Okoli 10.30, z manjšo zamudo, a kdo bi se ob izjemnih in kreativnih ljudeh oziral na čas, ali celo sekiral zaradi njega, je zazvonil telefon. "Tukaj sem, kjer strežejo 'kuhanca'," se je slišalo z druge strani slušalke. To je bil glas Marka Grilca, zmagovalca deskarskega Wimbledona v prostem slogu, spektakla z imenom TTR v Innsbrucku.

Nekaj sekund za tem je sledil pozdrav in stisk rok. Njegov korak je bil lahkoten, glas umirjen, povsem "u izi", bi rekli najstniki. Oblečen je bil v "fri stajl" slogu, dežnika kljub gostim dežnim kapljam ni potreboval. Zadostovala je kapa z napisom sponzorja. Okoli vratu je imel verižico, na njej pa dva talismana. "Od mame imam majhne ključe, od očeta pa obesek. Potreboval sem nekaj za srečo. Nekaj, kar me bo spominjalo na njiju," je dejal. Med fotografiranjem je bilo jasno, da je pozornosti medijev vajen, pa tudi, da se z njimi pretirano ne obremenjuje. Ko je dobival navodila, kako naj se postavi, je iz žepa povlekel fotoaparat in slikal Dnevnikovega fotoreporterja. "To počnem vseskozi, ker želim čim več stvari objaviti na svojem novem blogu," je pojasnil.

Ne mara ukazovanja

Že ob bežnem stiku z zvezdnikom deskanja v prostem slogu ni bilo težko uganiti, zakaj se ni odločil za kakšen bolj tradicionalen šport. "Včasih sem se ukvarjal z drugimi športi. Vsa pravila so bila predpisana. Imel si trenerja, vedel si, kaj moraš delati. Postal si nekakšen robotek. Drugi so ti govorili, kaj moraš delati, sam si se moral držati le nekaterih pravil. Deskanje mi je bilo všeč, ker mi je dalo svobodo," je dejal in nemudoma dokončno razbil dvom o tem, kakšen trening (trenerja nima), življenjski slog in način razmišljanja so mu pisani na kožo: "Ni mi všeč, če mi drugi ukazujejo, kaj naj počnem."

Pogovor je stekel brez nepotrebne zadržanosti. Tančica, ki običajno stoji na poti ob prvem stiku med ljudmi, se je bliskovito tanjšala. Bil je gostobeseden, odprt in nevsakdanji. Ena od tem je bila strah. "Ta je vedno prisoten in dobrodošel. Če ga ne bi bilo, bi bilo lahko le še slabše. V tem primeru bi si lahko res kaj naredil. Strah poskrbi, da ne prestopiš meje." Kaj pa pritisk? "Tu se dela razlika med dobrimi in vrhunskimi. Moraš najti pravo mejo med strahom in prepričanostjo vase. Sam se dobro odzovem na strah ali pritisk, pa naj gre za strah pred plazovi ali snemanje filma. Z leti sem se naučil, kako moram reagirati." Strah večkrat poskrbi, da se izogne padcem. A brez slednjih kljub temu ne gre. "Ko sem si lansko leto spahnil kolk, je bilo grozljivo. Tega padca nato nisem hotel niti videti. Še danes ljudje pravijo, da je bil eden najhujših, kar so jih kadarkoli videli," se je spomnil na eno najbolj grenkih izkušenj v karieri. Podobne imajo tudi njegovi "soborci". "Na TTR v Innsbrucku je eden od tekmovalcev preskočil cel skok. Na prvi pogled se je zdelo, da je šlo za smrtni padec. Z 20 metrov je padel naravnost na led. Veliko sreče je, da si pri takšnih padcih nihče ne naredi kaj hujšega. Veliko zaslug imata tudi fizična pripravljenost in naučenost. Naučiš se padati in veš kdaj bo šlo kaj narobe. Vedno skušaš z nogami ublažiti udarce."

V Avstriji junak, doma (še) ne

Zmaga v Innsbrucku mu je spremenila življenje. Če ne bi bil Slovenec, bi mu ga še bolj. "To tekmovanje ima v deskarskem svetu takšno veljavo kot Wimbledon v tenisu. V Innsbrucku so zmagovale le deskarske legende. Že to, da sem bil med 16 povabljenci, je bilo neverjetno. Tri dni nisem nehal dajati intervjujev. Večinoma za tuje medije. Toliko ljudi mi je čestitalo, da niti nisem več vedel, kdo je kdo. Zanimivo, da sem bil dan po zmagi v avstrijskem časopisu na naslovnici, v Sloveniji pa sploh ne vem, če je kje bila kakšna slika," ni bil navdušen nad pozornostjo v slovenskih medijih. "Svetovni pokal se s to tekmo ne more primerjati, spremlja jo na milijone ljudi. Če bi bil Američan, bi bil po takšnem uspehu preskrbljen do konca življenja. Problematično je, ker je trg v Sloveniji zelo majhen. Trudim se, da bi kaj iztržil iz tega, a je težko. Če sem paradni konj določenega podjetja za slovenski trg, sem že v štartu manj vreden kot nekdo drug, ki prihaja iz večje države," je dejal 26-letni Ljubljančan, ki poleti svoje telo uri tako, da se z desko požene na valove v toplih krajih: "Po značaju sem zagrizen. Tudi če sem doma v Ljubljani, vedno skrbim za svoje telo. Nikoli ne mirujem. To je posebej, ko prideš nekoliko v leta, zelo pomembno. Na snegu sem od avgusta do junija. Če hočeš biti v svetovnem vrhu, moraš športu posvetiti vsak trenutek, ki ga imaš na voljo. Kadar ne deskam na snegu, se ukvarjam z drugimi športi, deskanje na valovih pa je na vrhu moje lestvice priljubljenosti." Medtem ko v Sloveniji šport, s katerimi se ukvarja, ne uživa velike pozornosti, je navdušen nad priljubljenostjo deskanja na snegu v drugih državah, predvsem v ZDA. Postregel je s primerom: "V ZDA je Shaun White, ki spada med najboljše deskarje, velik zvezdnik. Je zelo slaven. Osebno ga poznam in vem, da v ZDA nikamor ne more iti, ker ga vsi 'napadejo'. Je poznan vsem ljudem, podobno kot na primer Brad Pitt. Alpski smučar Bode Miller je sicer znan, a niti približno ne tako kot Shaun White. Spomnim se dogodka z letala po eni od Sahunovih velikih zmag. Toliko časa so ga ljudje pozdravljali in prosili za avtograme, da je moral posredovati kapitan letala." White ni edini zvezdnik, ki ga je Grilc spoznal. Na Kitajskem je nekaj besed spregovoril s košarkarskim zvezdnikom Kobejem Bryantom, najbolj pa ga ja navdušil Dietrich Mateschitz, lastnik slovitega podjetja Red Bull: "Večkrat me preseneča, kako so ljudje, ki so slavni, preprosti. To so osebnosti z vizijo in ciljem, a imajo stik z realnostjo. Takšen je Mateschitz. Veliko ljudi ima 15 minut slave, a če tega ne znaš ohranjati, vse skupaj hitro izgine. Bolj kot slavna imena me zanimajo ljudje, ki slepo sledijo svojim ciljem in imajo vizijo."