A se je zgodilo prav to: v ozadju prve javne kritike jugoslovanske vlade izpred 40 let je bil sam Stane Kavčič. Javnost o tem, kako je »cestna afera« prišla na časopisne strani, vse doslej ni bila seznanjena. Celo v svojih dnevnikih je Kavčič to poglavje zamolčal.

Tanjug je 21. julija 1969 objavil skromno vest, da mednarodnega posojila za gradnjo predvidenih slovenskih cestnih odsekov Hoče-Levec in Postojna-Razdrto ne bo. Presenetljivo sporočilo ni doživelo večjega medijskega odmeva. Tudi v Večeru o tem nismo kaj dosti vedeli. Dokler nismo v redakcijo prejeli klica generalmajorja Alojza Žokalja, ki je v tedanji Kavčičevi ekipi - med drugim - bedel nad cestnim načrtovanjem.

Poklical je mene, Otmarja Klipštetra, ki sem v tistem času veliko pisal o cestah (načrtovanih, tistih v gradnji itn.) in poprej z njim javno polemiziral, ker je nasprotoval gradnji hitre ceste iz Maribora proti Hrvaški. Tokrat pa je predlagal, da bi se srečala in se pogovorila o neki nujni zadevi. Hotel je, da se srečava nekje na pol poti do Ljubljane in v manjšem okolju. Strinjal se je s predlaganim Mozirjem opoldne naslednjega dne (kakšen dan ali dva pred 26. julijem 1969).

Ker je pri "nujnih" temah dobro imeti ob sebi pričo, sem se s prijateljem in novinarjem Milanom Golobom dogovoril za skupni odhod v Savinjsko dolino. Na mozirskem glavnem trgu smo se našli in se dogovorili, da bo najprimernejši prostor za pogovor gostilna na trgu. Prihod pred gostilno je zagrenila Žokaljeva prekratka varnostna razdalja, zaradi katere je njegov novi peugeot "poljubil" zadek Večerovega fička in počil je levi žaromet. Naju pa je bolj ogorčil pogovor z generalmajorjem.

Sogovornik je kar odkrito povedal, da je prišel v dogovoru s Stanetom Kavčičem, ki je hotel, da ljudje izvedo, kaj se je zgodilo. Tudi sam ni skoparil z jeznimi besedami in kritičnimi ocenami početja jugoslovanske zvezne vlade (zveznega izvršnega sveta, ki mu je predsedoval Slovenec Mitja Ribičič). A naju je večkrat prosil, naj nikomur ne poveva, kje in kako sva dobila informacije za pisanje o zadevi, ki so jo pozneje poimenovali cestna afera. To sva mu obljubila in obljubo sva držala 40 let. Zdaj, ko sta oba pobudnika objave pokojna in v raznih krajih ob raznoraznih priložnostih predavajo, razpravljajo ali drugače obujajo spomine na Staneta Kavčiča, kaže razkriti njegovo domoljubno potezo.

Z Žokaljem, ki je bil v tistem času predsednik upravnega odbora Cestnega sklada SR Slovenije in tako pristojen tudi za pogajanja z Mednarodno banko za razvoj v zvezi z gradnjo hitrih cest, smo se posedli v stransko sobo mozirske gostilne. Iz aktovke je potegnil sveženj dokumentov, vendar nama jih ni predal, temveč samo pokazal posamezne dokumente, da sva lahko prepisala vsebino, ki jo je tudi komentiral, generalmajorsko ostro. Najbrž se je kateri njegov stavek vtihotapil tudi v pozneje v Večeru objavljeni članek. Kar dolgo je trajalo prepisovanje dokumentov in poznejše druženje. Po slovesu se nisva nikoli več srečala z Žokaljem, v javnosti pa se je kar hitro naredil nevednega. Že dan po objavi prvega Večerovega članka o cestni aferi so mediji zapisali njegovo izjavo: "Prepaden sem ob vesti, ki sem jo prebral v časniku, in ne morem verjeti, da je resnična. Računal sem, da potekajo vsi formalni ukrepi v zvezi s cesto normalno, in ne morem razumeti, kako je naša cesta izpadla, čeprav jo je bivši ZIS (Zvezni izvršni svet, op.p.) dvakrat potrdil."

Že na poti proti Mariboru sva ocenila, da bi kazalo na hitro objaviti krajši tekst s sežeto vsebino informacij, ki sva jih dobila, in ta članek je bil objavljen 26. julija na prvi strani Večera. Potem sva napisala še obširnejši članek, ki je bil objavljen dva dni pozneje. Nihče v redakciji naju ni oviral, cenzuriral ali nama kaj "svetoval", samo naslov je nekdo nekoliko omilil. Članek sva naslovila "ZIS je Slovence potegnil za nos", naslov na prvi strani Večera pa je spraševal "Zakaj pravi zvezni izvršni svet Sloveniji ne?". Se je pa v naslednjem, 29. julija objavljenem članku ohranil "nos": "Slovencem se je spet enkrat podaljšal nos", pri koncu članka pa je bilo dodano: "Zaradi tega pa ne bomo prav nič lepši."

