Knjiga Saj razumeš? Andreja Blatnika ni zbirka kratkih, temveč zelo kratkih zgodb, kar 50 jih je, katerih dolžina variira od dveh kratkih stavkov do ene tipkane strani. Večina se ukvarja z intimnimi medčloveški odnosi, "največji izziv pri pisanju zbirke pa je bilo prečiščevanje jezika, pri čemer sem se moral soočiti s težo, ki jo ima vsaka posamezna beseda", je pojasnil Blatnik. Kompleksnost pomenov je vidna tudi iz naslovnega vprašanja Saj razumeš?, ki, kot pravi avtor, nagovarja bralca v dveh pomenih. Eno je vprašanje zavestnega razumevanja, saj "je danes samozavest zelo zrasla in zato, ko nečesa ne razumemo, ne čutimo več sramu, temveč krivimo tistega, ki nam je to povedal". Po drugi strani pa je vprašanje, ali sta poleg samozavesti zrasli tudi drugi dve lastnosti, ki ju nagovor Saj razumeš? zahteva to sta sočutje in zmožnost vživljanja v drugega. "Prizorov, ki zahtevajo te vrste razumevanje, je v teh 50 zgodbah še več kot 50," je pojasnil pisatelj.

Za razliko od Blatnikove zbirke pa Draga Tina vsebuje sedem daljših zgodb, ki se jih Tina Grandošek "loteva s skoraj filmsko veščino pripovedovanja in montaže ter izjemno domišljijo", je zbirko predstavil Andrej Hočevar. Urednica knjige Petra Koršič je še izpostavila, da se avtorica kaže kot zanimiva opazovalka sveta, saj uspešno vstopa v kožo ne samo svojih vrstnikov, temveč tudi starejših ljudi, ki so ji izkustveno bolj oddaljeni. Njena debitantska zbirka izraža tudi resno pisateljsko ambicioznost, je prepričana urednica. Temelji namreč na prepletu preprostega jezika in zagonetne pripovedne strukture, vsaka zgodba pa je "svet zase" skrbno in premišljeno dodelana.

Tudi razprava Resnična zgodba je knjižni prvenec, in sicer teoretičarke in publicistke Nataše Bavec, ki je pred kratkim doktorirala na temo zgodovinskega romana, okoli katere se plete tudi njena knjiga. Zgodovinski roman je, kot zapiše v uvodu, "nenavaden, težko opredeljiv hibrid dveh tradicionalno nezdružljivih, protislovnih pojmov, resnice in fikcije", Resnična zgodba pa spremlja njegov razvoj vse od nastanka v poznem razsvetljenstvu, torej času "neproblematične simbioze zgodovine in literature", pa do poznega 20. stoletja in postmodernističnega zgodovinskega romana, ki ovrže ostro razločevanje med resničnostjo in fikcijo ter se se poigra z namernim mešanjem fantastike in kanonske zgodovine.

Zadnja v tokratnem Literaturinem naboru je knjiga Wittgensteinova lestev Marjorie Perloff, ameriške kritičarke poezije, ki se še posebno posveča preučevanju avantgarde in eksperimentalnih pesnikov ter njihovih navezav na modernistično in postmodernistično dejavnost. Svojo študijo razvija predvsem na primerih Samuela Becketta, Thomasa Bernharda in Ingeborg Bachmann, za teoretsko ozadje pa jemlje Wittgensteinove razprave, ki jih večinoma še nimamo prevedenih v slovenščino, zato je bila knjiga tudi poseben prevajalski podvig. Wittgensteinova lestev je, po mnenju Primoža Čučnika, za slovenske bralce izzivalna študija, saj ponuja alternativo v Sloveniji prevladujočemu heideggerjanskemu branju. Metoda Marjorie Perloff se osredotoča na podrobnosti, besedne igre in majhne strukture, ki jih zaradi osredotočanja na splošen vtis ali "duh" knjige številni kritiki in tudi prevajalci pogosto spregledajo, je še dodal prevajalec knjige Andrej E. Skubic.