Svetovni voditelji so se namreč v letu 2009 ukvarjali z mnogo bolj akutnimi globalnimi težavami: reševanjem najhujše gospodarske krize v minulih osemdesetih letih. Prave razsežnosti krize so se po razvitih državah zahodnega sveta začele kazati v prvi polovici leta, ko so v zahodnih državah vsakodnevno poročali o novih stečajih in propadih podjetij ter novih vrstah brezposelnih. V zadnjih mesecih leta 2009 so sicer nekatere zahodne države že sporočile, da so se izvile iz primeža recesije, vsaj približno enak obseg zaposlenosti kot pred krizo pa se zdi še zelo oddaljen.

Eden izmed redkih vidnih posameznikov, ki je 'plačal' za krizo, je finančni goljuf Bernard Madoff. Junija so ga obsodili na 150 let zapora. Svetovni finančni sistem naj bi se po letošnjih sklepih skupine G-20 poslej razvijal na bolj zdravih temeljih, vendar pa se ponekod že pojavljajo anomalije. V nekaterih bankah, ki so jih države z davkoplačevalskim denarjem reševale pred propadom, naj bi si vodilni že začeli izplačevati nagrade za poslovno uspešnost.

Da svetovna gospodarska kriza le ni bila tako huda kot bi lahko bila, naj bi veliko pripomogel guverner ameriških zveznih rezerv Ben Bernanke, zato ga je revija Time izbrala za osebnost leta.

Nov veter v Beli hiši

Svetovna osebnost leta je bil sicer prav gotovo ameriški predsednik Barack Obama, a dvakrat zapored za osebnost leta pri Timeu še nikoli niso razglasili iste osebe. Ameriški predsednik, ki je januarja pred nepregledno množico v Washingtonu slovesno prisegel, si je kmalu po nastopu svojega mandata že prislužil Nobelovo nagrado za mir. Tudi sam se je javno spraševal, s čim pravzaprav si jo je prislužil. To je spodbuda za prihodnje delo, so se po večini strinjali komentatorji.

Glasnih izrazov nasprotovanj ni bilo, saj je Obama po osmih letih vendarle dokazal jasen prelom z nepriljubljenim predhodnikom. V prvih dneh prevzema funkcije je sprožil postopke za zaprtje zloglasnega zapora za teroristične osumljence v Guantanamu. Dejstvo, da je v zaporu še vedno preko dvesto ljudi in da jih druge države nočejo sprejeti, 'moti' le še organizacije za spoštovanje človekovih pravic.

Obama je tudi začel težko pričakovani umik ameriških vojakov iz Iraka. Nasilje v tej bližnjevzhodni državi je nekoliko izginilo iz središča medijske pozornosti, kljub temu pa država še zdaleč ni mirna. V oktobru je bilo denimo v Bagdadu ob bombnem napadu ubitih 155 ljudi, kar je bil najhujši tak napad v minulih dveh letih. Konec junija so se sicer uradno ameriški vojaki umaknili iz iraških mest in nadzor nad njimi prepustili iraškim varnostnim silam.

Združene države Amerike so pod novo taktirko v Beli hiši svoja vojaška prizadevanja v boju proti terorizmu vnovič usmerile v Afganistan. Tam so se osmo leto po strmoglavljenju talibanskega režima varnostne razmere precej poslabšale, talibani pa nadzorujejo precejšen del države, zlasti območja ob meji s Pakistanom.

Ameriški predsednik je dolgo časa posvetil pripravam nove strategije in v začetku decembra napovedal napotitev 30 tisoč dodatnih ameriških vojakov v to državo. ZDA so k okrepitvi svojih misij v okviru ISAF-a pozivala tudi vse ostale članice zavezništva, ki pa so še vedno zadržane. Za zdaj 27 ostalim članicam Nata je uspelo 'zbrati' 7 tisoč vojakov. Severnoatlantsko zavezništvo je aprila dobilo tudi novega generalnega sekretarja. To je postal nekdanji danski premier Anders Fogh Rasmussen.

Talibani so medtem okrepili tudi svoje delovanje v sosednjem Pakistanu. Tamkajšnje varnostne sile so na plemenskih območjih ob meji z Afganistanom v tem letu okrepile vojaške operacije, skrajneži pa so jim vračali s samomorilskimi bombnimi napadi. V oktobru so napadli kar generalštab pakistanske vojske.

Črni madeži leta

Da je prehod v demokratični sistem naporen, so v Afganistanu pokazale tudi druge predsedniške volitve. Na prvem krogu v avgustu so bile številne nepravilnosti, dolgotrajno štetje glasov je še dodatno omajalo njihovo verodostojnost. Po potrditvi, da bosta v drugem krogu sodelovala zdajšnji predsednik Hamid Karzaj in nekdanji zunanji minister Abdulah Abdulah, je sledil še en udarec. Slednji kandidat je nekaj dni pred volitvami te bojkotiral in odprl prosto pot Hamidu Karzaju, a volitvam vzel vso legitimnost.

Nelegitimne predsedniške volitve so se odvijale tudi v Iranu. Konservativni in kljubovalni iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad je junija uradno prepričljivo zmagal, vendar opozicijski kandidati so trdili, da so bili izidi volitev ponarejeni, na volitvah pa naj bi dogajale množične poneverbe. Mladi Iranci, ki jih restriktivni in zatiralni režim ajatol močno bremeni, so odšli množično na ulice. Upanje, da lahko s protesti kaj spremenijo, je bilo kmalu zatrto. Varnostne sile so grobo obračunale s protestniki, na tisoče ljudi priprle, nekaj deset ljudi pa ubile.

