Z današnjim, zadnjim delom Barbarinega pisma, se poslavljamo od njenih dogodivščin s Pacijem, moškim, ki je nenadoma prišel v njeno življenje in ji prekrižal ustaljeni red. Predvsem pa je prinesel povsem nove navade, kar se tiče zavezanosti čistoči, izjemni higieni in skrbi za bleščeč videz prostorov. Ampak v življenju je pač tako, da je nekatere zadeve treba dati na tehtnico: nekaj daš, da nekaj dobiš. Kot je priznala že v enem od prejšnjih nadaljevanj, je s Pacijem hudo, brez njega pa še težje. Lepo, mar ne? Za konec te zgodbe jo je doletelo še to, da je pristala v mavcu. Barbaro prepuščamo njenim dogodivščinam in jo vabimo, da se še kdaj oglasi, rubriko pa prepuščamo dogodivščinam drugih bralcev. Sestavni del vsakega življenja so, če se jih zavedamo ali ne. Včasih je dobro, da jih porazdelimo med druge in zato vabljeni, da sodelujete z nami.

Na lov za gobami

Paci mi je večkrat rekel, da morava sem in tja kdaj na sprehod v naravo, da se bom jaz, mestno bitje, nadihala pravega zraka v zares čistem okolju. Rekel pa je še, seveda, da morava združiti prijetno s koristnim, kar pomeni iti gobarit.

Najprej je nastal problem, kaj naj nataknem nase. "Najstarejše hlače, kar jih imaš, staro srajco in staro jakno," je poznavalsko svetoval, ker se med potjo lahko kje zataknem in strgam, zato je škoda lepih in novejših cunjic. Ugovarjala sem, da bom v takih oblačilih videti katastrofalno, zato je dodal, da greva v gozd in ne na promenado.

Vrgla sem torej nase neke krpice, sedla k njemu v avto in tako sva se odpeljala v gozd. Pokrajina je bila prekrasna. Med potjo mi je zabičal, da v primeru, če se kje izgubim, ne smem tavati naokoli, ampak moram mirno počakati na tistem mestu, saj me bo on že našel, ker bo šel po poti nazaj v tisto smer, kjer me je zadnjič videl. Na vsak način pa morava ostati na vidni razdalji. In tako sva začela iskati gobe.

Našla sva nekaj lisičk, jurčka na žalost le enega, poleg tega pa še nekaj drugih gob, o katerih se mi niti sanjalo ni, kakšne naj bi bile. Motilo ga je, ker so bile poti uhojene in videlo se je, da je tod hodilo veliko ljudi. "Greva na dve, tri strminice," je rekel. V mojih možganih se je takoj utrnila misel o definiciji strminic v Pacijevem smislu, da to najbrž ne bodo prav majhne strminice. No, in tako sva šla na prvo, ki res ni bila huda, našla pa sva dva lepa jurčka, vsak po enega. Druga strminica je bila težja in bolj zahtevna, tako da sem nekajkrat hodila po štirih. Ustavila sva se in potožila sem, da čutim utrujenost. "Prav," je rekel, "potem greva po bližnjici navzdol proti avtu." Tako sva šla po majhnem klančku navzgor, z vrha hribčka pa bi šla po precej strmem klancu in potem le še kakšnih dvesto metrov po travniku do avta.

Navzdol? Saj, saj… Po kakšnih 50 metrih sem zdrsnila na veji, ki se je skrivala pod listjem, in že sem se peljala, seveda po riti, najmanj pet metrov navzdol. Jasno, kaj pa, da sem se pri tem tudi udarila. Na treh četrtinah strminice sem čofnila še enkrat, ker sem se spet zataknila z nogo na neki vejici, in to z rokami naprej, potem pa drsela po trebuhu kakšnih pet metrov, oprta na komolce "po bližnjici" proti avtu. Paci je bil čisto tiho, podal mi je roko, me malo počistil in rekel, da je do travnika le še dobrih 50 metrov. Ko sva prišla do avta, je vzel v roke neko omelo, me z njim na grobo očistil, posadil na sedež in že sva se peljala proti domu. Tisto omelo mi nikakor ni šlo v račun in vprašala sem ga, zakaj ga ima v avtu. Spet v njegovem stilu: pojasnil mi je, da z njim čisti kolesa svojega avtomobila. Mislila sem, da me bo razneslo.

Doma sem se pogledala v ogledalo in pred seboj zagledala popacano in blatno bitje, ki bi moralo z obleko vred v pralni stroj. Bila sem utrujena, potolčena in prav nič navdušena nad Pacijevo idejo o združevanju prijetnega s koristnim.

Dan pozneje me je vse bolelo, v postelji sem bila do 11. ure dopoldne, komaj sem se premikala pa tudi rahlo črna sem bila po nogah in roki. Še bom hodila po gobe, ampak na tržnico.

Oktober se je, hvala bogu, iztekel in upam, da bo konec mojega izobraževanja v stanovanju in načela nazaj k naravi. Pismo zaključujem v mavcu. Barbara

Žalostna pravljica

Nekoč so v temnem gozdu živele temne sile (zavist, jeza, pohlep ter njihovi bližnji in daljni sorodniki). Večkrat so šle proti vasi, kjer so živeli ljudje v sožitju z dobrimi silami (veseljem, upanjem, ljubeznijo, sočutjem in z njihovimi daljnimi in bližnjimi sorodniki). Temne sile so večkrat hotele ven iz gozda in med ljudi, a so jih prebivalci vasi vedno pregnali nazaj v gozd. Tam je v tistem času vladalo ljubosumje, zato so vsi skupaj tuhtali in tuhtali, kako bi prevzeli nadzor v vasi. Pa so se domislili: naredili so lunin mrk in medtem ko so vsi skozi očala zrli v nebo, se je pohlep, ki je imel tedaj prav največ moči, prikradel med ljudi in njihova srca spremenil v denarnice, se naselil v njih in za seboj potegnil še druge iz temnega gozda. Nekaj ljudi je pravočasno spoznalo, kaj se dogaja in so z vsemi dobrimi silami pobegnili v gozd. Tam se skrivajo in tuhtajo, kako bi ljudem vrnili srca in pregnali temne sile, ki so zavladale svetu. Ljubica