Ko je Brett sprejel vlogo detektiva z Baker Streeta 221B, ki ga je upodobil v kar 41 filmih med letoma 1984 in 1994, je bil že uveljavljen gledališki in filmski igralec. Holmesu iz zgodb se je posvetil s študiozno natančnostjo, ki je včasih mejila na obsedenost, in ga prikazal kot večplasten lik: po eni strani kot genialnega logika in znanstvenika, po drugi kot uničenega človeka s kokainsko razvado. Na trenutke sta se igralec in vloga stopila v eno. "V sebi je našel temno plat, ki je velik del njegovega Sherlocka," je ta odnos opisal Edward Hardwicke, ki je igral drugega od dveh dr. Watsonov v TV-seriji. Ravno ta temna plat je Jeremyja Bretta prevečkrat prevzela in ga pripeljala do žalostnega konca.

Njegova zgodba se začenja v veliki graščini iz 17. stoletja v bližini angleškega mesta Birmingham, kjer je bil leta 1933 rojen kot Peter Jeremy William Huggins. Njegov oče je bil polkovnik, ki je sinovi odločitvi, da gre po izobraževanju na uglednem kolidžu Eton študirat za igralca, prav po vojaško nasprotoval. Šel je celo tako daleč, da je Jeremyju prepovedal uporabljati družinski priimek v "nečastnem" svetu igralstva. Tako je Brett svoj novi priimek vzel kar z nalepke svoje prve obleke, ki jo je sešilo podjetje Brett and Co. Po prvih uspehih talentiranega sina se je stari polkovnik omehčal in ga pri igralstvu podprl, priimek z nalepke pa je ostal.

Brett je z gledaliških odrov z lahkoto preskočil tudi v družbo znanih filmskih imen ter že leta 1956 ob Henryju Fondi in Audrey Hepburn zaigral v filmu Vojna in mir. Njegov prvi zakon z igralko Anno Massey se je neuspešno končal z ločitvijo leta 1962, v karieri pa ga je pot vodila le navzgor. Na velikih platnih je odigral d'Artagnana iz Treh mušketirjev in argentinskega revolucionarja Cheja Guevaro, v gledališču pa je ob Laurenceu Olivierju igral v Beneškem trgovcu. Producenta filmov o Jamesu Bondu sta celo razmišljala o Brettu kot agentu 007 v bondijadah V službi njenega veličanstva ter Živi in pusti umreti, a sta mu vlogi speljala George Lazenby in Roger Moore. A če bi zaslovel kot Bond, verjetno nikoli ne bi postal Holmes. Še preden pa se je preizkusil kot veliki detektiv, je leta 1980 v ameriškem gledališču igral dr. Watsona, "njegov" Sherlock pa je bil nihče drug kot oskarjevec Charlton Heston.

Ko so mu ponudili vlogo Sherlocka Holmesa, je bil najprej rahlo skeptičen, a ko se je zatopil v Doylove zgodbe, ga je lik detektiva čisto prevzel. Med snemanjem serije je s seboj nosil knjige in če se dialogi niso ujemali z izvirnikom, zahteval popravke. Tudi zato ima v filmih le redko na glavi značilno lovsko čepico in v rokah pipo, ki sta postali del Holmesove mitologije. "Na originalnih slikah ima Holmes lovsko čepico in pipo le, kadar je na deželi. Zato ju tudi sam nosim le na deželi ali kadar to prikazujejo slike. V mestu pa ne, tega v knjigah ni," je v nekem intervjuju svojo natančnost pokazal Brett. Še bolj pa so bili na podrobnosti mahnjeni oboževalci Doylovega dela, ki so mu na vrhuncu serije pošiljali tudi po 3000 pisem tedensko in ga v mnogih opozarjali na najmanjša neskladja z izvirnikom.

Čeprav je sam opisal svoje videnje Holmesa kot "mešanico med Benom Kingsleyjem in Alom Pacinom s kančkom Daniela Daya Lewisa", je njegova upodobitev detektiva hitro postala kultna. Z nenavadnimi gestami in glasnim odsekanim sarkastičnim smehom je prikazal Holmesa kot človeka, ki za masko hladnega razuma skriva nikoli izpovedane travmatične izkušnje. Brett je leta 1988 v oddaji Terryja Wogana detektiva, ki mu je sam rekel "prizadeti pingvin" ali "črni hrošč", opisal skoraj kot negativca: "Holmesa je zelo težko igrati. Je zelo temno, samotarsko, zasebno bitje. Prikažeš ga lahko samo skozi razpoke. Holmes je hladen, omalovaževalen in osoren - to je težko vsakodnevno prenašati." Ko je Brettu leta 1985 zaradi raka umrla druga žena Joan Sullivan Wilson, je Sherlockovo breme zanj postalo pretežko. Na snemanju naslednjih delov serije so njegova čustvena nihanja postajala vse hujša, dokler ni doživel psihičnega zloma. V bolnišnici so ugotovili, da ima bipolarno motnjo oziroma manično depresijo. Leta 1995 je po radiu v oddaji za ozaveščanje o tej bolezni humorno pripomnil: "Ker sem v poklicu, kjer pomaga, če si malo nor, so moje spremembe razpoloženja prenašali veliko bolje, kot če bi delal v banki ali šoli." Brett se je odločil, da se bo proti bolezni boril in nadaljeval s snemanjem serije o Holmesu, ki je tudi na zaslonu dobil še temnejše podtone, podkrepljene z vidnim slabšanjem igralčevega fizičnega stanja zaradi zdravil.

Tudi v prej omenjenem gostovanju v Woganovi oddaji je opaziti simptome njegove bipolarnosti. Na začetku je nadvse šarmanten, elokventen, gentlemanski, ko pa pogovor nanese na smrt njegove žene, se Brettov obraz spremeni, glas zatrese, govor postane zatikajoč in jasno je, da mu je nadvse težko. Koliko je k njegovi bolezni res prispeval Sherlock, je vedel le on. Producent serije Michael Cox meni, da mu je vloga celo pomagala: "Skozi lik Holmesa je izganjal svoje demone." Na žalost izganjanje ni bilo v celoti uspešno. Le leto dni po končanem snemanju zadnjega dela serije o Doylovem detektivu, ki ga je za vedno zaznamoval, je Jeremyju Brettu leta 1995 odpovedalo srce. Letos mineva petnajst let od njegove smrti, lik Sherlocka Holmesa, kot ga je odigral, pa ostaja edini in neponovljiv.