Ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran, ki je napisal spremno besedo, je na predstavitvi spomnil, da je konec decembra 2005 vložil zahtevo po varstvu zakonitosti. Vrhovno sodišče v Ljubljani je 1. oktobra 2007 razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča z dne 29. avgusta 1946, s katero je bil Rožman obsojen na odvzem prostosti za 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za deset let po prestani kazni ter zaplembo celotnega premoženja.

Kot je dejal Uran, je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z 10. aprila letos pa je bil kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavljen. Ta sodna odločitev primer iz "dvorane politično motiviranega in zato montiranega sodnega procesa vrača na pisalne mize zgodovinarjev", je opozoril. Dosledno zgodovinsko oceno je po njegovih besedah mogoče podati samo na osnovi celotnega in pristnega dokumentarnega gradiva.

Objava pomembnih dokumentov, ki po njegovem opozorilu širši slovenski javnosti večinoma niso znani, naj bi dodatno osvetlila podobo tega ljubljanskega škofa. Precejšen del javnosti ga namreč še vedno presoja izrazito enostransko, z vnaprej izdelano črno-belo tehniko, je poudaril.

Med dokumenti je še zlasti omenil seznam oseb, za katere je škof Rožman interveniral med drugo svetovno vojno. Gre za približno 2000 posameznikov in približno 60 skupin, ki so štele tudi do 1000 ljudi, je povedal. Po njegovih besedah je škof skušal rešiti kar največ življenj, vendar pa je kljub temu, tako Uran, predvsem zaradi svojega nasprotovanja komunistični revoluciji, doživljal obsodbe in klevete.

Publikacija po mnenju njenih avtorjev prinaša ključne dokumente v zadevi Rožman, od politično motiviranega sodnega procesa proti njemu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani leta 1946 do ustavitve sodnega postopka v letošnjem letu.

Kot je povedal eden od avtorjev Blaž Otrin, knjigo sestavljajo štirje deli, in sicer o Rožmanu v vrtincu druge svetovne vojne, o Rožmanovem procesu, del o zahtevi za obnovo procesa, ki zajema obdobje od leta 1995 do 2003, in del o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki zajema obdobje od leta 1998 do 2009.

Poleg Otrina so avtorji še Marija Čipić Rehar, France M. Dolinar in Tamara Griesser-Pečar, prevode latinskih tekstov pa je prispevala Julijana Visočnik.