ZDA so z namenom, da vzpostavijo varnostno ravnotežje na območju med celinsko Kitajsko in "upornim" otokom, Tajvanu prodale za 6,4 milijarde dolarjev orožja, predvsem rakete patriot, in helikopterjev black hawk. Iz Washingtona se je včeraj izvedelo, da so ZDA pospešile dobavo raketnega orožja svojim zaveznicam v Perzijskem zalivu. Čeprav dogodka nista neposredno povezana, je unilateralna odločitev Američanov, da oborožijo države, ki obkrožajo Iran, tudi odgovor na kitajski bojkot gospodarskih sankcij, za katere v Varnostnem svetu lobira Washington.
Po Koebenhavnu sprememba tona med Washingtonom in Pekingom
Od vrha v Koebenhavnu, kjer sta ZDA in Kitajska podpisali kompromisarski in minimalističen dogovor, se je napetost med velesilama začela dvigati z nezaustavljivo hitrostjo. Čeprav nekateri opazovalci trdijo, da je Kitajska tista, ki je postala agresivna, pa zdajšnje ohlajevanje odnosov in višanje temperature izjav vendarle nista enostranska. Na retorični pospeševalnik je pritisnil prav Washington. Če je med Pekingom in Belo hišo po srečanjih med Hu Jintaom in Obamo veljal neki tihi dogovor, je predsednik Obama med podnebno konferenco prvič javno izzval Kitajsko. Prijatelje v Pekingu je med svojim govorom še pred bilateralnim srečanjem s premierjem Wen Jiabaom spomnil na obljube po bolj transparentnem sodelovanju in izpolnjevanju obljub. Wen je po prvem srečanju z Obamo v Koebenhavnu prenehal sodelovati v skupinskih pogajanjih. Nanje je pošiljal svojega namestnika He Yafeija (ta je v soboto okrcal ameriškega veleposlanika v Pekingu), ki je spodkopaval napredovanje pogajanj. Navzočnost kitajskega uradnika nižjega ranga med šefi držav ter Yafeijev negativni odnos sta Obamo spodbudila, da je vztrajal pri ponovnem sestanku z Wenom in z njim dosegel kompromis.
Kot smo že poročali, je Washington takoj po Koebenhavnu v odnosu do Pekinga najavil spremembo. Izrekel je dobrodošlico dalajlami, najavil prodajo orožja Tajvanu, podprl je odločitev Googla, da se za ceno umika s trga upre kitajski cenzuri. In medtem ko kitajski uporabniki uživajo zadnje dni svobodnega brskanju po internetu, berejo dve desetletji cenzurirane zgodbe o pokolu na Tiananmenu ter poročila o spolnih škandalih komunističnih voditeljev (kot za FT poroča James Kynge Pekinga), je eskalacija napetosti med velesilama v sobotno presegla stopnjo retoričnosti.
Prezgodnja ali napačnaodločitev Bele hiše?
Če je pobuda Washingtona zvenela kot provokacija, s katero je Obama Peking pozval k bolj odprtemu in javnemu soočenju, pa najavljene kitajske sankcije ponovno zajemajo iz korita iracionalnega nacionalizma, od katerega Peking noče in ne more odstopiti. Od dne, ko sta Mao in Nixon odprla pot do ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov, je Tajvan svetinja in temeljno počelo vse kitajske zunanje politike. Obama je preteklo jesen v Pekingu poskušal preseči nacionalistično in defetistično usmerjeno politiko nove gospodarske velesile. Hu Jintaa je rotil, da se Peking in Washington lotita skupnega reševanja svetovnih problemov. V Koebenhavnu je Obama zadnjič javno spregovoril o Kitajski. Čeprav ni, kot je to storil Bush z Rumsfeldom, odnosov s Pekingom prepustil jastrebom zunanje politike, je Bela hiša zaostrila ton z namenom, da pospeši dialog.
Je bila odločitev Washingtona prezgodnja ali povsem napačna? So reakcije iz Pekinga še vedno del igre ali pa so dejansko prvi koraki v smeri arogantne, totalitarne velesile, ki si je nihče ne želi za gospodarja? Igra ostaja odprta, dokler obstaja možnost, da bodo ZDA, ki trenutno v primerjavi s Pekingom spominjajo na okorelega dinozavra, vendarle krenile po poti gospodarske ozdravitve, ter dokler ne bo kitajski režim nekega dne primoran vsaj nekoliko prisluhniti lastnim oporečnikom.
