Možganska kap je v razvitem svetu eden od poglavitnih vzrokov smrti in invalidnosti. Ali dandanes v svetu beležimo več primerov možganske kapi kot v preteklosti?

Možganska kap je danes po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije že drugi vzrok umrljivosti v svetu. Zaradi nje trpi v svetu petnajst, v Evropi pa štirje milijoni ljudi. V Evropi vsako leto zboli za možgansko kapjo približno 600.000 ljudi. Zbolevnost za možgansko kapjo v Sloveniji pravzaprav stagnira in ne narašča. Podatki Inštituta za varovanje zdravja kažejo, da v Sloveniji v bolnišnicah vsako leto zdravimo okoli 4000 ljudi, ki so na novo zboleli za možgansko kapjo. Stopnje umrljivosti zaradi možganske kapi tako med moškimi kot med ženskami v zadnjih letih padajo, padec umrljivosti zaznavajo tudi drugod po svetu. Umrljivost pada lahko zaradi boljšega zdravljenja bolezni ali uspešnejšega preprečevanja njenega nastanka in zaradi zmanjševanja dejavnikov tveganja med ljudmi. Pri nas je prvi spremenljiv dejavnik tveganja za možgansko kap povišan krvni tlak.

Kako nastanejo možganska kap in druge vrste možgansko-žilnih bolezni?

Tako hudo posledico, kot je možganska kap, ima lahko že zgolj kratkotrajna prekinitev dotoka krvi v možgane ali razpok majhne žile. Možganska kap je bolezen možganov, ki je posledica žilne okvare. Delimo jo na možgansko kap brez kliničnih znakov, z žariščnimi znaki, subarahnoidno krvavitev, žilno demenco in okvaro možganov zaradi zvečanega krvnega tlaka. Pri bolnikih brez kliničnih znakov gre za slučajno odkrito možgansko okvaro zaradi zapore ali zožene možganske žile s slikovnimi metodami, kot so računalniška tomografija (CT) ali magnetnoresonančna tomografija (MRT). Pri žariščnih možganski kapi gre za nenadno nastale žariščne nevrološke izpade, ki izhajajo zaradi zapore ali razpoka ene od možganskih žil. Govorimo o možganskem infarktu ali znotrajmožganski krvavitvi.

Prehodne žariščne nevrološke izpade žilnega izvora, ki trajajo manj kot 24 ur, imenujemo prehodni ishemični možganski napad ali tranzitorna ishemična ataka (TIA).

Ishemična možganska kap ali možganski infarkt lahko nastane zaradi zamašitve arterije na licu mesta s trombusom, zato jo poimenujemo trombotična možganska kap. Embolična možganska kap nastane zaradi zamašitve arterije s krvnim strdkom, ki prileti iz druge arterije ali srca, hemodinamsko kap pa povzroči nenaden padec sistemskega krvnega tlaka.

Katere skupine ljudi so najbolj izpostavljene možganski kapi? Kateri dejavniki tveganja so najbolj pogosti?

Dejavniki tveganja, na katere ne moremo vplivati, so spol (predvsem moški), starost in genetska obremenjenost za žilne bolezni. Zato moramo biti še posebno pozorni na družine, ki so obremenjene z možgansko kapjo in drugimi srčno-žilnimi boleznimi, ter pravočasno začeti preventivno zdravljenje. Med dejavniki tveganja, ki so tesno povezani z možgansko kapjo, so v prvi vrsti zvišan krvni tlak, zvečan krvni holesterol, sladkorna bolezen, kajenje, prekomerno uživanje alkohola in debelost. Pomemben dejavnik tveganja so tudi bolezni srca, najpogosteje trepetanje preddvorov (fibrilacija atrijev) in umetna srčna zaklopka. Možni dejavniki tveganja so stres, okužbe z različnimi virusi in bakterijami, dehidracija in številni drugi vzroki. Za zdaj ni z dokazi podprtih podatkov, ki bi kazali na vpliv letnega časa na pojavnost možganske kapi. Za trombotično možgansko kapjo najpogosteje zbolevajo ljudje v zgodnjih jutranjih urah.

Je možgansko kap mogoče predvideti? Obstajajo kakšni predhodni znaki?

