Slednje se vidi tudi pri ponovnem poimenovanju ulic po Titu. "Starim silam je uspelo ohraniti položaj, to pa za Slovenijo ni dobro," je prepričan nadškof. Prav tako je po njegovem mnenju politizacija vere kriva za upad vernosti. Medtem ko Lizbonska pogodba predvideva dialog države in Cerkve in EU to pozdravlja in uveljavlja, pa pri nas, "kadarkoli se oglasiš v javnosti, dobiš očitek, da se vtikaš v politiko. Nismo prerasli komunističnega načela, da je vera zasebna stvar".

Stres meni še, da se slovenske politične sile nikoli niso poslovile od antiklerikalizma, tako pa se med Pahorjevo vlado in Katoliško cerkvijo do zdaj ni zgodilo nič: "Prav gotovo so tudi v levem taboru različni ljudje, toda tisti, ki stojijo na starih trdih pozicijah, so tako močni, da onemogočajo reformatorje."

Cerkev po njegovih besedah pričakuje predvsem takšne odnose z državo, kot jih pozna večina Evrope. Pri tem omenja verski pouk, ki je lahko konfesionalen ali ne, vendar ga drugod imajo v šolah, RKC pa je soudeležena pri poučevanju krščanstva. "Pri nas je povsem drugače. Manj kot odstotek srednješolcev obiskuje katoliško gimnazijo, imamo samo eno katoliško osnovno šolo. To, da v naši šoli ni sledu verskega pouka, pa daje mlademu človeku podzavestni občutek, da je vera nekaj tretjerazrednega."

Po njegovih besedah je izhajajoč iz deklaracije o človekovih pravicah in slovenske ustave pravica staršev, "da nudijo takšno vzgojo - oziroma da jo javna šola zagotavlja -, da bo v skladu z vzgojo v veri, ki jo otroci uživajo doma". Po nadškofovih besedah pa se ustavno načelo svobodnega izobraževanja politično izigrava: "Zasebno šolstvo seveda ne more nadomestiti javnega, javno šolstvo pa ne sme izpodrivati zasebnega. Pri nas pa je zasebno šolstvo popolnoma podrejeno javnemu in potisnjeno na stranski tir."

Nadškof tako pričakuje urejene odnose z državo, kot jih imajo naše sosede. Ob tem vidi oviro v nestrpnosti do Cerkve v slovenskem javnem mnenju: "Politiki bi drugače reagirali, če bi vedeli, da jih javno mnenje ne podpira v restriktivnem, sovražnem odnosu do Cerkve." Tudi za dejstvo, da je Slovenija edina večinsko katoliška država, ki nima kardinalskega mesta, vidi Stres enega od razlogov v neurejenih odnosih: "V deželo, kjer ves čas pljuvajo po Katoliški cerkvi, nima smisla dati kardinala."

Med konkretnimi zadevami Stres omenja duhovno oskrbo slovenskih vojakov, policistov, zapornikov in bolnikov. Ta po njegovo funkcionira, "bi pa jo bilo prav utrditi z mednarodnim sporazumom, da ne bi bila ves čas ogrožena. Tudi način izvajanja je še mogoče premisliti. Ni nujno le zaposlovati ljudi za duhovno oskrbo, tudi pogodbeno delo je možno, tu je še vse odprto".

Sicer pa za ponovno napolnitev cerkva vidi Stres rešitev v tem, da iz pasivnih naredijo aktivne vernike: "Če bomo iz celotne Cerkve naredili nekaj dinamičnega, ljudi, ki jih ne bo strah in sram, da so kristjani, sem prepričan, da se bo nekaj spremenilo."

O predlogu novega družinskega zakonika pa nadškof meni, da gre za poseg v družino kot temeljno vrednoto. "Neodgovorno bo, če se to zgodi brez najširšega soglasja. Do takšnega soglasja pa zelo veliko manjka," pravi Stres, za katerega ni res, da zakonik ohranja tradicionalno družino na njenem mestu: "Če pojem družine tako razširiš, da lahko vanj stlačiš karkoli, družine ni več oziroma je nenadoma čisto vse družina."