Ti se soočajo z dvema predsodkoma: s pozicijo umetnostne obrti, ki je porinjena nekam na rob, in z odnosom do afirmativnega govora o nacionalni identiteti, ki večinsko levičarski kulturni srenji premočno diši po tradicionalizmu in konzervativizmu. Polje kulture naj bi na eni strani zavzemala "visoka" kultura, na drugi pa popularna in vulgarna kultura. Ravno projekti striparjev in ilustratorjev, kot so na primer Slovenski klasiki v stripu (Mladina in Stripburger) z interpretacijo leposlovja v stripu ali projekta Bienala neodvisne ilustracije Fajn izdelki in Zgodbe z dvorišča, nastopajo proti tovrstni polarizaciji kulture, do katere je bil kritičen že Adorno. Pri tehtanju smisla tovrstnih posegov v ljudske navade in ob preverjanju njihove idejne globine se najprej vprašamo o tem, kako sodobni vizualni umetniki rešujejo zagato z vprašanjem nacionalne identitete. Pri nekaterih umetnikih, kot je na primer hrvaški performer Siniša Labrović, ki je prevzel obliko sinjskih guslarjev za smešenje nacionalnega ponosa v krajih, kjer so razbijali partizanske spomenike, je uporaba ljudskega izročila nedvoumno "negativna".

Mladega ilustratorja Urha Sobočana, ki že več kot dve leti z babico, priznano klekljarico Ivo Sobočan, razvija ilustracije na podlagi idrijske (žirovske) čipke, pa do ukvarjanja s temi elementi niso pripeljala le zgoraj nakazana razmišljanja, temveč večplastnost nacionalne identitete, zaradi česar odnos do nje ne more biti zgolj omalovažujoč, pa tudi ne docela pritrdilen. Avtorja je do razmisleka o izročilu in navezavi izročila na osebne zgodbe pripeljala ločitev od domačega okolja med dodiplomsko študijsko izmenjavo na Poljskem in magistrskim študijem v Londonu. V čipki je prepoznal izročilo Vzhoda, ki je kulturno nezdružljivo z Zahodom, kjer živi in dela. Ob njegovi razstavi na Poljskem je na primer nekdo zapisal, da gre pri čipki za slovensko in poljsko ljudsko izročilo. V izbiri čipke kot likovnega elementa torej tiči globoko zasidrana kulturna ločnica med Vzhodom in Zahodom. Serija ilustracij iz čipk, ki jo je imenoval Vrnitev, pa sledi tej postkolonialni premisi tudi pri delu serije iz papirnih striženk, saj slednje prav tako izhajajo z Vzhoda iz Kitajske.

Sobočan vsa ta razmišljanja izraža pri vsebini čipkarskih ilustracij, ki tematizirajo temne plati družbe. Prizore smrti, vojne in nasilja združuje z idiličnimi prizori iz narave, s slapovi, gozdovi in cvetlicami. Pri tem povezuje na videz nekompatibilne elemente: dekorativno obrt in družbeno kritiko, nežnost čipkarskega sukanca in grobe ilustratorske poteze. Kot ilustrator sodeluje tudi pri knjižnih projektih. Nazadnje je z ilustracijo opremil roman Janje Vidmar, ki je lani izšel pri založbi Didakta v zbirki Gostosevci. Poleg serije Vrnitev je obsežna tudi njegova serija Nesreče, ki ji je ravno tako lastna neke vrste ljudska morbidnost. Izhajal je iz ideje, da nesreča in bolečina nista le osebna tragedija, ampak sta lahko tudi neke vrste spektakel. Velik vpliv na njegov izrazito osebni ilustratorski stil je imel profesor Tomaž Kržišnik na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ki ga je usmeril v iskanje osebnega izraza in prenos emocij v likovne forme.