Možganska kap ima pogosto predhodnico, ki jo zdravniki imenujemo TIA (tranzitorna ishemična ataka ali prehodni ishemični napad). Pri TIA nevrološki znaki, ki se ne razlikujejo od tistih pri pravi možganski kapi, izzvenijo najpozneje v 24 urah. TIA se pojavlja kot napovednik za možganski infarkt v možganskem deblu v približno 20 odstotkih. Obsežno možgansko kap je kljub predhodni TIA težko napovedati, zato sodi vsaka TIA med urgentna stanja v medicini. To pomeni, da v tem času opravimo diagnostiko, odkrijemo vzrok za možgansko-žilni dogodek in začnemo ustrezno zdravljenje ter preventivo vnovičnega dogodka.

Kako lahko človek sam pri sebi prepozna, da ga je doletela možganska kap?

Za prepoznavanje ishemične možganske kapi, ki nastane zaradi zamašitve arterije s krvnim strdkom ali trombom, si je najenostavnejše zapomniti simptome, ki so združeni v besedi GROM: govor, roka, obraz, minuta.

G pomeni motnjo govora, R pomeni ohromelost ene roke, O pomeni asimetrijo obraza zaradi povešenega ustnega kota, M pa pomeni, da se pri naštetih znakih vselej izredno mudi, saj je časovno okno za začetek raztapljanja krvnega strdka le štiri ure in pol.

Pri subarahnoidni krvavitvi, ki najpogosteje nastane zaradi razpočene možganske anevrizme, moramo biti pozorni na nenaden, najhujši glavobol v življenju, ki je lahko združen z bruhanjem, kratkotrajno izgubo zavesti in otrplostjo vratu, podobno kot pri meningitisu.

Kaj pa zunanji opazovalec, ali lahko prepozna možgansko kap?

Najpogostejši znaki možganske kapi so povešen ustni kot, mišična oslabelost ali ohromelost večinoma ene strani telesa, izguba občutkov za dotik in/ali bolečina večinoma ene strani telesa, motnje višjih živčnih dejavnosti (nerazločen govor, težave pri poimenovanju predmetov, nesposobnost govora, nespodobnost razumevanja govora, težave pri pisanju, težave pri branju, težave pri računanju), motnje vida (izguba vida po polovici vidnega polja, prehodna slepota na eno oko, dvojni vid, izguba ostrine vida, redko pa tudi dolgotrajna popolna izguba vida), vrtoglavica, motnje ravnotežja, motnje odmerjanja gibov, motnje požiranja ter motnje zavesti.

Kako naj se okolica odzove, ko pri človeku prepozna znake možganske kapi? Ali zadošča klic na pomoč ali je treba storiti še kaj drugega, nuditi prvo pomoč...?

Možganska kap velja za urgentno stanje v medicini, zato je dovolj, da prizadeti ali očividec pokliče številko 112 in pove, da gre za znake možganske kapi. V tem primeru bo po bolnika nemudoma z modrimi lučmi in usposobljeno medicinsko ekipo prišel rešilni avto in ga odpeljal v najbližjo zdravstveno ustanovo, kjer lahko bolniku nudijo takojšnjo ustrezno diagnostiko in zdravljenje.

Kakšne so lahko posledice možganske kapi?

Možganska kap je glede oviranosti in trajne odvisnosti na prvem mestu v svetu, zato predstavlja velik zdravstveni, socialni in finančni problem. Približno tretjina bolnikov umre, tretjina jih ostane trajno oviranih, tretjina pa jih ima lažje posledice oziroma jih nima. Priporočljivo je, da bolniki, ki so preboleli možgansko kap, tudi tisti, ki po kapi nimajo nikakršnih posledic, dosmrtno jemljejo zdravila za preprečitev ponovne možganske kapi. Takšna zdravila so protiagregacijska ali protikoagulacijska zdravila, zdravila proti zvečanemu krvnemu tlaku, povečanem holesterolu, sladkorni bolezni in druga za zdravljenje dejavnikov tveganja. Za bolnike, za katere ni velikega upanja, da bodo spet kdaj lahko hodili, je v okviru sekundarne preventive nadvse pomembna redna fizioterapija, saj preprečuje krče, ki se razvijejo zaradi ohromelosti, varuje bolnike pred trajnimi pokrčenji udov (kontrakturami) in pred bolečinami.

