Primer iz vsakdanjega življenja seveda ni osamljen. Tepeni in trpinčeni otroci pri nas in v drugih državah Evrope niso nobena redkost, čeprav si Svet Evrope že nekaj let dejavno prizadeva, naj vse države fizično kaznovanje otrok zakonsko prepovedo. Na Hrvaškem so pred desetimi leti opravili raziskavo med tisoč študenti. Kar 93 odstotkov jih je navedlo, da so bili fizično kaznovani, 27 odstotkov jih je zaradi tega utrpelo poškodbe. V Grčiji je podobna raziskava pokazala, da je tretjina vprašanih otrok do sedmega leta dobila po riti vsaj enkrat na teden, vsak šesti pa je bil tepen kar vsak dan. Na Slovaškem je raziskava vzorca odraslih iz leta 2002 pokazala, da jih 75,3 odstotka verjame, da imajo starši pravico do občasnih klofut, 41,7 odstotka jih je menilo, da je sprejemljivo tudi občasno kaznovanje s predmetom. Katastrofalne podatke je dala tudi obširna raziskava (sicer narejena v devetdesetih letih) v Veliki Britaniji, ki je pokazala, da je bilo tepenih kar 91 odstotkov otrok, samo 25 odstotkov otrok, starih manj kot eno leto, pa ni bilo do prvega leta nikoli tepenih.
Tudi pri nas podatki, ki so jih zbrali v Forumu zoper telesno kaznovanje otroka v družini pri ZPMS v letu 2004/2005 med starši otrok, kažejo, da je bilo skoraj 70 odstotkov staršev kdaj tepenih, telesno kazen pa pri svojih otrocih še vedno občasno uporabi 37 odstotkov vprašanih. Slovenski starši, sodeč po raziskavi, največkrat tepejo z roko, s palico ali pasom 2,5 odstotka, za lase potegne otroka dobrih 8 odstotkov staršev, z vodo pa jih polije 1,8 odstotka. Po tej raziskavi je le dobra tretjina vprašanih podpirala zakonsko prepoved telesnega nasilja nad otroki, tretjina se jih ni znala odločiti.

»Ne moremo razumeti družbe, kjer je prepovedano tepsti pse, otrok pa ne, ker starši mislijo, da so ti njihova lastnina. Tako ne gre več naprej,« je menil Paolo Sérgio Pinheiro, globalni raziskovalec in član OZN, ter okrcal tudi Slovenijo, ki se državam, ki so telesno kaznovanje otrok zakonsko prepovedale, takrat še ni pridružila. Do zdaj je to storilo 24 držav: prva že leta 1979 Švedska, sledile so ji Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Danska, Finska, Izrael, Kostarika, Moldavija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Islandija, Latvija, Nizozemska, Portugalska, Norveška, Romunija, Španija, Venezuela, Nova Zelandija, Ukrajina in Urugvaj.

Prijavite nasilje nad otrokom!
Pred približno letom in pol je tudi v Sloveniji začel veljati zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki posebej izpostavlja tudi fizično nasilje. Po zakonu so otroci še posebno varovana kategorija, saj morajo vsi pristojni organi, ko se srečajo z nasiljem nad otrokom, postopati še zlasti hitro in učinkovito, zakon pa posebej določa, da so otroci žrtve nasilja že tudi tedaj, ko so le navzoči pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani.
Vzgojitelji, učitelji in pediatri, ki so običajno prvi, ki zaznajo, da je z otrokom nekaj narobe, ker otrok vsak dan pač ne more pasti po stopnicah ali se zadeti v omaro, so po zakonu o preprečevanju nasilja v družini dolžni vsak sum nasilja prijaviti pristojnim organom, »kar pomeni, da morajo takoj obvestiti center za socialno delo, kadar se pri svojem delu seznanijo z okoliščinami, na osnovi katerih je mogoče sklepati, da gre za žrtev nasilja v družini. Prav tako mora v primeru, ko gre za sum, da je otrok žrtev nasilja vsakdo, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti, takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo. Dolžnost vseh organov in organizacij je pomagati žrtvam nasilja v družini, primere pa obravnavati prednostno,« je dejala Aleksandra Klinar Blaznik z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki ga vodi minister Ivan Svetlik.

V novem predlogu družinskega zakonika so skladno s priporočili Sveta Evrope naredili še korak več in so kot nedopustno opredelili vsako telesno kaznovanje otroka, in to ne le, kadar ga povzročijo starši, ampak tudi, kadar ga povzročijo v javnih ustanovah, na primer v šoli, vrtcu...
Če gre za hujše ali večkrat ponavljajoče primere telesnega kaznovanja, se bo tako dejanje okvalificiralo kot nasilje v družini, sicer pa bo lahko pristojni center za socialno delo oziroma sodišče kršitev te programske določbe upoštevalo pri morebitnem omejevanju roditeljske pravice oziroma po novem tako imenovane starševske skrbi.

Tvoje roke naj negujejo, ne kaznujejo

Svet Evrope, ki mu Slovenija predseduje od maja do novembra 2009, si je spoštovanje otrokovih pravic postavil za enega svojih glavnih ciljev. Že nekaj let si prizadeva za prepoved nasilja nad otroki, vključno s telesnim kaznovanjem, in sicer v vseh okoljih. Lani so predstavili pobudo Tvoje roke naj negujejo, ne kaznujejo, s katero želijo spodbuditi evropske države k zakonski prepovedi telesnega kaznovanja otrok in ozavestiti starše o alternativnih vzgojnih ukrepih. Prav tako poteka kampanja Gradimo Evropo za otroke in z njimi, ki spodbuja boj proti vsem oblikam nasilja nad otroki. Nasilje nad otroki je kršitev človekovih pravic in prav letos mineva dvajset let od sprejetja konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki jo je med vsemi dokumenti OZN o človekovih pravicah ratificiralo največ držav. Kljub temu so pravice otrok kršene vsak dan in povsod po svetu.

