slovenskih plesnih stvari?

"Mislim, da je balet v Sloveniji kar na visoki tehnični in umetniško-izvedbeni ravni, kar lahko utemeljim na podlagi izjave plesne kritičarke revije Dance Europe, Maggie Foyer. Po premieri Bajadere v CD je izjavila, da bi predstava brez težav lahko gostovala v londonskem Covent Gardenu," je povedala Reboljeva.

Seveda se zaveda, da je repertoar baleta odvisen od umetniškega vodje baleta, njegovega subjektivnega pogleda in okusa, ki pa svojo vizijo prihodnosti baleta predstavi, ko se prijavi na razpis tega delovnega mesta. "Tako bi bilo mogoče iskati 'krivce' za morebitno 'zatikanje' bolj pri ljudeh, ki vodjo postavijo na to mesto," je dodala.

Sicer pa, nadaljuje, je takole: balet ima v sezoni ponavadi dve premieri, ena je namenjena bolj tradicionalnemu programu, za drugo pa bi bilo verjetno potrebno več poguma in posluha na inovativni ravni in na ravni tveganja. Toda dejstvo je, da so predstave trenutno največkrat razprodane, občinstvo pa navdušeno in tudi to je merilo uspeha, je za STA povedala Reboljeva.

Sodobni ples se že dolgo bije za svoj obstoj

Nekoliko drugačna je zgodba s sodobnim plesom. Ta se po besedah Reboljeve "že dolgo bije za svoj obstoj". Res je, da so se v zadnjem času sicer pojavili novi prostori za predstave, kot sta Kino Šiška in Španski borci, toda še vedno je premalo vadbenih prostorov, ki bi bili namenjeni ne le ustvarjanju novih predstav, ampak tudi daljši raziskavi novih oblik.

Sodobni ples je vendar v izhodišču raziskovalno polje, je poudarila Reboljeva, ki zato v Sloveniji toliko bolj pogreša nekakšen Sodobni plesni center, ki bi med drugim omogočal ustrezne pogoje za mednarodno izmenjavo (artist in residence).

Da veliko slovenskih sodobnih plesalcev, kljub številnim dodatnim zaposlitvam, komajda preživi iz meseca v mesec, je bilo že večkrat povedano. Skorajda neverjetno se zdi, da večina med njimi vztraja, oziroma, kot je dejala Reboljeva: "Občudujem vse te ljudi, ki zastavljajo svoja življenja za umetnost na eni strani, na drugi pa so na eksistenčnem minimumu."

Andre Lepecki v knjigi Izčrpavajoči ples med drugim tematizira vprašanje prave narave plesa. Avtor ugotavlja, da v zadnjih letih ples vse bolj zamenjuje beseda. In kako na stanje plesa z vse manj giba gleda Reboljeva? "Teorija je seveda zelo pomemben element sodobnega plesa. Vse inovativne pristope podpiram in raziskovalni duh je tisti, ki vedno znova prestopa meje. Upor proti obstoječim formam vedno prinese nekaj novega."

V povezavi s plesom, predvsem sodobnim, se vedno znova vzpostavi vprašanje mobilnosti. Medtem ko velja, da nevladne organizacije s področja sodobnega plesa in sodobnih scenskih umetnosti gostujejo v mednarodnem prostoru pogosteje kot institucije, je med plesalci kljub temu čutiti neko zaprtost, premalo pretočnosti.

"Potreben je institucionalen princip, ki bi podpiral izmenjave umetnikov ter ponujal mrežo, ki bi predvsem omogočala potovanje predstav po Sloveniji," je povedala Reboljeva in hkrati opomnila, da je sama z Magdo Reiter in njuno skupno predstavo Forma interrogativa potovala po vsej Evropi, od Albanije, Nemčije, Poljske do Belgije, Francije in Velike Britanije. Tudi Rosana Hribar in Gregor Luštek pobirata nagrade po evropskih tekmovanjih, skratka stanje ni tako slabo, saj "smo prisotni".

Mateja Rebolj je sodelovala in še vedno sodeluje z vsemi slovenskimi koreografi in kar nekaj režiserji. Težko se odloči za najljubšega. "Imela sem srečo. Bila sem solistka v baletu. Preplesala sem vse, od romantičnih, klasičnih do modernejših vlog. Delala sem in še delam z gledališkimi režiserji, ki ustvarjajo govorico z meja svojega medija, to so Dragan Živadinov, Matjaž Berger in Barbara Novakovič. 50-letni projekt Noordung Živadinova me je recimo peljal od težnosti biomehanike preko breztežnosti do zamenjave telesa z znakom v prihodnosti in do Draganovega končnega cilja - abstraktnega gledališča. Delala sem in se nenehno učila ter ustvarjala z večino slovenskih koreografov. Magda Reiter me je denimo popeljala v novo renesanso," je povedala Reboljeva.

