Vse do prihoda patra dr. Karla Gržana, duhovnika, ki je leta 2004 dobil v soupravljanje župnijo Jurklošter, so bili ostanki istoimenske kartuzije, stisnjeni v ozki dolini Gračnice, na robu laške občine, bolj ali manj prepuščeni pozabi.

S prihodom po naravi radovednega doktorja znanosti literarnih ved pa se je tam marsikaj spremenilo. Med njegovimi pomembnimi odkritji je gotovo skrivna kartuzijanska knjižnica pa tudi podstavek grobnice, kjer naj bi bila pokopana Veronika Deseniška. Ljubezen Friderika Celjskega in Veronike Deseniške ter vlogi patrov iz jurkloštrske kartuzije je Karel Gržan opisal v knjigi, po njej pa je nacionalna televizije posnela dokumentarno-igrani film. Če bi bili naši turistični delavci tako iznajdljivi in inovativni kot italijanski, bi lahko postal Jurklošter zanimivo turistično stičišče vseh, ki jim je pri srcu romantika. Resnična ljubezenska zgodba bi morala biti vsaj tako privlačna kot izmišljena iz Verone, kjer sta živela Shakespearjeva junaka Romeo in Julija.

Nobenih turističnih načrtov

In čeprav je bilo prav odkritje Veronikinega groba eden od razlogov, da so se v laški občini resno lotili obnove Jurkloštra, s pomočjo mednarodnih sredstev, seveda, in da razmišljajo o razvoju tako verskega kot siceršnjega turizma na tem območju, se za zdaj ni kaj veliko premaknilo. Nihče načrtno ne gradi turistične ponudbe na tej ljubezenski zgodbi.

A to ni edina atrakcija, ki jo skriva dolina Gračnice.

"Vse se je začelo povsem naključno," razlaga pater Karel Gržan. "Šli smo nabirat skalni mah za naše jaslice. Na območju, kjer raste najlepši mah, so se mi skalne gmote zazdele nekam čudno razmetane in nenavadno obdelane. S svojo razporeditvijo so v meni prebudile posebno zanimanje. Spomnil sem se pripovedi domačinov o nekih zidovih, ki tečejo tod in ki naj bi, po njihovem pripovedovanju, v preteklosti varovali živino. Kaj več pa o tem niso govorili. Kot se običajno zgodi pri stvareh, o katerih pravzaprav ne veš veliko in te obdajajo z mistiko. Mene so te kamnine nenavadno pritegnile in naslednji dan sem se na to območje vrnil. Ko sem zagledal še tri nenavadne griče, ki jih povezuje dvojni pas, me je prešinilo, da je to neverjetno podobno Ščečinu na severu Poljske, kjer so odkrili sveti prostor staroselcev, povezan z Orionom in drugimi ozvezdji.

Ko sem v dolini Gračnice videl to trojno gričevje, povezano z dvojnim zidom, se je sama po sebi porodila misel, ali morda ne gre za Orionov pas. Trije griči, tri zvezde Orionovega pasu. Ali ne obstaja staro stičišče - svetišče tudi tukaj? Tako razmišljanje je v meni zbudilo raziskovalno mrzlico in ko sem se zadeve lotil, se je dejansko pokazalo, da so to ostanki ruševin starih, starih stavb in da več deset metrov dolgi zidovi potekajo po koordinatah zimskega zvezdnega nočnega neba. Tako so bile odkrite pozicije samega Oriona, pa tudi naselbina pod tem pasom, mečem, ki je prav tako razviden. Ob Orionu je bilo odkrito ozvezdje Bika, ki je prav tako fascinantno. Po dveh grebenih teče več sto metrov dolgo zidovje, ki se združi v Bikovem očesu in od tam naprej teče vidno zidovje točno po koordinatah, ki ga določi ozvezdje Bika. Izjemno je tudi ozvezdje Dvojčka, pa tudi druga ozvezdja, ki smo jih našli na tem območju. Da to ni zgolj naključje, se je pokazalo, ko sem s sodelavci s pomočjo zvezdne karte zimskega nočnega neba dokaj natančno določil gradišča, ki do sedaj še niso bila najdena. To je nov dokaz, da na tem območju v daljni preteklosti niso živeli divjaki, kot sem bral v eni od knjig, temveč da je bila tudi na tem območju razvita visoka civilizacija, visoka kultura. Da torej civilizacija ni bila samo v Siriji ali Egiptu, ampak tudi na prostoru, kjer danes domujemo."