Iran je sicer ves ta čas kljub sankcijam mednarodne skupnosti in raznim pogajanjem o ustavitvi iranskega jedrskega programa, tega očitno razmeroma neovirano razvijal naprej. Zahodne obveščevalne službe so oblasti v Teheranu prisilile, da so v oktobru priznale, da so v bližini mesta Kom zgradile nov objekt za bogatenje urana.

Meseca maja je zaskrbljenost mednarodne skupnosti vnovič sprožila Severna Koreja. Izolirana država, kjer milijoni ljudi stradajo, je izvedla drugi jedrski poskus. Prvega je izvedla leta 2006. Režim Kim Džong Ila, ki se je minula leta na šeststranskih pogajanjih postopoma 'prilagajal' zahtevam zahoda, se je znova pahnil v še globljo osamo. Še njegovi edini zavezniki v Pekingu niso mogli braniti odločitev samodržca iz Pjongjanga.

Leto 2009 je zaznamovala tudi silovita izraelska ofenziva na območje Gaze, ki se je zaradi nenehnih palestinskih raketiranj Izraela sicer začela že konec leta 2008. Izraelska vojska je ubila preko tisoč Palestincev, na katere pa se zdi, da je svet v teh mesecih že pozabil.

Podobno pozabljen se zdi genocid v sudanski pokrajini Darfur, ki naj bi zahteval že 400 tisoč življenj, preko dva milijona ljudi pa je moralo zapustiti svoje domove. Natančnih podatkov o žrtvah ne ve nihče in jih verjetno nikoli ne bo, saj so se z območja zaradi nevarnosti umaknili tudi človekoljubni delavci. Zdi se, da je Tomo Križnar eden izmed zadnjih, ki glasno vpije na pomoč.

Tresenje tal in letalska nesreča

Med najhujšimi naravnimi nesrečami v letu 2009 je bil potres v osrednjem delu Italije. Najbolj je bilo prizadeto mesto L'Aquilia. Umrlo je preko tristo ljudi nekateri med njimi najverjetneje tudi zato, ker hiše, v katerih so stanovali niso bile ustrezno grajene. Italijanski premier Silvio Berlusconi je zavrnil tujo pomoč pri iskanju ponesrečencev, žrtvam potresa, ki so ostale brez strehe nad glavo, pa ponudil nastanitev v svojih vilah.

Do najhujšega potresa je v letu 2009 znova prišlo na Sumatri v Indoneziji, ki jo je močno opustošil cunami leta 2004. V potresu konec septembra je umrlo preko tisoč ljudi na isti dan pa se je dno pod morjem zatreslo še v Tihem oceanu. Ubijalski popotresni valovi so predvsem opustošili ameriško otočje Zahodna Samoa.

Najhujša letalska nesreča letos je bilo strmoglavljenje letala Air France na poti iz Ria de Janeira v Pariz. Umrlo je 228 ljudi, zakaj je letalo strmoglavilo, pa še vedno ne vedo.

Pozornost mednarodnih medijev je letos vzbudilo tudi dogajanje, povezano z obsojenim libijskim teroristom, ki je strmoglavil potniško letalo nad škotskim mestom Lockerbie leta 1988, ko so umrli po večini ameriški državljani. V začetku septembra so ga britanske oblasti kljub nasprotovanju Washingtona pomilostile, ker so zaradi hude bolezni njegovi dnevi tako ali tako šteti. Konec decembra je bil napadalec še vedno živ.

V Dublinu, Bruslju, Haagu in na Balkanu pa...

V Bruslju in širše po Evropi so si v začetku oktobra globoko oddahnili, ker so irski volivci na referendumu v drugo potrdili Lizbonsko pogodbo. Tako so odvzeli argumente za nasprotovanje ratifikaciji pogodbe še zadnjim evroskeptikom med evropskimi voditelji. Zlasti češkemu predsedniku Vaclavu Klausu. Lizbonska pogodba je s 1. decembrom tudi dejansko že stopila v veljavo. Evropska unije je med drugim dobila prvega stalnega predsednika Evropskega sveta, nekdanjega belgijskega premierja,  Hermana Van Rompuya.

Slab teden pred božičem so 'božično darilo' prejeli prebivalci Srbije, Črne gore in Makedonije. V države schengenskega območja lahko po 19. decembru potujejo brez vizumov. Sprva naj bi to možnost sicer dobili s 1. januarjem 2010, toda na pobudo Slovenije lahko že v teh praznikih obiskujejo svojce v tujini.

Na sosednjem Hrvaškem in seveda tudi v širši okolici je mnoge presenetil odstop hrvaškega premierja Iva Sanaderja v začetku julija. Po tem, ko so potihnila ugibanja, da bo kandidiral za hrvaškega predsednika ali odšel na dobro plačano mesto v katero izmed mednarodnih organizacij, je Ivo presenetil še enkrat. Postal je svetovalec kanadske bogatašinje Louise Blouin, ki ima premoženja za več sto milijonov dolarjev.

Z novo hrvaško premierko Jadranko Kosor se je, kot je očitno, slovenski premier Borut Pahor začel lažje usklajevati...

V Haagu se je začelo težko pričakovano sojenje Radovanu Karadžiću oziroma nekdanjemu alternativnemu zdravilcu Draganu Dabiću. Svojci žrtev Srebrenice so le nekateri, ki se nadejajo, da bo Karadžića dočakala pravična kazen. Roki pravice pa se medtem še vedno izmika general Ratko Mladić.

Gripa in Jacko

Ob vseh omenjenih tem pa si bodo verjetno ljudje po svetu v letu, ko smo se spomnili 20. obletnice padca Berlinskega zidu, še najbolj zapomnili pojav nove, sprva poimenovane svinjske, gripe v Mehiki, in skrivnostno smrt kralja popa Michaela Jacksona.