TV-film Angela Vode, skriti spomin v režiji Maje Weiss, scenaristk Alenke Puhar, Maje Weiss in Ane Lasić nam razkriva žensko, ki se je bojevala za narodnostne in socialne pravice, med drugo svetovno vojno pa zavzeto zbirala pomoč tako za pridržane Slovence kot za partizane. Pri tem je vseskozi delovala samostojno, sledeč lastnemu etosu in globoki notranji veri v človeško družbo. Kot izobražena in razgledana ženska je bila vseskozi samostojna in kritična do obstoječe družbe in razmer v njej. Angela Vode je preživela nacistično in komunistično taborišče; obe drastični izkušnji popolne degradacije človeka je tudi popisala. Iz njenih zapisov je razvidno, da jo je najgloblje ranila popolna izolacija, v katero jo je pahnil povojni režim. Vlogo Angele Vode je prepričljivo odigrala Silva Čušin.

Živeti v temi je za nekoga, ki vidi, nepredstavljivo, toda mnogo jih je, ki so se s tem morali soočiti. Še več! Izobrazili so se, se zaposlili in uspeli v svojem poklicu. Če je včasih veljalo, da so slepi "sposobni" opravljati predvsem ali zgolj delo telefonista, je dandanes takšno prepričanje v določeni meri preseženo. Mnogo slepih in slabovidnih študira, mnogo jih diplomiralo, magistriralo in tudi doktoriralo, toda težave z zaposlovanjem so ostale. Vendar številni ne obupajo. Več deset se jih je v zadnjih letih usposobilo za maserje. Med njimi so tudi Polona Perger, Petra Vogrinec, Andrej Peršuh in Valter Vertačnik, ki so bili ali so še vedno maserji. O njih, njihovih izkušnjah, pričakovanjih in razočaranjih govori Zgodba o slepih maserjih. Dokumentarna radijska oddaja nas ob njihovih življenjskih zgodbah popelje skozi zgodovino masaže, kjer so bili začetniki prav slepi, tako v Indiji, kot na Japonskem in Kitajskem, do današnjih dni, ko masaža nekaterim pomeni večjo možnost za samostojno in od pomoči drugih neodvisno življenje. Avtor in režiser radijske dokumentarne oddaje je Marko Radmilovič, soavtorica Mateja Železnikar, za tehnično izvedbo je poskrbel Damijan Rostan.

Radiofonska igra Ekshibicionist avtorja Dušana Jovanoviča in režiserja Igorja Likarja se dogaja v nedoločenem anglosaksonskem okolju, nekakšni tipizirani, navidezno (virtualni) Ameriki. Njene represivne institucije predstavljajo štirje liki: zaporniški paznik, socialna delavka, psihologinja in psihoanalitik. Vsak je nepopoln in vsak se skuša kot posameznik dopolniti z drugimi. Na zadnji stopnji je za vsakega od njih edina pot do odrešitve prav žrtev, ekshibicionist. Njihovi vrednote in čustva so le virtualni nadomestki. Zato vsak od obravnava ekshibicionista po logiki svojih vrednot. Avtorja zanima, ali je v tem okviru mogoče žrtvi priznati človeško dostojanstvo, vendar se izkaže, da je takšen svet sposoben le delitve na tiste, ki so po merilih zakona, družbe, psihiatrije in psihoanalize "normalni", "kompatibilni", in tiste, ki meril ne izpolnjujejo, pa čeprav so morda prav zato bolj človeški. Ekshibicionist je bil prvotno napisan za gledališče, kjer so ga že uprizorili. Besedilo pa je bilo razglašeno za najboljše slovensko dramsko besedilo leta 2002, zato je prejelo Grumovo nagrado. Prevedeno je tudi v angleščino. V tej srhljivi in duhoviti slušno domišljijski drami (posebej za avdio medij sta jo priredila dramaturg Pavel Lužan in režiser Igor Likar), se v izjemno odigranih vlogah predstavljajo Igor Samobor (v naslovni vlogi Ekshibicionista) ter Nataša Barbara Gračner, Jernej Šugman, Boris Ostan in Silva Čušin kot njegovi psiho- in socioterapevti. Glasbeno opremo igre je zasnovala Darja Hlavka Godina, tonsko pa je upodabljanje vodila Sonja Strenar.