Konec meseca so jim posredniki v Tripoliju dali na voljo gumijast čoln, dolg 12 metrov, v katerem je bila voda, nekaj živeža in bencina. Potovanje ne bi smelo trajati več kot dva dneva. Po dveh dneh jim je zmanjkalo bencina, nato še hrane in vode. Čoln so odnašali tokovi, vrtel se je v krogu. 20 dni pozneje jih je 12 morskih milj pred otokom Lampedusa rešila italijanska obalna straža. V gumijastem čolnu je bilo pet izčrpanih, a živih ljudi. Drugih 73 so, potem ko so izčrpani umirali drug za drugim, zmetali v morje.
Mar res nihče ni opazil tritedenske agonije?
Po pripovedovanju 17-letnega Habetona, ki so mu na Lampedusi ponudili prvo pomoč, bi tragedijo lahko preprečili. Brodolomci so med svojo odisejado srečali najmanj deset ladij, ki se niso odzivale na njihove prošnje za pomoč. Ko je bilo na gumijevcu živih še 30 ubežnikov, jim je neka ribiška ladja dala nekaj vode in hrane, na krov pa jih niso hoteli vzeti. Že prejšnji torek so nemški helikopterji evropske misije Frontex v morju opazili truplo. Informacijo so imeli tudi na Malti, kjer pa se niso odzvali, ker naj bi truplo plavalo v libijskih teritorjalnih vodah. Obvestili niso niti Rima, kjer imajo s svojimi sosedi odprte odnose, in trdijo, da so na Malti v takšnih primerih povsem nezanesljivi. Malta se drži pravil; trdi, da Italijanov ni odgovorna obveščati: "Postopek zahteva, da o podobnih dogodkih v mednarodnih vodah obvestimo Europen controlling network," obtožbe Rima zavrača Ivan Consiglio, tiskovni predstavnik oboroženih sil Malte. Postopek, ki traja od tri do pet dni.
Kako je mogoče da, v morski ožini med Tripolijem in Lampeduso (198 navtičnih milj) nihče od navzočih ni opazil tritedenske agonije 12-metrskega gumijevca? Poleg rednega trgovinskega in turističnega prometa območje nadzirajo evropske sile Frontexa, obalne straže Libije, Italije in Malte. Od začetka maja, po velikem pompu mirovnega sporazuma in sprave med Libijo in Italijo, vzdolž libijske obale krožijo ladje, ki so jih Italijani podarili Libijcem. Namenjene so preprečevanju nezakonitega transporta z begunci, na njih pa so tudi italijanski opazovalci. Po podpisu sporazuma, s katerim naj bi Italijani Libiji v obliki raznih projektov (največji je avtocesta vzdolž libijske obale) podarili pet milijard evrov, se je priliv beguncev zmanjšal za desetkrat.
Ogorčenje javnosti je veliko
Milanski Corrire della Sera je včeraj ugibal, ali nova tragedija ni znamenje, da Libijci poskušajo dvigniti ceno, da s sporazumom niso zadovoljni. Pred tremi dnevi je Tripoli poslal ostro diplomatsko noto in italijanskim ribičem zagrozil z aretacijami in zaporom, če bodo še naprej ribarili v njihovih vodah. To vsekakor ni znamenje prijateljstva med državama, ugotavlja milanski časnik.
Toda kljub morebitnim manipulacijam in mednarodnim igricam je ogorčenje v javnosti veliko. "Kot nesnaga, ki plava po morju, in ki je 20 dni ni hotel nihče pobrati," je dejala Laura Boldrini, tiskovna predstavnica komisariata za begunce pri ZN. Italijanska opozicija zahteva, naj o tragediji vlada poroča v parlamentu, tukajšnje notranje ministrstvo pa je o dogodku odprlo preiskavo. Trdi, da pet preživelih ne kaže znakov izčrpanosti. Ministrstvo poleg tega opozarja, da v ožini poleg štirih trupel v malteških vodah niso opazili drugih žrtev.