Za tedanje še vedno svinčene razmere je bil odkrit javni napad na jugoslovansko vlado in njenega predsednika Ribičiča, še posebej pa na podpredsednika ZIS Kira Gligorova, ki je obljubil, da bo ZIS tokrat dal prednost hitri cesti Šentilj-Gorica, a je, kot je pisalo v Večeru, "izvršni svet pokazal Sloveniji figo", več kot nenavaden. Odkrito novinarsko besedo so v zvezi s cestno afero pozneje uporabili tudi drugi slovenski mediji in politiki (celo nekateri partijski!), tako da bi lahko rekli, da se je, žal le za kratek čas, uveljavila nekakšna svoboda govora in pisanja. Svojevrstno presenečenje je bilo tudi, da v nadaljevanju, ko je Tito potegnil zavoro, niso sledile kakšne sankcije za avtorja omenjenih časopisnih člankov. Jih je pa, kot je znano, doživel Stane Kavčič.

Zato ne preseneča Kavčičeva reakcija, ko ga je med njegovim zadnjim obiskom v Mariboru Milan Golob v imenu uredništva Večera prosil za izjavo, a je bil deležen kratkega, toda značilno kavčičevskega odločnega stališča: "Od mene ne dobiš nobene izjave!" Tej predsednikovi odrezavosti prav gotovo ni botrovalo Večerovo pisanje o cestni aferi, temveč položaj, v katerem se je Kavčič znašel po vsem cestnem vznemirjenju. Verjetno je postal previden zaradi zoprnij, ki jih je moral doživljati na sestankih s Titom in s slovenskimi politiki, ki so mu obrnili hrbet.

Zakaj sta Kavčič in Žokalj izbrala Večer? To sva se podpisana večkrat vprašala in domnevala, da osrednjemu dnevniku nista zaupala, ker je bil bolj povezan (odkrito in prikrito) s partijskim vrhom, kar bi utegnilo omiliti napad na ZIS še pred objavo v časopisu. Večer pa je zaradi svoje ugodne "geostrateške" lege, odmaknjene od centrov vpliva v prestolnici, neredko objavljal stvari, ki si jih drugi mediji niso upali.

Delov kolega je nekoč v velenjskem hotelu Paka izročil večerovcu celotno dokumentacijo, ki jo je zbral o načrtovanem energokombinatu. Zgodbe o projektu, po katerem naj bi velenjski premog uplinjevali, mu niso hoteli objaviti, zato je izzval štajerskega kolega: "Si to upaš objaviti?"

In povzročil razkritje poprej zamolčane ustavitve projekta uplinjevanja lignita, pospremljeno s sliko kupov kovinskih delov, za drag denar kupljenih v Angliji za potrebe projekta in rjavečih na planem pri premogovniku. Zanimivo je, da je Kavčič pozneje v Večeru zagovarjal ustavitev te drage investicije. Zdaj (drugačno) uplinjevanje premoga napovedujejo energetski strokovnjaki v zvezi z načrtovano gradnjo 6. bloka šoštanjske elektrarne.

Podobnih politiki nevšečnih objav je bilo v časopisu na obrobju Slovenije še več, partijski pomembneži pa so malopridne novinarje hodili tožarit delavcem v tovarno verig.

Drago Simončič, ki je bil tiste dni odgovorni urednik Večera (ob glavnem uredniku Milanu Filipčiču, že pokojnem), se spominja, da uredništvo po objavi člankov o cestni aferi ni doživelo kakšnih neprijetnosti. Je pa kmalu po pisanju o cestni aferi Večer obiskal Lojze Skok, eden izmed svetovalcev predsednika ZIS Mitje Ribičiča. V uredništvu so pričakovali plaz očitkov, a se je srečanje končalo s kar vljudnostnim dialogom o aktualnih temah. "Uredništvo ni bilo po objavljenih člankih o cestni aferi deležno nobenih pritiskov," pravi danes Drago Simončič. Spominja pa se tudi, kaj je bilo slišati na sestanku glavnih in odgovornih urednikov s Stanetom Kavčičem po brionskem obračunu z Rankovićem. Kavčič je dejal, da če tega obračuna ne bi bilo, bi se v Sloveniji zgodilo, da "bi jaz (Stane Kavčič, op.p.) visel na najvišji veji, vi ostali pa na veji pod menoj".

Otmar Klipšteter je bil med letoma 1980 in 2001 dopisnik Dnevnika iz Maribora.