Danska prestolnica bo namreč decembra gostila svetovno podnebno konferenco, na kateri naj bi se svetovne države dogovorile o novem globalnem režimu v boju proti podnebnim spremembam po poteku veljavnosti Kjotskega protokola leta 2012.

Nevladne organizacije in številni politiki opozarjajo, da so pogajanja o novem globalnem sporazumu za boj proti podnebnim spremembam zastala in da je v osnutku končnega besedila še vedno na stotine vprašajev in odprtih formulacij.

Celo predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je ta teden posvaril, da so pogajanja skoraj v slepi ulici in da je glede izida decembrskega ključnega dogodka "zelo zaskrbljen". Barroso se tako boji, da bi neuspeh v Koebenhavnu lahko za več let preložil učinkovito globalno ukrepanje proti podnebnim spremembam, kar bi imelo lahko katastrofalne posledice.

Čeprav v uradnih krogih o tem ne govorijo na glas, pa največjo težavo predstavljajo ZDA kot največji vir izpustov toplogrednih plinov, ki se zaenkrat niso pripravljene zavezati k ambicioznemu zmanjšanju izpustov na srednji rok (do leta 2020).

Voditelji sedmih industrijsko najrazvitejših držav in Rusije (G8) so se skupaj z ostalimi najpomembnejšimi svetovnimi gospodarstvi na vrhu julija v italijanski L'Aquili strinjali, da bi bilo potrebno dvig povprečne globalne temperature omejiti na dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo oz. koncem 18. stoletja.

Države G8 so izrazile potrebo po 50-odstotnem zmanjšanju izpustov do 2050

Države G8 so obenem izrazile potrebo po 50-odstotnem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov do leta 2050, pri čemer naj bi industrijsko razvite države svoje izpuste oklestile za najmanj 80 odstotkov. Zelo pomembna podrobnost izhodiščnega leta - leto 1990 ali kakšno kasnejše leto - pa je ostala odprta.

Niso pa se države G8 uspele zediniti okoli srednjeročnih zavez za zmanjšanje izpustov (do leta 2020), čeprav znanstveniki menijo, da bi morale razvite države do leta 2020 izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za med 25 in 40 odstotkov glede na leto 1990.

Edino resno zavezo je doslej sprejela EU, ki bo izpuste ogljikovega dioksida do leta 2020 zmanjšala za 20 odstotkov v primerjavi z izhodiščnim letom 1990, v primeru primerljivih zavez drugih svetovnih velesil pa celo za 30 odstotkov. Nedavno je tudi novi japonski premier Jukio Hatojama napovedal, da bo njegova vlada zaostrila okoljsko politiko in da si bo prizadevala za 25-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 glede na leto 1990.

Glede zmanjševanja izpustov so manj ambiciozne ZDA

Precej manj ambiciozni pa so v ZDA, kjer predsednik Barack Obama kljub stalnemu poudarjanju nujnosti ukrepanja v boju proti podnebnim spremembam zaradi številnih različnih gospodarskih interesov in večji pozornosti njegove administracije reformi zdravstvenega sistema in oživljanju gospodarstva ne more prodreti z ambicioznimi ukrepi.

Zakonodajni predlog o boju proti podnebnim spremembam in vzpostavitvi sheme za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov, ki jo je predstavniški dom ameriškega kongresa že sprejel, predvideva le sedemodstotno znižanje glede na 1990 in vsebuje številne izjeme in ugodnosti za ameriško industrijo. Tudi ta predlog pa je trenutno obstal v senatu.

Nevladne organizacije so tako nad Obamo, od katerega so si veliko obetali, zelo razočarane, v odsotnosti resnih srednjeročnih zavez ZDA pa je težko pričakovati tudi kakršnekoli ukrepe najpomembnejših držav v razvoju, ki so nujne za uspeh celotnega dogovora.

Razvijajoče se države namreč vztrajajo, da morajo levji delež zmanjšanja izpustov opraviti razvite države, same pa so pripravljene kvečjemu na neformalne zaveze. Kitajska si bo tako do leta 2020 prizadevala občutno zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida v ozračje z rekordno visokih vrednosti, ki jih je dosegala leta 2005.

Po ocenah ZN bi bilo za boj proti podnebnim spremembam potrebnih 150 milijard dolarjev letno

Drugo pomembno vprašanje je tudi financiranje boja proti podnebnim spremembam in njihovega blaženja v državah v razvoju. ZN ocenjuje, da bo za to na leto potrebnih 150 milijard dolarjev, Evropska komisija to številko postavlja pri 100 milijardah evrov (gre za vsoto domačega financiranja, prihodkov od globalne trgovalne sheme z izpusti toplogrednih plinov in mednarodne pomoči), nevladne okoljske organizacije pa še višje.

Voditelji EU so minuli teden v skupnem stališču unije za vrh G20 potrdili poziv bogatim državam v skupini G20, naj prispevajo od pet do sedem milijard evrov na leto v pomoč državam v razvoju v boju proti podnebnim spremembam v obdobju 2010-2012.

Če bi bil v Koebenhavnu sprejet dovolj ambiciozen dogovor, bi lahko na podlagi predlogov Evropske komisije EU do leta 2020 letno za to prispevala v višini od dveh do 15 milijard evrov do leta 2020. Konkretnih predlogov drugih razvitih držav zaenkrat še ni, zato je pogajalski predlog Bruslja tako ohlapen, služi pa kot pritisk na druge razvite članice G20.