"Hrvaški želim predsednika, ki se bo zavedal njenih antifašističnih temeljev in se bo boril proti korupciji močneje, kot sem se tudi sam", je med drugim dejal Mesić, ki je posredno za svojega naslednika podprl predsedniškega kandidata hrvaških socialdemokratov Iva Josipovića.

Mesić je že na začetku svojega prvega mandata pred desetletjem sprejel ustavne spremembe, s katerimi je takratna vladajoča koalicija "detuđmanizirala državo" z zmanjšanjem predsedniških pooblastil in je praktično neomejeno politično moč iz rok predsednika prenesla na sabor in vlado.

V njegovi ožji pristojnosti so bili zunanja politika, obrambna in varnostno-obveščevalne službe, ki jih je urejal v sodelovanju z vlado. Sicer pa je Mesić kot predsednik s svojimi opozorili, kritikami in nasveti oblikoval tudi ostale segmente življenja. Opozarjal je na korupcijo, tudi v vladi, stanje v gospodarstvu in vse slabši standard državljanov, pozornost medijev pa je pritegnil tudi s svojimi duhovitimi komentarji.

V politiki je od sredine 60-tih let prejšnjega stoletja, ko je bil poslanec v saboru. Zaradi sodelovanja v "hrvaški pomladi" je v 70-tih letih minulega stoletja leto dni preživel v zaporu v Stari Gradiški. V politiko se je vrnil leta 1990, ko je stopil v Hrvaško demokratsko skupnost (HDZ) in je po prvih večstrankarskih parlamentarnih volitvah 1990 postal prvi hrvaški premier.

Bil je zadnji predsednik predsedstva nekdanje Jugoslavije. Po mandatu v Beogradu je postal predsednik hrvaškega sabora, a so ga s tega položaja leta 1994 odstavili, ko se je sprl s sedaj pokojnim predsednikom Hrvaške Franjem Tuđmanom glede politike do BiH. V tem času sta izšli tudi njegovi dve knjigi. Prva leta 1992 z naslovom Kako smo zrušili Jugoslavijo - politični spomini, ki so jo nato ponovno objavili leta 1994 pod naslovom Kako se je zrušila Jugoslavija.

Napovedal je že, da bo napisal tudi svoje predsedniške spomine. Starosta hrvaške politike, ki je bil rojen 24. decembra leta 1934, do danes še ni podrobno razkril svojega političnega angažmaja po poteku sedanjega predsedniškega mandata, je pa napovedal, da bo na voljo tako vladi kot prihodnjemu hrvaškemu predsedniku.

Kot je večkrat ponovil, mu je najbolj žal, ker v Hrvaška v njegovem mandatu ni vstopila v EU. Zaradi tega je delno obtoževal Slovenijo, ki je leto dni blokirala pogajanja med Zagrebom in Brusljem, obenem pa se je zavedal, da Hrvaška tudi sama ni storila dovolj, da bi zaključila pogajanja v njegovemu mandatu. Je pa Mesić med prvimi podprl arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško, ter pozdravil dogovor premierov obeh držav, Boruta Pahorja in Jadranke Kosor.

Njegov odnos do Slovenije je nihal tako kot odnosi med državama, večkrat pa je s svojim izjavami razburil slovensko javnost, kot je bilo v primeru, ko je dejal, da so hrvaški partizani osvobodili slovensko Primorje in Trst in bi Slovenija morala biti hvaležna, saj bi sicer "gledala na morje z oddaljenosti 20 kilometrov". Dejstvo je, da je kot diplomirani pravnik ves čas poudarjal, pomembnost reševanja spora o meji na podlagi mednarodnega prava.