Kar nekaj mesecev je Karl Gržan skupaj s svojimi sodelavci raziskoval to območje in vsak dan odkrival kaj, kar je potrjevalo njegovo tezo o povezavi neba in zemlje. Tezo o tem, da so že davni predniki, šlo naj bi za obdobje neolitika ali bakrene dobe, tu gradili svoja svetišča. In da so bila svetišča pravzaprav preslikava zvezdnega neba na zemljo. Kaj je pod zemljo, pod vsemi temi kamni in skladnimi gmotami, Gržan in njegovi prijatelji niso raziskovali. To prepuščajo stroki. Verjamejo pa, da bodo arheologi našli veliko zanimivega. Tudi zato, ker so bila prav na tem območju že pred časom odkrita tri gradišča Vranja in Karničja Peč ter Veliko Gradec, ki so, kot razlaga Karel Gržan, veliko manj zanimiva glede na zvezdne pozicije, ki so jih odkrili tokrat.

Žal se stroka, vsaj tiste službe, ki so za to plačane, na njihovo odkritje niso odzvale. Kljub temu pa strokovnjaki kot zasebniki prihajajo v dolino Gračnice in se čudijo nad odkritji.

Še dve knjigi

Konec lanskega leta je pri Zavodu Odon Jurklošter izšla prva Gržanova knjiga z naslovom V znamenju Oriona. Tej bosta sledili še dve.

"Območje, ki je prikazano v prvi knjigi, je veliko sedemkrat deset kilometrov ter povezuje občine Sevnico, Laško in Dobje," pravi Karel Gržan. "A to še zdaleč ni vse. Tudi za drugo knjigo je območje empirično v glavnem že raziskano, za tretjo pa manjka še kar nekaj raziskovanja. Zanimivo je, da se vse skupaj razširi v širši prostor. Po kakšnih zakonitostih, bo prikazala tretja knjiga. Prav zato, ker gre za novosti, za nove uvide na področju astroarheologije, je potrebna postopnost prikazovanja," pravi Gržan. Dodaja, da je že to, kar so prikazali, vzburkalo javnost.

Ko je raziskoval povezavo neba in zemlje, je pater Gržan ugotovil, da tudi kartuzija Jurklošter leži na poziciji Sirija. V tem je po njegovem mnenju mogoče najti razlago, zakaj se kartuzijani, ki so se recimo upirali priti v samostan Žiče in so prišli tja šele po posredovanje papeža, vabilo krškega škofa Henrika, da pridejo v Jurklošter, sprejeli takoj. In se z zadovoljstvom naselili v tej dolini Gračnice. "Vemo, da so bili kartuzijani Francozi, Galci, in prepričan sem, da so se na tem območju lažje udomačili tudi zato, ker so našli na tem prostoru mnoge predkeltske in keltske strukture."

Ker pa je to senzacionalno odkritje, patra seveda skrbi, da se na tem območju ne bi pojavili kakšni "strokovnjaki", ki bi želeli razkopavati na lastno pest in morda ob tem tudi kaj odnesli. Zato so se z domačini dogovorili, da bodo ti budno pazili, kdo postopa po njihovih gozdovih, in če bodo opazili kaj sumljivega, bodo poklicali varuhe reda. Poleg tega pa, pravi Gržan, imajo te tisočletne kamnine tudi svoje naravne varuhe - kače strupenjače, ki so si tu našle dom. Pa mah, ki je vse skupaj obrasel in če nisi pozoren opazovalec, veliko tega na srečo, ali pa tudi ne, ne opaziš.

"Zagotovo se bo o tem še veliko govorilo," pravi dr. Karel Gržan, ki je konec lanskega poletja svojo faro v Razborju pod Lisco, kjer je služboval enajst let in kjer je ustanovil tudi prvo slovensko komuno za odvajanje od drog za dekleta, zamenjal za majhno župnijo Prevorje. Menda zato, da bi se lažje posvetil znanstvenemu delu in pisanju. "Knjiga, ki jo pišem in bo prikazala pozicije preostalih ozvezdij zimskega nočnega neba, ponuja presenečenje, o katerim pa še ne bi govoril. V bistvu je treba najprej temeljito prebrati prvo knjigo, da je potem sploh možno razumevanje tega presenečenja. Predvsem pa bo druga knjiga prikazovala sheme, kako prepoznati zvezdne pozicije v našem bivalnem okolju, sledi staroselcev. Tretja knjiga bo vse sledi odprla v širši prostor. Verjamem, da bo tretja knjiga posebno presenečenje. Zaradi izjemne razvidnosti starih pomnikov, ki so v širšem prostoru v shemi, pa tudi zaradi izjemne simbolne vrednosti, ki jo nakazujejo," pravi Karl Gržan. Dodaja, da je že s prvo knjigo želel prebuditi in vznemiriti konstruktivno konfliktnost. Prepričan je, da bodo eni navdušeni, posebno ko bodo stopili na sama prizorišča. Drugi bodo morda celo nekoliko ogorčeni. Ko pa se bodo soočili s temi pomniki, verjame, da bo tudi pri slednih prebujena raziskovalna mrzlica, ki bo ob soočenju z raznimi mnenji prebudila spoznanja, ki jih ta knjiga kliče oziroma jih pričakuje čas. (am)