Rebolj: Imam privzgojeno disciplino telesa

Ker je Mateja Rebolj še vedno stalnica na slovenskih odrih, je seveda nujno ohranjanje kondicije. Kot pravi, s tem nima težav: "Imam privzgojeno disciplino telesa. Moje telo je moj inštrument in sredstvo mojega izražanja, zato vse življenje skrbim zanj: z jogo, vsakodnevnimi klasi, veliko hodim, plavam, delam in plešem v glavnem z mlajšimi od mene in to mi daje energijo. V sebi nosim raziskovalen duh in radovednost do novega."

Letošnja Prešernova nagrajenka nekoliko težje prenaša ves ta hrup, v katerem se je nenadoma znašla vsled najvišje državne nagrade. Trenutno si želi, da bi prebrala vse knjige, "ki zapuščene bivajo pri meni doma in mogoče še kakšen nov projekt". Pravi, da se pusti presenetiti.

Kostja Gatnik: Nimam preferenc, vse rad delam

Kostja Gatnik, letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je posegel na različna področja, od slikarstva, grafičnega oblikovanja in ilustracije do fotografije. Na vprašanje, katera likovna disciplina mu je najbližja, je za STA povedal: "Nimam preferenc, vse rad delam. Se pa seveda najde kakšen dan, ko je vse težko."

Če je bil nenehno navzoč v grafični in knjižni produkciji s karikaturo, stripom, plakatom, ovitki nosilcev zvoka, knjižni opremo in ilustracijo, pa je slikarski opus pokazal le izjemoma. Na vprašanje, kje so razlogi za takšno odločitev,je dejal: "Verjetno zato, ker slikam samo zase." Sam sicer na slikarstvo znotraj svojega opusa gleda kot na "en tak majhen, dokaj miren privaten kotiček, kjer odgovarja samo sebi".

Gatnik je, kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, v prvi vrsti sijajen risar, kar mu je omogočilo izjemno učinkovito izražanje na številnih področjih. Kot je povedal, svinčnik prime v roke skoraj vsak dan. "Če nimam pri roki svinčnika, načečkam kaj s kulijem," je dodal.

Kot ilustrator se je podpisal pod številne slikanice, ki jih danes pozna skorajda vsak. Tako je denimo likovno podobo dal junakom slikanice Jure Kvak kvak Saše Vegri in ustvaril škrata Gala. Ta preko slikanice, za katero je verze napisala Svetlana Makarovič, najmlajše obiskovalce spremlja na sprehodu skozi Narodno galerijo v Ljubljani. In kako se loteva knjižne ilustracije? "Berem tekst, si vrtim svoj film in narišem najbolj zanimive prizore," pravi Gatnik.

V času vedno večje uporabe računalniških orodij na področju likovne umetnosti se za prihodnost ročno izdelane ilustracije ne boji. Sam meni, da je s pojavom novih orodij likovna umetnost vedno le pridobivala.

Animiranega filma se še ni lotil

Čeprav ustvarja na različnih področjih, se animiranega filma ni lotil. Kot pravi, je že večkrat pomislil, da bi se preizkusil tudi na tem področju, a si je vedno takoj premislil. "Največkrat ob pogledu na kilometrske filmske špice ob najkrajših risankah. Zgleda, da nisem napravljen za teamsko delo," je dodal.

V letu 2008 je Gatnik prvič razstavili tudi svoje fotografije, izbor iz opusa, ki je bil do tedaj javnosti nepoznan. Na vprašanje, od kod odločitev za korak, je povedal: "Dolgo sem bil zadovoljen s tem, da je bila slika zabeležena na filmu ali na kartici. Ne maram dela v temnici. Ko je s pomočjo novih tehnologij postal prenos na papir enostavnejši, sem se lažje odločil za razstavo." Sicer pa na sprožilec pritisne "vedno, ko zagleda dovolj zanimiv motiv", je dodal.

Kostja Gatnik se je rodil leta 1945 v Ljubljani. Slikarstvo je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je opravil tudi slikarsko specialko pri profesorjih Maksimu Sedeju in Zoranu Didku. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi leta 2008 nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Pekarna Mišmaš Svetlane Makarovič.

Istega leta so mu v ljubljanski Narodni galeriji pripravili veliko retrospektivno razstavo. Zajela je okoli 500 del, od del na platnu in originalnih ilustracij do plakatov, knjig, stripov, printov, logotipov, ovitkov plošč in koledarjev. Kustos Narodne galerije Andrej Smrekar je Gatnika tedaj označil kot legendo generacije, ki je v 20. stoletju najodločneje zavzela svoje mesto v zgodovini likovne umetnosti na Slovenskem.

Ob razstavi je Narodna galerija poskrbela še za izid monografije Kostja Gatnik: Kaj sem videl 1968-2008. Besedila v knjigo je prispevalo 25 avtorjev, priznanih slovenskih likovnih teoretikov, umetnikov in Gatnikovih prijateljev.