Kakšna, menite, bo reakcija bralcev te ugledne priloge na ta intervju?

Ljudje, ki bodo zmajevali z glavo in si v nekem trenutku rekli: Vedel sem, da za vsem skupaj stoji določena praznina.

Zakaj?

Zato, ker je zgodovina teh prostorov takšna. Da bi bil tukaj cenjen, moraš imeti določeno mero hermetičnosti. Moraš pobegniti v disharmonijo. Vesti se moraš na točno določen način, fizično moraš biti resen. Takšna je infrastruktura ljudi, ki spremljajo sceno, celo avantgardo. Na zahodu je popularna kultura že zdavnaj del uradne, osrednje kulture, medtem ko pri nas še vedno velja fevdalni koncept, da je prava umetnost nekaj, kar je v večini primerov nekaj nerazumljivega.

In ta obrazec, pravite, se je prenesel celo na generacijo, rojeno v šestdesetih, torej generacijo, ki je prva lahko odrasla pod okriljem popa?

Da, obenem se pa pojavljajo nove in nove generacije mladih, ki trdijo, da imajo stvari svojo vrednost že samo zato, ker niso popularne. Mene je vedno zanimalo nekaj drugega. Kot umetnika me je zanimalo najti zanimive kontekste znotraj popularne kulture. To je moj kurz. Vedno je treba razlikovati pop konfekcijo od pop arta. Na koncu je vse popularno. Vsi delamo za to, da pustimo vtis. Tudi najbolj hermetičen umetnik. Če bi ne bilo tako, bi svojo ploščo spuščal v krogu somišljenikov, bratov oziroma družine.

Pa vendar brez negiranja, brez "beavisandbuttheadovstva" pop kultura ne bi obstajala.

Da, in na koncu sam postaneš enak. Vedno pridejo novi mladi, ki iščejo novo identiteto ter negirajo staro. Vendar pa je na teh prostorih vsaj 50 let možno samo, da si bodisi mutacija turbofolka ali pač ekstremni pripadnik avantgardne umetnosti.

Ali gre morda za to, da frustracija z ruralnim še ni presežena?

Morda gre res za to, da politiki po drugi svetovni vojni, ki so ta fevdalni koncept sprejeli, niso podprli jazza, temveč so šli takoj iz opankov v prvo vrsto baletne predstave ali opere. Vedno se je vztrajalo pri tem, da gre za nekaj višjega. Sam ne trdim, da se mora nekaj najprej prodati v milijon primerkih, da bi dobilo status relevantne umetnosti. V tem primeru se ne bi nikdar prebile dragocene, a manj tiražne zadeve. Pa vendar. Če se zgodi presežek časa, je to vedno očitno. Ko se zgodi nekaj objektivno dobrega. Nekaj, o čemer se strinjajo fakir, delavec, gospodinja, atomski fizik, jaz, ti, ona, on. To se ve, to se prepozna, in niti ni nujno, da ima visoko naklado.

Nekdanji alter je danes malodane mainstream?

Da, kot na primer beatboxer, ki ima 25 milijonov klikov na internetu. A ne gre pozabiti, da je fant izvrsten obrtnik, ki navdušuje z veščino. Spet gre za vrnitev umetniškosti. Resničnega znanja. Klasična sample kultura po mojem počasi izumira. Danes celo didžeji dejansko lahko rečejo, da igrajo. Da ustvarjajo.

Kdo je dober didžej?

To je nekdo, ki zna ustvariti dobro iluzijo, ki te uspe izvleči iz realnosti, da za trenutek pomisliš, da nisi v tem klubu, v tem mestu, v tej državi. To so vendarle mojstri. Ljudje, ki nergajo nad didžeji, češ da oni ne igrajo, temveč zgolj predvajajo glasbo, s tem zgolj kažejo svojo nemoč.

Na kaj pazite, ko delate nove stvari?

Kadarkoli delam kaj novega, poskušam biti drugačen kot prej. Nekaj, da se me ne bi prepoznalo.

Kakšne vrste napor je to?