Kako poteka rehabilitacija človeka, ki ga je doletela možganska kap?

Ob sprejemu bolnika z možgansko kapjo v bolnišnico najprej ocenimo stopnjo prizadetosti. Določimo obseg in mesto ter vrsto okvare (možganski infarkt ali krvavitev), spremljajoče bolezni in dejavnike tveganja za vnovični možgansko-žilni dogodek, ocenimo stanje zavesti, stopnjo psihične in intelektualne prizadetosti, motnjo govora, motnjo požiranja, stopnjo funkcionalne prizadetosti in pripravljenosti svojcev za sodelovanje v procesu rehabilitacije. Za vsakega bolnika moramo izdelati dobro definirane, merljive, dosegljive, realne in časovno omejene cilje rehabilitacije. Ob tem stalno preverjamo dosežene cilje, ki jih glede na dosežene rezultate sproti prilagajamo in spreminjamo.

Zgodnjo rehabilitacijo začnemo takoj, ko postavimo diagnozo in ko je bolnik življenjsko stabilen. Na okrevanje po možganski kapi vplivajo zgodnji mehanizmi, ki so odvisni od žilnih in presnovnih dejavnikov na področju prizadetega tkiva. Za nadaljnje izboljševanje nevroloških izpadov po možganski kapi je odgovorna plastičnost možganov. Zaradi te pomembne lastnosti možganov se aktivirajo zdravi predeli okoli okvarjenega tkiva in odgovarjajoči predeli na nasprotni strani možganov. Proces okrevanja po možganski kapi je vsota spontanega nevrološkega izboljšanja zaradi plastičnosti možganov in aktivnosti zgodnje rehabilitacije. Najhitrejše nevrološko in funkcionalno okrevanje poteka v prvih treh mesecih, pri 95 odstotkih bolnikov pa je zaključeno najpozneje v šestih mesecih. Bolniki, ki so doživeli manjšo možgansko kap, lahko okrevajo v nekaj tednih ali prej.

Koliko časa mora človek po možganski kapi počivati?

Bolnik v času zdravljenja ne sme nepremično ležati v postelji, temveč ga je treba spodbujati in motivirati, da se čim bolj osredotoči na rehabilitacijo. Prav tako kot pri treningu športnikov mu je treba med posameznimi intervali rehabilitacije privoščiti počitek, saj lahko le v tem primeru pričakujemo optimalen izid. Izkazalo se je, da dosežemo boljše okrevanje in zmanjšamo smrtnost, če bolnike z možgansko kapjo zdravimo v enoti za možgansko kap, ki jo imamo tudi na Kliničnem oddelku za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo na Nevrološki kliniki ljubljanskega UKC. S takšno enoto pa se lahko pohvalijo tudi v mariborskem UKC in na nevrološkem oddelku celjske bolnišnice. Cilj je implementirati specializirane enote za zdravljenje možganske kapi v vseh slovenskih bolnišnicah, ki imajo nevrološke oddelke. Boljše rezultate v takšni enoti pripisujemo natančno koordinirani in večdisciplinarni obravnavi bolnikov, kjer se vključujejo različni medicinski strokovnjaki, kot so nevrolog, fiziater, klinični psiholog, logoped, lokomotorni in respiratorni fizioterapevt, delovni terapevt, socialni delavec, če je treba, pa tudi zdravnik intenzivist, internist, nevrokirurg, infektolog in drugi.

Ali obstaja pri ljudeh, ki jih je doletela možganska kap, večje tveganje za ponovitev kapi?

Manjša ishemična možganska kap ali TIA sta pomemben napovednik za ponovitev ene izmed njiju ali obeh. Tveganje za ponovni možgansko-žilni ishemični dogodek znaša v 90 dneh 10,5 odstotka, in sicer je največje v prvem tednu. V prvem letu po prebolelem dogodku je tveganje do 20-odstotno, skupno tveganje v prvih petih letih pa znaša od 30 do 40 odstotkov. Raziskave so pokazale, da urgentna obravnava bolnikov s TIA ali manjšo ishemično možgansko kap zmanjša tveganje za ponovno kap kar za 80 do 90 odstotkov.