O otrocih in njihovih pravicah bo zato govor tudi na mednarodni konferenci o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem, ki jo v tednu otroka 6. in 7. oktobra organizirajo državni zbor, varuh človekovih pravic in ministrstvo za zunanje zadeve. Na konferenci bodo sodelovali visoki politični predstavniki RS in Sveta Evrope, strokovnjaki in predstavniki mednarodnih organizacij in civilnodružbenih organizacij, aktivno pa bodo vključeni tudi otroci in mladostniki, ki bodo posredovali svoje poglede in sporočila.

Med govorniki bo tudi slovenski pediater dr. Pavle Kornhauser, ki mu nedvomno pripada posebno mesto v prizadevanjih za preprečevanje nasilja nad otroki. »Fizično kaznovanje ne more biti vzgojni ukrep,« je poudarjal dr. Kornhauser že v času, ko je na Pediatrični kliniki, kjer je dolga leta delal, videl hudo poškodovane otroke, žrtve nasilja v družini, in zato že v sedemdesetih letih minulega stoletja začel opozarjati na nedopustnost tako telesnega kot duševnega nasilja. Leta 2003 pa je ponovno obudil prizadevanja za to, da bi udarci postali nesprejemljivo vzgojno sredstvo, in pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije ustanovil Forum zoper telesno kaznovanje otrok, ki je s številnimi akcijami spodbujal zavest tudi v širši javnosti. Da je torej pretepanje kot vzgojni ukrep neprimerno in škodljivo za duševni razvoj otroka, da je možno vzgajati otroka brez palice, da telesna kazen vzgaja v nesamozavestne, neiskrene in nasilne osebnosti in ne nazadnje da z izkušnjo bolečine ob telesni kazni dobi otrok dovoljenje, da jo tudi sam povzroča drugim. Tepen otrok, kot kažejo izsledki raziskav, tudi kot roditelj pozneje v mnogo primerih sam pogosto tepe lastne otroke...
Težko je verjeti, da je v civilizirani družbi sploh treba opozarjati in zakonsko prepovedovati fizično nasilje do otrok. Ta družba sicer običajno dobro ve, da se ljudi ne sme pretepati, a kaže, da rada pozablja, da so tudi otroci ljudje...


Vprašanja in odgovori
(Vir: Svet Evrope)
Kaj je sploh telesno kaznovanje?
Odbor Združenih narodov za otrokove pravice opredeljuje telesno kaznovanje kot kakršno koli kaznovanje, pri katerem se uporablja fizična sila in ki povzroča določeno stopnjo bolečine ali neugodja, tudi najmanjšo. Odrasli znajo biti zelo iznajdljivi pri izumljanju izrazov, zaradi katerih se počutijo boljše, kot na primer klofutanje ali šeškanje. Resnica je, da je vse to za otroka nasilje in bi, če bi bilo namenjeno odrasli osebi, šlo za napad.
Kaj pa pravice staršev? Ali prepoved ne posega v družinske pravice?
Človekove pravice se ne končajo pred vrati naših domov. Otroci imajo pravice tako kot preostali družinski člani: ne bi jih smeli pretepati, tako kot mož nima pravice, da pretepa svojo ženo. Starši, ki so branili svojo pravico do pretepanja otrok, so praviloma izgubljali pred evropskim sodiščem za človekove pravice.
Zakaj je tako težko uveljaviti prepoved?
Večina odraslih je odraščala ob starših, ki so verjeli, da disciplina in nadzor vključujeta fizično nasilje. Veliko staršev tudi danes tepe svoje otroke. Težko sprejmejo, da to ni prav, čeprav je zelo jasno, da lahko močna, fizično zdrava oseba močno poškoduje manjšega, šibkejšega in bolj ranljivega otroka. Veliko dela je potrebnega, da bodo odrasli sprejeli grdo resnico in da bodo videli, da so tudi drugi načini za spoprijemanje s frustracijami, stresom in jezo.
Trditev: »Otroci potrebujejo malo discipline. Meni ni prav nič škodovalo.«
Študije duševnega zdravja konsistentno kažejo povezavo med nasiljem in slabim zdravjem. Odrasli, ki so bili kot otroci zlorabljeni, so del tragične verige: imajo manj možnosti, da bodo živeli srečno in polno življenje; imajo več možnosti, da se bodo tudi sami posluževali nasilja, edinega načina reševanja problemov, ki so se ga naučili kot otroci.
»Vsi so odločno proti prepovedi telesnega kaznovanja. Odnosa ljudi ni mogoče spremeniti.«
Švedski primer kaže nasprotno. Ko je Švedska prvič spregovorila o prepovedi, se je soočila z velikim nasprotovanjem. Zakon je sprejela leta 1979. Kampanje za ozaveščanje in učenje pozitivnega starševstva so pripeljale do velike spremembe odnosa. Do leta 1995 je le še šest odstotkov staršev menilo, da je sprejemljivo udariti otroka.