Uf, to je preoblačenje kože. Beg od svoje lastne predvidljivosti. Najdlje mi je v tem uspelo priti pri pisanju glasbe za serijo Vratit će se rode, sem pa za to glasbo dobil tudi največ pohval. Kar hočem izpostaviti, je, da sem želel eksperimentirati s hip-hopom. Poklical sem enega najvidnejših predstavnikov srbskega hip-hopa, Skyja Viklerja, umetnika širokega spektra, ki je bil sposoben narediti duet s Šabanom Bajramovićem. Tako je nastal komad Lova, kar je na žalost tudi zadnji posnetek Bajramovića. Med druženjem z beograjskimi hip-hoperji sem spoznal nov svet oziroma spoznal, da je hip-hop danes iskrenost, kakršno smo imeli v začetku osemdesetih, ko so se rojevali novi val in podobne zadeve. Neka nova fatalna iskrenost, enostavnost, aranžmajski pogum.

Kdo so stari feni Plavega orkestra oziroma kaj se z njimi dogaja?

Včasih grem na youtube in berem, kaj pišejo stari feni. Naša najbolj popularna pesem je še vedno Bolje biti pijan nego star, ki jo je na netu kliknilo 700.000 ljudi. Mimogrede rečeno, precej iracionalna pesem. V prvem delu govorim, da sva z njo samo dobra prijatelja, v refrenu pa pojem, da sva nekoč bila srečen par, kar mi je razložil prav eden od fenov na spletu. Z opravičilom: "Ne bi hotel težiti, ampak..." Joj, bravo, Loki, sem si rekel. Kakorkoli. Svoje fene smo presenečali znova in znova. Za Suado so nam na primer očitali, da je čisti narodnjak, čeprav je Suada zgolj incident v našem pop repertoarju. Da ne govorim o dogajanjih ob drugi plošči Smrt fašizmu, ki se je pojavila sočasno z razpadanjem percepcije Jugoslavije kot mirne dežele.

V čem je bil problem?

V tem, da smo uporabili tabu besede, kot so fašizem, Truman, Hitler, kralj Peter. Spominjam sem, da so ljudje v restavracijah utihnili, če smo vstopili v prostor. Slišalo se je samo zvoke naših žličk, s katerimi smo mešali po čaju.

Zakaj?

Bilo jim je preveč. Celo radikalnejši prijatelji iz novoprimitivskih vod so menili tako. Bili smo na prvih straneh dnevnih časopisov, najresnejših časnikov. To je bilo leta 1986. Spomnim se znanega novinarja, ki je na TV dejal, da je naš glasbeni svet kot septična jama, da pa svež drek najhitreje izplava. Nato so spustili naš spot. Resne avtoritete so se razpisovale o nas na dveh do štirih straneh. Vse to je trajalo leto dni. Na eni strani smo imeli torej velike težave z osrednjimi centri moči, na drugi strani pa smo pri alternativcih veljali za režimski bend. Takrat nas je rešila publika. Song Sava tiho teče nas je katapultiral na turnejo, ki je trajala 360 dni. No, še danes čutim posledice druge plošče. Breme. Na nek način so mi bila porezana krila kreativnosti in poguma. Tretja plošča se je imenovala Sonce na oknu. Govoril sem samo še o ljubezni.

Koliko let ste tedaj imeli?

Štiriindvajset. Takrat sem začel kaditi. Za tretjo ploščo smo v studiu zapravili tisoč ur.

Uf. Če bend zapravi tisoč ur v studiu, lahko to mirno diagnosticiraš kot sranje. Se strinjava?

Hahaha, točno to! To je indikator strahu in negotovosti. Porabili smo ure in ure zaradi strahu, da ne bomo izpolnili pričakovanj.

Koliko posnetih pesmi ste zavrgli?

Vsaj deset. To ploščo je zapustilo pet snemalcev. Vse skupaj je bilo na robu patološkega. Zgubljal sem kriterije. Komad Kaja sem miksal dvanajstkrat, potem pa sem šel na poroko tete, tam igral s hotelskim bendom vso noč, nakar sem se nekako ozdravljen vrnil ter ploščo zmiksal v štirih dneh.

Ste pred izidom nove plošče. Kako to?

Ta bend je vse kaj drugega kot estrada. To je zgodba o prijateljstvu, o življenjih, kakršna bi lahko bila, pa niso ali še bodo. To je moj edini bend. Poklical me je bobnar Čera in predlagal, da morda ne bi bilo slabo, če se spet sestavimo. On me vedno premakne. Že od vsega začetka je bilo tako. Midva sva prva člana Plavega orkestra. Drugi so prišli kasneje. On je vojak sreče. Ko enkrat štartamo, postane vznemirljivo, ko opazim, da zadeva vznemirja tudi druge tako ali drugače vpletene, od snovalcev odra naprej. Vse to se začne premikati, in to je dober občutek.