Svoj prvi uradni predsedniški obisk v tujini je imel pri takratnem slovenskem predsedniku Milanu Kučanu leta 2000, s katerim sta se srečala nekajkrat, tako kot s pokojnim slovenskim premierom in predsednikom države Janezom Drnovškom. Z bivšim premierom Janezom Janšo sta se srečale le enkrat neuradno. Predsednik Danilo Türk ga je na obisk v Ljubljano uradno povabil novembra 2008, ko sta se srečala v Zagrebu. Mesić naj bi Slovenijo obiskal le štiri dni pred iztekom svojega drugega predsedniškega mandata.

V zvezi z BiH je spoštoval Daytonski sporazum in je nasprotoval tretji, hrvaški entiteti v BiH. Trdil je, da morajo Hrvati v BiH sami poskrbeti za svoj položaj znotraj države v sodelovanju z ostalima konstitutivnima narodoma. Prizadeval si je tudi za dobre odnose s Srbijo, vedno pa poudarjal, da je bila Hrvaška žrtev agresivne politike Slobodana Miloševića in ostalih velikosrbskih nacionalistov.

Mesiću je uspelo med svojima predsedniškima mandatoma izvleči Hrvaško iz mednarodne izolacije, v kateri je bila v Tuđmanovih časih. Uradno se je srečal z voditelji vseh svetovnih sil, hkrati pa je poudarjal pomembnost odnosov z neuvrščenimi državami. Leta 2003 je nasprotoval napadu ZDA in njenih zaveznikov na Irak, ker so ga začeli brez soglasja ZN.

Trdna stališča in značaj je kazal tudi doma, ko je celotno desetletje, pogosto kot edini, neutrudno "premagoval ovire v glavah", ter ostro kritiziral tiste, ki so hoteli obuditi neslavni del hrvaške zgodovine iz časov Neodvisne države Hrvaške (NDH) in poražence iz druge svetovne vojne slaviti kot zmagovalce.

Njegov sloves antifašista ni omajal niti posnetek iz začetka 90-tih let minulega stoletja, ko se je pozitivno izražal o NDH. Očitali so mu tudi, da je politični kameleon, ker je bil član hrvaške Komunistične zveze, HDZ, svoje stranke Hrvaških neodvisnih demokratov (HND) in nazadnje Hrvaške narodne stranke (HNS). Preden je zaprisegel kot hrvaški predsednik je članstvo v tej stranki zamrznil.

Vsakič posebej so odmevale njegove izjave, ko je ocenil, da naj bi se Rimskokatoliška cerkev na Hrvaškem v nasprotju z ustavo vpletala v vprašanja države. Znani so njegovi besedni spopadi s posameznimi duhovniki in urednikom škofovskega tednika Glas koncila. Je pa proti koncu svojega drugega mandata uradno obiskal Vatikan.

Že na začetku svojega prvega mandata je upokojil ducat hrvaških generalov, ki so bili nezadovoljni s posttuđmanovskimi političnimi spremembami leta 2000 in so se nameravali angažirati v politiki.

Zaradi pričanj pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu na sojenjih hrvaškim generalom so ga najbolj glasni nasprotniki iz vrst hrvaških desničarjev in konservativcev razglasili za izdajalca. Sodelovanje s haaškim sodiščem je sicer sodilo med njegove prioritete.

Nasprotniki so ga pogosto napadali tudi zaradi domnevnih pristnih povezav z osebami iz kriminalnega podzemlja ali zaradi vpletenosti v gospodarski kriminal, sicer pa se preiskovalci niso oglasili. Odločno je zanikal vse obtožbe in namige. Burne odzive so imele tudi njegove odločitve o pomilostitvah zapornikov.

Mesić je bil deset let najbolj trden del hrvaškega političnega sistema. Prestal je vlado Ivice Račana, eno in pol Iva Sanaderja in dočakal vlado Jadranke Kosor, ki jo je kot predsedniško kandidatko premagal v drugem krogu prejšnjih predsedniških volitev leta 2005.

V skladu s hrvaško ustavo ima Mesić po koncu mandata pravico do urada, voznika, dva zaposlena in državne varnostnike vse do svoje smrti, kar mu njegovi nasprotniki že očitajo kot prevelik strošek za državo.