Kot da se začne premikati velik, težek konvoj?

Da, in to te vedno prepriča. Treba je povedati, da sem snemanje plošče prekinil. Dva meseca sem bil v Zagrebu, vsak dan sem od 10. do 23. ure ždel v studiu, potem do štirih zjutraj še editiral, odspal nekaj ur in naslednje dopoldne nadaljeval. Enostavno sem pregorel. Prvega januarja sem v Neumu doživel opozorilo. Enostavno sem padel skupaj. Še nikdar nisem tako izgubil nadzora nad svojim življenjem.

Se ni dalo delati bolj lagodno?

Ko se odločimo za ploščo, se počutim kot medved, ki ga naenkrat osvetlijo žarometi avtomobila. Vsi pričakujejo dobro, odlično, nekaj novega. Mi smo podzavest bivše Jugoslavije, kot čevapčiči in sladoled. Zato so pričakovanja velika. Temu se ne da pobegniti. Smo bend, eden redkih, ki je dobrodošel v vseh krajih bivše države.

Kako izgleda, ko prinesete starim kolegom iz benda nove komade?

Na Bjelašnico, kjer smo uigravali material, sem prinesel 25 pesmi. Kako gre to? Ja, odigram komad, vprašam, recimo, basista Čero, kakšen sem mu zdi, on pa odgovori: "Meni je dober." Takoj ga zavržem. Tisti "meni" je preveč indikativen, zato pa vsem zasijejo oči, če je kaj dobrega. Ampak v bistvu nikoli ne veš. Recimo pesem Uspomene s plošče Long play. Vsi smo bili mnenja, da je to najboljša pesem, kar jih je Orkester kadarkoli posnel, potem pa je prišel nastop v živo. Štartali smo s tistim mističnim uvodom, ga razvili do točke, da smo tolkli iz vseh topov, učinka pa nobenega. Publika je ostala hladna. Življenje je vedno nekje drugje.

Mar niso ta presenečenja, ta izmuzljivost življenja, pravzaprav zabavna?

Sem v nekoliko posebnem položaju. Imam pogled tako na dno kot na elito. V okoljih, kjer radi nekoliko več razmišljajo, se sprašujejo, kako obvladam množice, ko sem z ljudstvom, se pa ljudje sprašujejo, ali sem res povsem njihov oziroma ali nisem nekaj malega vseeno subverziven.

Kako pomembna strategija pri takem življenju je preprosta vljudnost oziroma prijaznost?

Kupil sem si knjigo Faktor ljubeznivosti, kjer na nekem mestu govori o tem, da je enkrat treba reči ne. Ugotovil sem, da sem preveč ljubezniv z ljudmi in da se mi dogajajo grozne situacije, ko nekoga na ulici pozdraviš ljubeznivo, on ti pa odgovori kvečjemu s komaj razumljivim mrmranjem. V tistem trenutku se odločiš, da ne boš nikoli več ljubezniv, potem pa spet popustiš. Ni pa mi jasno, zakaj ljudje hočejo na tak način dominirati nad soljudmi. Rad bi to ugotovil.

Vem, da redno sledite vsem glasbenim novostim, da tedensko preberete kakih deset revij, da še vedno strastno sledite trendom.

Da, sem eden od prvih sto uporabnikov interneta v Sloveniji, odkar mi je Jonas prodal svoj računalnik. Sam znam razstaviti računalnik in da, še vedno sem zelo "apgrejdan" na sedanjost. Ne iz šminkerskih vzgibov. Enostavno sem lačen tega. Žal mi je, da ne bom živel tisoč let in da ne bom videl, kaj bo takrat. Samo zato. Poleg računalnika, interneta, revij berem veliko knjig, redno brskam po antikvariatu. Ko gledam svojo prenapolnjeno klet filmov, knjig, trakov in drugega materiala, me žalosti, da ne bom mogel vsega predelati.

Ste veliko sami?

Nikoli mi ni dolgčas. V sobi, ki bi bila zgolj obložena z gumo, bi si našel zabavo. Imam pa kdaj, ko se vrnem s pohoda po svojih slonjih stezah po mestu, zvečer tisti občutek, da so vsi po nekih super dobrih zabavah, da si prirejajo večerje po stanovanjih, ti pa si absolutno sam, zunaj vseh dogodkov. Potem grem v kako drugo mesto in ugotovim, da moje življenje obstaja le, kadar se mi menjajo slike. Da sem za vedno izgubil bazo. Da lahko živim samo tako, da se gibljem.

Ali se bojite izgube energije in strasti, ki jo človek potrebuje za stalno gibanje?

Če bi lahko, bi se takoj podpisal pod to, da mi ni treba več nič početi. V zadnjih dneh sem se raztrgal od letanja med Trstom, Zagrebom, Beogradom, Tuzlo, Sarajevom. Nimam rad, če dočakam zoro buden. Počutim se umazano. V zadnjih letih sem zaradi dela dočakal tisoč zor. Zasitil sem se jih. Upam, da bom že z naslednjim letom po sedem mesecev preživel na otoku.

Kateri predsodek o sebi bi radi pri ljudeh razbili?

Enkrat v osemdesetih sem šel na razstavo Umetnost na območju Jugoslavije od prazgodovine do danes in spomnim se nekaterih, ki so, ko so me zagledali, rekli: "O, tudi ti si tukaj?! Res fino." Kot da je to popolno čudo. Jaz, mesar in oskrbnik konj. Kljub vsemu sem hodil v umetniško šolo in malce zaboli, če začutiš, da o tebi veljajo takšni predsodki. Vendar pa mi je v bistvu vseeno.

Kako ste doživeli zadnji pripetljaj med Emirjem Kusturico in zagrebškim novinarjem Stankovićem?

Kaj naj rečem? Kusto poznam. Tako kot jaz izhaja iz punk kulture. Ima punkerski grif. Ljudje to sicer marsikdaj pripisujejo marsičemu drugemu, gre pa enostavno za trzaj, ki je v njem. Ko mu gre nekaj na živce, gre nujno v kontro, vendar pa so to zelo občutljive stvari. Moj komentar na vse nas, ki smo se po svetovnem zemljevidu raztresli, kot bi razsul pest riža, je, da nas je ta vojna razbila. Razbila nas je tako zelo, da mi je včasih preprosto žal, da ne sedimo na terasi Doma pisateljev, kot se je to dogajalo še tam '89, pijemo, se zajebavamo in ima vsak svoja stališča, kot da je življenje igrani film. Udeleženci predstave Avdicija so se po 25 letih dobili na sarajevski akademiji scenskih umetnosti. Z vseh koncev sveta so prišli in naredili malo predstavo. Ob tem se mi je po dolgem času zgodil cmok v grlu, kajti živimo v času razdvajanja. Novinarji se kregajo z novinarji, politiki s politiki, glasbeniki z glasbeniki, nihče več nikogar ne prenaša. Zakaj si z njim, če sem jaz z njim skregan, ti očita znanec. Nevzdržno! In kakšno olajšanje je, ko ljudje pozabijo stare zamere in se ponovno snidejo. Zato me je to tako ganilo. Vsi so se potem vrnili nazaj k svojim življenjem, vendar pa so se srečali in to naredili. Kajti to življenje zares mine hitro in res ne vem, zakaj bi čas, ki ti je namenjen, obremenjeval s sovraštvom. Sam sebi tega ne dovoljujem. Iskreno sem odpustil vsem, ampak zares vsem in iz srca. Vedno počakam, da me mine ta neka togota in potem odpustim. To olajšanje bi ljudje morali bolj ceniti. Kajti človek, ki v sebi kuha zamere, zboli.

Reciva kaj o pesmi Iznad Tešnja, komadu iz filma Gori vatra in komadu, ki vselej, ko se zasliši iz zvočnikov v kateremkoli prostoru, ukrade kompletno pozornost oziroma odda energijo. Velekomad.

Za večino mojih pesmi, ki sem jih napisal za filme, ljudje mislijo, da gre za narodne pesmi iz arhiva, gre pa za to, da sem jih nalašč patiniral. Imam spoštovanja vreden "kafanski" repertoar. V katerikoli kafič v BiH pridem, lahko slišim pet ali šest svojih pesmi. Recimo Malo je malo dana, pa Iznad Tešnja. Velik kompliment sem doživel, da balkanski Frank Sinatra Zvonko Bogdan s svojim tamburaškim orkestrom poje mojo pesem A ti se nečeš vratiti, pesem iz serije Vratit će se Rode. To me dela srečnega. Obstaja možnost, da se ob teh komadih sploh ne bo več vedelo, da so moje, temveč bodo to narodne pesmi.

Vedno, od samih začetkov, ste kazali smisel za tovrstno glasbo. Recimo za valčke, ki mi, ne vem zakaj, delujejo, kot da so neke vrste avtohtona sarajevska glasba.

Da, podobno, kot je nekako imanentna Sarajevu tudi italijanščina. Zato sem naredil projekt Hotel Evropa, ki je sicer stari secesionistični avstro-ogrski hotel, ki ga samo nekaj metrov deli od začetka orientalnega sveta Baščaršije, čez cesto pa je trepetajoči pokvarjeni socialistični neonski napis Samoposluga. Ta hotel je odmev daljnega sveta, katerega del ne bomo nikoli. A če smo Plavci izšli izpod plašča kogarkoli, je bil to plašč Elvisa J. Kurtovicha. To so ti akordi, ki zapopadajo fumato leta, vročega avgustovskega dne. Njegov predvečer. Ta pastel Mediterana, ta stik z življenjem. Ko pomislim na najlepše, pomislim na to. V tem je vzvišenost popa. To so ti akordi - C, A, F, G. Melanholični akordi. Niso pesimistični, samo malce žalobne note imajo.

Da, akordi, ki zvenijo, kot da jih je bivša Juga prevzela predvsem od Beatles, vendar pa predelala po svoje.

Juga jih je priredila. Te akorde najdeš v redkih komadih Princea, na primer v I could never take a place of your man ali pa v When You Were Mine. Te akorde imaš v Lažeh, v Goodby Teens. Elvis, Orkester, Idoli, to smo bendi poletja. To so komadi o tem, kako si mlad, kako greš poleti zmagovito v mesto, prihodnost pa diši izza vsakega vogala.

Da, samo superge so že malce usmrajene, kar pa niti ni pomembno.

Hehehe. In sam si doma. In čakaš, da se prijatelji vrnejo z morja. Sveti dnevi dolgočasja. To je bistveno za Orkester in za mnoge bende jugo popa.

Nikdar niste igrali plesne glasbe?

Nikdar! Nad tem smo se zgražali. Bend na odru ne more plesati. Lahko se samo giblje.

Vendar pa ste vi imeli svoj ples, neki kazačok, in še kaj.

Da, vendar je šlo za karikiranje. Posnemal sem gibe narodnih pevcev. Najprej gibe nekega narodnega pevca, ki je bil nekoč boksar, ne smem pa povedati imena, ker bo takoj prišlo do njega.

O, ne, skoraj nujno bi bilo njegovo ime!

Okej, ime mu je bilo Hasan.

Dudić?

Hehe, ne bom povedal več od tega. Imel je opazne boksarske gibe. Lahko povem, da sem finto, ko dam roki skupaj, posnel od Zekerijaha Djezića. Tisto, kar je videti kazačok, je adam-antovska finta. So pa tukaj gibi še enega narodnega pevca, ki je, držeč se za srce, sugeriral čistočo čustva, čemur sem dodal oziroma to križal s srbskim plesom, ko se plesalci primejo za brezrokavnik. Seveda pa ne smemo pozabiti na Čolića iz dobe festivalov, ko gre z rokama predse navzgor, naglo obrne dlani in zapoje.

Vendar pa je bilo mamicam to všečno.

V bistvu smo se hecali. Bili smo novi primitivci, potem ko smo videli, da zadeva deluje, da postaja nenormalno popularna, saj smo prvo ploščo prodali v pol milijona primerkih, pa smo postali tudi manj cinični. Z vse večjo popularnostjo smo doživljali vse večji konceptualni poraz in postajali vse bolj osamljeni.

Kdaj je bil bend na najnižji točki?

V času druge plošče, ko smo pred vstopom v dvorano morali leči po tleh, da so nas varnostniki pregledali, da morda ne vnašamo kaj sumljivega. Takrat so nas redno strašili. A vse je minilo in danes je dobro, na kakršen način je minilo.